Pojdi na glavno vsebino

Veličina umiranja, pričevanje

Moja draga prijateljica Andrejka je napisala članek o svoji izkušnji. Hvala njej in vsem, ki s svojim življenjem gradijo nove svetove sočutja in miru.

Ko smrt ni več nekaj groznega O Špeli, dekletu, polnemu zanosa in neverjetne otroške igrivosti za svoja leta, ki so bila še zelo mlada, moram pisati v preteklosti. Pred enim letom jo je doletelo dejstvo, ki se mu nikakor ni mogla izogniti. Otekla bezgavka jo je prisilila v obhod po vseh tistih stavbah, ki jih razen zaposlenih redko kdo mara. Prvi možnosti diagnoze sta kazali na mononukleozo ali limfom. Če bi se izkazalo, da je Špela zbolela za katero od teh dveh bolezni, bi bila še danes med nami. Žal so izvidi pokazali najslabšo možnost - Špela se je morala spopasti z levkemijo in to s takšno, ki se rada ponovi in zaradi katere je nujno potrebna tudi presaditev kostnega mozga. Prav vsega, kar so ji zdravniki rekli in naročili, se je trdno držala. Tri cikluse kemoterapij je prenesla herojsko. Večkrat smo ji rekli, da se ji sploh ne vidi, da je tako zelo resno bolna. Ves čas je bila zelo ustvarjalna. Razveseljevala nas je z Bolnišničnimi novičkami in včasih se je zdelo, da prav zares spreminja svet, kar iz bolniške postelje. Prišel je čas tega velikega dogodka, presaditve kostnega mozga. Tri tedne karantene je dobro prenesla. Ob prihodu domov pa so se začele reakcije: na koži, na prebavilih in pljučih. To je bilo zanjo zelo težko obdobje. Ugotovila je, da so ji presaditev predstavili preveč preprosto. V nekem trenutku je imela v sebi dve krvni skupini in na koncu je prevzela krvno skupino darovalca kostnega mozga. Ta silovita nihanja in vedno ponavljajoče se reakcije presadka, da ne govorim o paleti zdravil, ki jih je morala prebaviti, so njeno telo popolnoma izčrpale. In pisati se je začel letošnji november. Njeno stanje se je iz dneva v dan slabšalo. Kri več sploh ni bila kri, zaradi še bolj resne okužbe pljuč pa je dobila še glivično pljučnico. V nas se je začel naseljevati občutek neke težke slutnje. Vsak stik z zdravniki pa razen opombe, da je stanje resno, vseeno ni dal vedeti kaj več. Zato smo se obrnili na našo prijateljico Marijo, ki je posvetila vse življenje tem bolnikom. Z njo sta bili s Špelo že od začetka bolezni v stiku. Prosili smo jo, naj Špelo obišče v bolnišnici in nam pove, kaj se v resnici dogaja. Želeli smo biti ob njej, dokler bi se le dalo, čeprav so bile med Ljubljano in nami kar precejšnje razdalje. Težko sem čakala klic gospe Marije. Poklicala me je v torek. Že prej zjutraj sem napisala Špeli sms, ali jo lahko pridem obiskat v sredo. Ni mi odgovorila. Gospa Marija je bila po telefonu slišati zelo ganjena. V mojih prsih je nastajal čuden občutek, ki ga je težko opisati. Dejala je: »Ta dušica zelo trpi. Nje več nič ne zdravijo, le lajšajo njeno stanje. Celo premeščena je v sobo, kjer je čisto sama.« Dvakrat sem vprašala, ali sem prav razumela, ker je bil glas gospe Marije tako tih in pod vtisom. Začela sem jokati. Niso bile le slutnje, Špelina smrt je postajala resničnost. Takoj sem poklicala moža, naj pride čim prej iz službe, ker moramo k Špeli. V istem času se je Špelina mama pogovarjala z zdravnikom, ki je dejal, da je njeno stanje stabilno. Tako je mama mislila iti k njej šele v petek. Bila je zmedena, ker je bilo to, kar ji je rekel zdravnik, tako drugačno od pričevanja gospe Marije. Vseeno je odhitela v Ljubljano. Najina vožnja v Ljubljano je bila nemogoča, a je vreme - dež je kar lil - prav opisovalo stanje v najinih srcih. Mama je bila že pri njej, ko sva stopila v tisto zadnjo sobo, ki je dajala vtis sobe za odhod. Sklonila sem se k njej, jo poljubila in ji prijela drobceno roko. Čutila sem njen srčni utrip. Po licu so mi tekle solze. Bala sem se, da ji bodo moje ledene roke neprijetne, a je pripomnila, kako ji paše. Imela je masko na ustih, ker brez nje ni mogla več dihati. Prevzeli so me njena neverjetna lepota, mir in spokojnost. To izmučeno telo je bilo sposobno še tako veličastno žareti. Zadnji njen sms na zahvalno nedeljo je opisoval to njeno spokojnost. In sedaj sem jo tudi občutila. Prinesli so ji večerjo, ki jo je bila sposobna še duhovito komentirati. Njen um je bil tako bister in njene oči so sijale. Sedla je na rob postelje. Uspelo ji je pojesti tri žlice juhe. Takrat naju je jasno pogledala in dejala s takšno prisebnostjo, kot rečemo dober dan: »MISLIM, DA BOM UMRLA«. Tedaj sem jo pogledala in jo vprašala, ali res čuti tako. Pritrdila je in dodala: »NI ME STRAH«. »Povej nam, kaj lahko storimo zate, kaj si želiš?