Pojdi na glavno vsebino

Včasih omagujemo, a to je dobro.

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Včasih omagujemo, a to je dobro.

Kaj pomeni, da včasih omagujemo, in kje iskati moč?

Občutek, da omagujemo, se pojavi, ko zelo zahteven življenjski položaj traja in traja.

Na začetku, če verjamemo v cilj, nekako najdemo pogum in zalet in od tega lahko živimo še in še. Vera in zvestoba obnavljata našo moč. Ne zavedamo se, da globoko v sebi računamo, da bo truda kmalu konec. V nas deluje prepričanje, da imamo v sebi dovolj zalog moči, da nas ne bo zmanjkalo.

A kot pripovedujejo zgodbe starih ljudstev, ki prenašajo iz roka v rod naša najpomembnejša spoznanja za preživetje, se proti sredi poti vedno pojavijo najhujši trenutki. Porabili smo začetno gorečnost in v nas zaživijo tema, strah in dvom. Prividi poraženosti, nesmisla in obupa se dvignejo v vsej svoji moči in se nam zajedo v srce kot strupen ugriz. Vse, kar smo verjeli, da zmoremo in zares želimo, se zamaje. Tedaj začutimo do korenin, da stojimo sredi prevelikih nasprotnih sil, da se majemo in da omagujemo.

Zelo važno je prepoznati ta občutek. Če tega ne znamo, lahko mislimo, da občutek uničenja nakazuje začetno napako, in skrenemo s poti. Premagani se vdamo, obrnemo nazaj in šele potem razumemo (če sploh kdaj), da je šlo samo za vmesno stanje, ki mu nihče ne uide, ker sodi k procesu hoje do cilja. Če takrat izpustimo iz rok, kar smo tako predano želeli doseči, da smo se odločili za pot, je to odpoved, ki jo bomo zelo obžalovali in težko popravili. Če bomo hoteli poskusiti znova, bo v vsakem primeru treba še enkrat skozi vihar in tokrat bo težje, ker bo za nami izkušnja umika in poraza, ne pa izkušnja zmage in torej moči.

Zato je važno vedeti, da omagovanje pomeni samo, da potrebujemo podporo, ker smo izčrpali začetni zanos. Zdaj je potrebno poklicati tistega, ki pozna pot in naše želje in našo vero in verjeti, da smo te pomoči potrebni in vredni. Ko je najhujše mimo, lahko nadaljujemo spet sami. Nauk omagovanja je ta, da se moramo naučiti prepoznavati svoje meje in prispevek drugih, dojeti pomen skromnosti in odvisnost od podpore. Izkušnja poti ne pozna izjem in vsak človek mora skozi te zakone … ali pa ne pride na cilj.

To je zelo drugačna zgodba kot so tiste, ki jih poznamo v sodobnem času. Prevladujejo iluzije o tem, kako se vse uresniči, da le verjameš vase in pozitivno misliš. Prav iz tega razloga toliko ljudi omaga na svoji poti, nenehno spreminja svoje cilje in ostane praznih rok.

Izberimo, kar ljubimo, in ne sanjajmo o poti, ki se vije po sijoči ravnini. Vsak načrt je visoka gora in nihče ne pride do vrha sam. Pa ne zato, ker smo ubogi in nesamostojni, ampak zato, ker je izkušnja dvoma in rešilne medsebojne podpore nujna. Nauči nas skromnosti in hvaležnosti. Nauči nas, da drugi so za nas in mi zanje.

To pa je tisto, kar je treba prinesti na najvišji vrh, da je zmaga blagoslovljena.


Oznake: osebna rast dvom vase

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...