Pojdi na glavno vsebino

Veličina neznatnega

Veličina neznatnega

Droben zapis o tem, kako nas lahko vsakdanje kuhanje, pospravljanje in ukvarjanje z otrokom polnijo z občutenjem življenjskega razkošja.

 

 Vsakdanjost je postala že skoraj sinonim za banalnost: kar je običajno, to naj bi bilo dolgočasno, nezanimivo, nevredno pozornosti. Odtod nujnost pisanega sveta izrednih doživetij, ki jih ponuja oglaševanje. To nam z lepakov in ekranov obetajo tudi razkošna potovanja, srečanja s tako imenovanimi izrednimi ljudmi, dogodivščine, ki se kot slap umetnih ognjev vsujejo na človeka in ga razvnamejo.Ljudje so na lovu za tem, kar naj bi jih naredilo živahnejše in kar bi jim obudilo voljo do življenja in dalo zalet. Ali je res  vsakdanjost siva, naporna, breme, ki ga je treba čimvečkrat odložiti.? Potemtakem bi bilo najbolj navdušujoče tisto življenje, ki omogoča kar največ skokov ven iz banalnega vsakodnevnega pehanja v praznično in izjemno.

 

Premalo pa verjetno govorimo o tem, da občutek življenske polnosti izvira iz naše sposobnosti, da karkoli globoko čutimo in doživljamo. In da je dosegljiv že tu, zdaj.

 

Hip razkošja z otrokom

To se na primer lahko dogaja materi, ko se posveti otroku  tistih nekaj minut, ko ga češe- V preprostem gibu, ki ga je ponovila že tisočkrat, lahko doživlja velika in globoka čustva. Ko gre otroku skozi laske, ko čuti glavico v svojih rokah, zmeraj na novo lahko občuti živi čudež svojega otroka: njegovo rast, njegovo lepoto in milino. Obleči otroka je lahko tih, neslišen spev dajanja in prejemanja, če imamo čas, da je vsak gib doživetje. Tako je lahko s kuhanjem, ko iz kupa pisane zelenjave nastane že stokrat ponujena juha. Toda če znam čutiti vonj zemlje, ki veje iz zelenih stebelc, in gledam v zvezdo razporejene drobne liste ali v cvetlične šopke oblikovano cvetačo, doživljam stik s silo, ki je oblikovala to razkošje in potem to ni več kuhanje običajnega kosila. Stik z vsem, kar je ta čudež, ki ga imam v rokah, priklicalo iz zemlje, ga napojilo z zrakom in lučjo, me potegne v svoj sijaj, kot bi prvič odprla oči sveže in nedolžno. Življenje lahko priteka v kuhinjo kot slap luči, vonjav in srečnih dotikov. Tako vstaja kruh na deski in tako dehti marmelada, ki je komaj skuhana.

Limona

. Ko gledam limono, to malo zimsko sonce, kako je popolna v svoji obliki, kako njena lupina seva in kakšen oblaček dišav se dvigne iz nje, ko jo podrgnem ... pomislim na njen cvet, ki se upogiba nazaj in dehti tako sveže in rauzkošno, in tako sije v belini med temno zelenimi listi. In  si mislim, da je dovolj malo, čisto malo za trenutek popolnosti. In vse je lahko temu podobno, če je vse, kar delam, prisotno v meni.

Copatke

Če sem tu, pri vsaki stvari, ki jo delam, zmeraj vsa, in če pustim, da me te male stvari prevzamejo. Táko je sveže jutro, ko odprem okna, da prezračim sobo, in take so otroške copatke, ki jih spravim pod posteljo. V njih je ujeta živost nožic mojega otroka, ki mi je bil podarjen ... in taka je moja roža, ki je spet odgnala nov list, še rosno povit in nežen. Táko je lahko pospravljanje, če gledam na nered kot na nekaj, kar mi pove, da smo se včeraj imeli lepo in da bo jutri spet hiša pripravljena za vesela srečanja.

Vsak predmet, ki ga pogledam z ljubeznijo, mi odgovori in mi pove svojo zgodbo in vse je razpostavljeno tako, da se razodeva.