«, sva jo vprašala z možem. Povedala je, kje želi biti pokopana in da naj paziva na mamo. To so bili zame eni izmed najbolj globokih trenutkov resnice v mojem življenju. Občudovala sem jo in ji povedala, da sem neizmerno ponosna nanjo in da jo imam zelo, zelo rada. Zahvalila sem se ji za vse, ker sem vedela, da je to najino pravo slovo. Mož, njen brat, ji je obljubil, da pride še naslednji dan. Na hodniku bolnice smo se vsi trije z mamo razjokali. Mimo je prišel g. Šlibar, namenjen je bil k Špeli. Ta duša od človeka, on, ki je videl že toliko trpečih, nas je nagovoril. Njegovo zadnje vprašanje je bilo zelo pomembno: »Kaj se bomo ob tej smrti naučili?« Takrat še nisem bila sposobna dojeti tega vprašanja. Danes sem ga. Mož je bil še naslednji dan, v sredo, pri Špeli. Dala je še nove napotke: kdo naj napiše govor za pogreb, ljudje naj namesto cvetja in sveč darujejo v dobrodelne namene, kaj naj se stori z njenimi intimnimi zadevami in da naj ji na pogrebu zavrtimo pesem Robbieja Williamsa Angels. Tudi možu je rekla, naj ne hodi več in se je tako tudi on poslovil od nje. V četrtek je bila pri njej mama. Brala ji je Sveto pismo in bila ob njej. Prav tako je bila ob njej tudi njena prijateljica Jasna, ki jo je Špela zadolžila za govor. In prišel je petek. Z možem sva šla na običajen jutranji sprehod. Šele danilo se je in nebo je čudovito žarelo. Takrat se je začelo Špelino pravo potovanje. Malo čez osem so klicali mamo, naj hitro pride v bolnišnico. Tekla je v šesto nadstropje Kliničnega centra, a je Špela že zaspala. Tedaj sem razumela te lepe oblake, ki so spominjali na angelske peruti. Tudi midva z možem sva pohitela v Ljubljano. Spet sva prišla v tisto sobo, ki je bila kljub mami, svaku, svakinji in Jasni prazna. Še enkrat sem poljubila njeno mrtvo telo in čutila, kako zelo prazno je. Bogu sem bila neizmerno hvaležna, da sem se lahko poslovila od nje, ko je bila še živa. Nato se je začelo suhoparno delo in organizacija pogreba. Kako zelo moraš biti priseben, da vse to zmoreš. Špeli smo bili zelo hvaležni, da nam je izpovedala vse njene želje, ker je potem celotna organizacija pogreba dobila čisto posebno vsebino. Kaj smo se naučili? Najprej to, da nas je to počasno poslavljanje napolnilo z neizmernim mirom. Bili smo se sposobni pogovarjati o resnici. Čeprav je smrt nekaj tako groznega, je vendarle nekaj, kar čaka vsakega od nas. Zaradi te globoke resnice je bilo vse tako veličastno. Špela sama nam je to omogočila, bila je pripravljena govoriti z nami o smrti. In mi smo bili na pravem mestu ob pravem času. To je bila posebna milost in dar. Zato smo iskreno hvaležni gospe Mariji, ki nam je upala posredovati Špelino realno zdravstveno stanje. Če bi se zanašali na izjave zdravnika, bi vse to, kar smo doživeli, zamudili. In to dejstvo mi je v tem trenutku še celo bolj grozno, kot dejstvo, da Špele ni več. Zdravniške težnje, da bi človeku omogočili humano oskrbo vse do zadnjega trenutka, smo v primeru Špeline smrti doživeli popolnoma nasprotno. Ko je jasno, da se nič več ne da rešiti, je treba začeti s soočanjem s smrtjo. Potrebno si je dati priložnost, da se izrečejo besede, ki mogoče niso bile izrečene celo življenje, da se izpovejo poslednje želje; to niso stvari, ki spadajo samo v pravljice in v kakšne tragične filme. To smo mi, ljudje, ki imamo pravico do tega - do slovesnega zadnjega trenutka. Kajti kakor je resnično rojstvo, tako je resnična tudi smrt. Na tej točki je medicina zmrznila. Ko dobiš v slovo samo zmrznjeno telo, je slovo res težko. Umirajoči človek je vreden vsega spoštovanja - biti poleg in si dopustiti resnico, je očiščujoče za svojce in tudi za umirajočega. Mi smo to doživeli in lahko pričujemo o tem. Mir, ki nam ga je pustila Špela in mir, v kakršnem je tudi sama odšla, je vreden več kakor vsa bogastva sveta. Andrejka Kričej

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...