Pojdi na glavno vsebino

Ven iz iluzije, ven iz naboja ... v ljubezen

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Ven iz iluzije, ven iz naboja ... v ljubezen

Kadar izpraznimo naboj iluzije, ki duši srce, naredimo prostor za ljubezen. V daljšem članku je prikazana pot.

Iluzija je prepričanje, da lahko v določenem odnosu dosežemo, kar v resnici ni možno. Gre za trdoživo oklepanje nekega upanja, ki je neosnovano in se zato ne more uresničiti, gre za jekleno obrambo pred stikom z resnico.

Iluzije se svetlikajo kot božično drevesce, obetajo izponjenost, če se bomo le še trudili, a so polne obupanega naboja. Zahtevamo namreč nemogoče od sebe in drugega in na dnu vemo, da je vse zaman. Kako bi ne bili nabiti z bolečino in nemočno, orjaško jezo glede na to, da vsaka velika iluzija traja leta in leta?

Pa vendar se od bolečine strašno težko poslovimo. Nanjo smo priklenjeni z divjim hrepenenjem. Poglejmo pogost primer takega odnosa in pot, ki pelje ven.

Odnos kot Izkoriščanje

Včasih smo začarano zazrti v odnos, v katerem nismo ne cenjeni ne ljubljeni, ampak gre za golo izkoriščanje. Nekdo od bližnjih (ali kdo, ki ima veliko čustvene moči nad nami) si prilašča naš čas, delo, denar … nekaj, kar nam je dragoceno, in nas išče samo za to. Ker je to zelo kruta resnica, se ji najraje dolgo izogibamo, še zlasti, če to doživljamo ob bratih, sestrah ali starših. Tradicija nas je namreč naučila, da se o določenih odnosih sploh ne sme razmišljati kot o vseh ostalih. Zapovedano je čutiti ljubezen in prezreti vse, kar dokazuje, da tega ni.

Prva raven: pogled v resnico

Stopiti iz iluzije, da je ta "ljubezen" obvezna in zato možna (in da moramo v vsakem primeru čutiti ljubezen do kogarkoli) je ena najtežjih nalog, ko iščemo pot v pristno ljubeče življenje. Potrebno je sprejeti, da obstajajo ljudje, ki ne želijo ljubiti, ampak o tem samo govorijo, ko pa je treba izbirati, bodo vedno spet izbrali izkoriščanje, nasilje, laž. Ko to prepoznamo, se navadno počutimo grde in grešne. Stik z zlom vedno učinkuje tako, da nas umaže, dokler ne preidemo na naslednjo raven. A više pridemo šele, ko zmoremo prvo raven: jasno videti namen drugega in svoje doživljanje tega namena brez filtrov.

Ta korak je boleč in nekaj časa imamo občutek, da umiramo skupaj s svojo iluzijo. Koliko sebe smo vložili vanjo, kako smo bili nanjo navezani, kaj vse je obetala, kako nas je požirala, to dojamemo šele, ko se od nje ločujemo. Težko je gledati vse te muke in dojeti, da je bilo zaman. Ta pogreb iluzije se lahko zdi pokopavanje sreče, poslednje slovo od ljubezni, a ni tako. Pokopali bomo samo nekaj mrtvega, nekaj, kar nikoli ni imelo v sebi življenja. Čas, ki smo ga porabili za nego iluzije, ni minil zaman. V resnici smo dozorevali za razhod, ki se ne more zgoditi čez dan. Globoka korenina iluzije odmira počasi in šele na koncu smo pripravljeni, da povlečemo na dan še zadnji, najgloblji del.

Druga raven: očiščenje in spoštovanje drugega

To je raven spoštovanje drugega, ki je izbral drugačno pot, in umik v srce, ki zna gledati resnico zavrnjenega hrepenenja brez naboja. Včasih dojamemo, da nas je drugi izkoriščal samo delno in da je prostora še za kaj čistega, če se z njim povežemo brez iluzije. Ostro ločimo področja, na katerih je povezanost možna, in tista, kjer ni, in čuvamo to mejo.

Včasih pa je primerna samo še varnostna razdalja. V teh najtežjih primerih je možno le, da se vrnemo v čisto ljubezen do sebe in sveta, a da vidimo drugega, kot je, in dojamemo, da ne moremo in ne želimo vlagati svojega upanja in želja v ta odnos. Zakaj? Ker drugega povezanost ne zanima, sami pa ne moremo ustvarjati čudeža in nimamo pravice siliti drugega. Odpovemo se pritisku in vsem zahtevam, da bi bil, kar ne želi in ne more biti.

Tretja raven modrosti in ljubezni

Najlepša posledica bolečega ločevanja od iluzije nekega odnosa je to, da takoj ali prav kmalu začutimo več moči, ljubezni in hvaležnosti do vseh ljudi, ki nas imajo resnično radi. Čim upade navezanost na človeka, ki je hranil našo iluzijo, se sprosti ljubezen do tistih, ki nam jo iskreno ponujajo. Napolni nas olajšanje in napadalna bolečina do drugega, ki nas zna le izkoriščati, upade. Počasi doživljamo, da ima pravico živeti na svoj način in se zaganjati proti nam in iskati način, da bi si nas podredil, a da brez našega sodelovanja tega ne bo dosegel. V primeru, da smo očistili iluzij odnos z drago osebo, opazimo, da nam je tam, kjer je predanost v odnosu še možna, lažje in lepše ljubiti.

Spremstvo za pot iz pekla

Seveda te poti razhoda in slovesa od iluzij ne moremo prehoditi sami. Iluzija je pekel naboja in ujetosti, bolečine in napadalnosti. Vešča oseba, ki nas spremlja, mora biti temu kos, to pa zmore, ker je to že storila v svojem življenju, je izkušena in brez naboja. Zna nas peljati skozi eksplozivne občutke bolečine, obupane ljubezni in prevaranosti, otroških sanj in sovražnega norenja ... v kraje miru in spoznanja. Tam se naše telo končno lahko sprosti in najde svojo izgubljeno moč in veselje do življenja.

Na svojo zgodbo pogledamo osvobojeno in vidimo obzorje. Da, svet ni več ječa, je velik in odprt.

Iluzija je jetnišnica, v njej hiramo in telo obupano nori. Resnica pa odpre vrata in nas povabi v svet, iz katerega smo nekoč zbežali, prepričani, da ni druge rešitve kot zaveza nemogočim nalogam, ki nam lomijo kosti, se zajedajo v jedro naših celic in nam pijejo kri.

Brez iluzij postajamo svobodni in ustvarjalni, rešeni verig namišljenih dolžnosti, in vrnjeno nam je življenje.


Oznake: osebna rast iluzija resnica

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...