Vse je mogoče delati polno, goreče; obešati perilo, ki dehti po čisti vodi, brati ali pisati ali igrati karte z malo deklico, ki si sproti izmišljuje pravila igre. Vsak dan nam daje možnost, da ga izbrano ustvarimo iz sebe.

Vsako opravilo je lahko živ odsvit vsega, kar čutim, in izpoved o vsem, v kar verjamem.

Ta svetost, ta preprosta lepota vsakdanjosti postavlja človeka v jedro vsega, kar je v življenju najbolj presenetljivo. Toda treba se je odločati, v kaj se bomo zazrli in čemu se bomo izročali. Najti je treba način, da s čuječnostjo in zbranostjo spremenimo svojo vsakdanjost v neizčrpno čudenje, v prostor, ki ga lahko naseli razkošje. Saj dobro vemo, kako prazen se človek vrača z raznih srečanj in potovanj, če ima v sebi sestradano in pohlepno praznino, ki vase posrka vse, kar bi nas lahko napolnilo. S to praznino se neuspešno spopadamo, dokler ne pustimo preprostim stvarem, da nas obstopijo, nagovorijo in spreobrnejo.

Vračanje v preprosto razsežnost življenja bi naše domove in tudi širše okolje naredilo primernejše za človeško srečo in bi zlasti naredilo prostor za otroke.

Otrok na zidku

Otrok, ki je danes prisiljen, da se podreja ritmom odraslih, že zelo zgodaj izgubi prostor za svoja mala veselja. Ne damo mu časa, da bi hodil po zidku desetkrat naprej in nazaj, da bi četrt ure opazoval čebelo na steklu, da bi se prav počasi, tako kakor čuti, pripravljal na odhod v šolo in se medtem še igral in obiral, ker brez tega ne more. Otrok, ki je po naravi naravnan na ritem narave, torej na postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, je vržen v mehanizem vsakdanjosti, ki ga zmelje, mu ubije pristno naravnanost v zbranost, temeljitost, podjetnost, s katerimi je mogoče potem v odraslosti izpeljati prav tako zbrana, podjetna in temeljita dela. Otrok si vedno vzame veliko časa in vse dela temeljito in z veseljem, če ga s svojim nasiljem in površnostjo ne zadušimo in prisilimo v pospešeno, nenaravno obnašanje.

Svet, ki bi dal otroku čas in prostor, da se izrazi, bi bil tudi za nas odrasle veliko boljši, veliko bolj skladen, miroljuben in spoštljiv do naših čustev. Otrok je praznično bitje, sposobno neizčrpnega odkrivanja in blaženosti: in prav tega odrasli ne znajo več doživljati. Svojo vsakdanjost je treba voditi, ne divjati za njo.

Kaj tvegamo?

Drugače tvegamo, da se nam bodo prazni trenutki nakopičili in pod sabo pokopali smisel našega življenja. Prepozno se bomo spraševali, kako se je to moglo zgoditi in zakaj nas požira votel brezup. Graditi je treba gostoljuben svet, v katerem imajo čas doživljati veliki in mali ljudje. Kakšno prihodnost lahko svetu dajo otroci, ki niso imeli časa, da se razvijejo počasi in pristno, v miru, v varni vsakdanjosti, ki jo imajo čas spoznati kot veliko skrivnost? In kaj lahko stori odrešilnega in dragocenega ( pa čeprav neznatnega) odrasel človek pri svojem delu, če mu je tuja lastna človečnost?

Božji otroci

Otrok, ki očaran strmi v nebo, postaja v odprtosti za lepoto in čar preprostih stvari ljubeč in svoboden človek. V stiku z večjim od njega, ki pa je obenem tudi blagodejno, se mu v dušo nakaplja vsak dan dovolj, da lahko v njem nazadnje odžene duhovna moč. Tako se razvija človek, ki zmore svojo človečnost: svojo majhnost in veličino obenem. Zna biti božji otrok, ker vidi slavje stvarstva, v katerega je postavljen, uživati darove svojega nevidnega raja in jih deliti.

Taki otroci smo lahko predvsem mi sami.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: za starše otrok ljubezen vsakdanjost


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...