Pojdi na glavno vsebino

Včasih mora biti grozno

V zgodbi Okostnjakinja (iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi) najdemo zlata vredno sporočilo o življenju v dvoje.

Priročnikov, ki danes izhajajo in nas učijo, kako doseči, da nam bo v dvoje vedno vznemirljivo in krasno, ne manjka. Prav tako ne manjka intervjujev z ljudmi, ki zatrjujejo, da jim gre v dvoje čudovito in da je vsak dan izreden in navdihujoč. Bolj nam manjkajo knjige in pričevanja o ljubezni kot globini, predanosti in skupni rasti v težkih trenutkih, o ljubezni kot potovanju v neznano, skozi temo, led in ogenj, ki dve bitji poveže v neločljivo zvestobo in ju obenem razkrije sebi.

Hudi trenutki na skupni poti imajo še kako smisel, saj brez srečanj s strašnim ni nobene možnosti za globoko partnersko ljubezen. (Mislim, da prav isto velja za ljubezen do otrok). Zato se mi zdita sporočilo v zgodbi, ki jo omenjam, ter komentar Pikole Estes tako bistvena in redka v našem času.

Zakaj smo tako potrebni srečanj s strašnim v odnosih?

Vsako srečanje s senco v drugem, z vsem, česar se v njem bojimo in od česar bi radi bežali, pomeni premik bliže k srcu življenja. Bolj si upamo čutiti, kar nas pretresa, odbija in plaši, bolj se prebuja naša ljubezenska moč. Tu seveda ne gre za človeka, ki je destruktiven in od katerega je res treba bežati. Gre za človeka, ki ga ljubimo in nas ljubi, a s katerim še nismo globinsko in neločljivo povezani. Če ga ne odkrijemo v njegovi globini, se ne more povezati z nami, in če nismo pogledali v svojo in pustili, da jo vidi, prav tako ne. Za vse to pa so potrebna leta, vzdržljivost in velika predanost skupnemu cilju.

V prvem obdobju ljubezni lahko zaslutimo to čudovito vez in nam je dana milost, da jo živimo brez napora. Prvo srečanje s sorodno dušo je kot potres, ki poruši vse ovire in zravna zemljo, a potem se gore spet dvignejo in brezna se spet odprejo. Sledi pot usposabljanja za tisto, kar nas osrečuje, potovanje drugemu naproti … Postati moramo kos zahtevnosti velike ljubezni. Smo pripravljeni videti in živeti resnico sebe in drugega?

Ljubiti pomeni postajati kos vsem pokrajinam v nas in v drugem. Vzdržati bližino, ko nam je grozno, se poskušati prebiti skozi trnov gozd in puščavo ne da bi podlegli in se vrnili nazaj, vse to gradi naše zavezništvo skupnemu ljubezenskemu načrtu. Iz prestrašenih in vase zagledanih ljubimcev se preobrazimo v živo dvojino, v prepleteno in bujno rast.

Šele v svoji novi podobi lahko resnično zajamemo vso veličino ljubezni.

Zato so trenutki, ko si priznamo, da nam je grozno, in si upamo razširiti svoje dihanje ter to spoznanje polno in do dna živeti, blagoslovljeni. Iz njih odganja naša najčistejša sreča.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...