Pojdi na glavno vsebino

Ven iz zamere

Ven iz zamere

Kadar nas kdo zelo prizadene, ker nam ne uresniči naše želje, si domišljamo, da bi vse minilo, ko bi naredil, kar smo si želeli.

Prezrli smo dejstvo, da smo že v zameri in ne le v bolečini in da se zdaj odvija nekaj drugega.

V zameri smo prepričani, da bi nam odleglo, ko bi poravnal, kar je storil. Zato tudi v zameri vztrajamo in trmasto hočemo doseči spremembo. Toda nič nam ne bi odleglo, ko bi tudi to takoj storil.

Doživeti NE za nekaj, kar nam je zelo pri srcu, ni samo doživetje zavrnitve. Prebudi nam vse trenutke, ko smo to že kdaj doživeli, in zato je stokrat huje, kot če bi šlo samo za tisto stvar. V resnici doživimo, da je potrjena naša usoda bitja, ki nikoli ni uslišano, pa naj stori karkoli. In da je vsako zaupanje v izpolnitev in vsako pričakovanje le grenka samoprevara. Zasovražimo dogodek, drugega, sebe in življenje. To je jedro zamere.

Ko se enkrat ta film zavrti, nas preplavi grenkoba, ki jo je nemogoče odplakniti s tem, da nam drugi (morda) ustreže. Tudi če to stori, nam ne odleže. Ostal je prebujeni občutek, da smo usodno zapostavljeni in da nič ne bo spremenilo te zakonitosti. Prav zato vam predlagam, da naslednjič, ko se vam to ugodi, pomislite, kako bi vam bilo, če bi se potem oseba vrnila, opravičila in storila, kar ste zelo želeli.

Verjetno boste dojeli, da ne morete kar tako odpustiti, spustiti zamere in se razveseliti nove možnosti. Udarec je bil globok in še odmeva. Film se še vrti. Čutimo potrebo, da bi vrnili udarec, da bi drugi trpel isto, kar smo sami. Da bi končno dojel, kaj nam povzroča, in ponudil ljubezen. Da bi čutil, kar noče vedeti in razumeti o nas.

A čim udarec vrnemo, se zgodi nekaj drugega. Drugi se v nas ne vživi, nasprotno. Ne zgodi se sočutje. Ne reče: «Zdaj vem, kako ti je. Žal mi je.«

Ne, začne se mu dogajati isto kot nam. Doživi, kako spet ni nikogar, ki ga razume, kajti vsi hočejo od njega nemogoče. Njegov film, ki smo ga zavrteli s svojim udarcem, ga potegne v vlogo žrtve, ki ne prejema hvaležnosti in ljubezni, ni sprejeta in ne bo nikoli ovrednotena. Čuti potrebo, da vrne udarec v želji, da bi mi skozi bolečino prešli v sočutje. In boleči krog se še vrti naprej.

Izhod iz zamere se začne drugače. Ni važno drugemu dopovedati, kje dela narobe, in doseči, kar nam je pomembno. To ne prinese nobenega olajšanja.

Bistveno je sebi vrniti občutek, da NI TO MOJA USODA. Da je v mojem življenju dovolj prostora za vse, kar pogrešam. In da je zdaj trenutek, da poiščem nežno misel zase in drugega odvežem od njegovega dolga. Če že, naj sam opazi, kar more in želi.

A naša potreba po uslišanosti ne more čakati na njegov odziv. Preveč je nujna in pomembna.

Zato v zameri vstanem in odidem iskat darilo zase. Nekaj dobrega, toplega in srčnega, kar me lahko vrne v ljubezen, v zavest, da mi uslišanost pripada in da mi je dosegljiva.

Ne nehajte tega vaditi in iskati, in grenkoba se vas ne bo mogla dotakniti, pa naj bo življenje z drugimi še tako zahtevno in na trenutke celo zelo boleče.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...