Pojdi na glavno vsebino

Val te je zalil, a to ne pomeni, da ne znaš plavati

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Val te je zalil, a to ne pomeni, da ne znaš plavati

Ko nas kaj trenutno premaga, se navadno začnemo podcenjevati.

Krizni trenutek pogosto učinkuje tako, da v nas zaseje dvome v lastne sposobnosti. Misli zavijejo v spomine na neuspehe. Nabirajo se dokazi in razlogi, naj NE zaupamo vase. Možgani imajo to dobro in slabo lastnost, da vedno poiščejo hrano za izhodiščno misel. Ubogajo, kar nastavimo kot smer.

Temu, kar se dogaja, nisem kos? Evo takoj na voljo osebni seznam in gradivo v zvezi z napačnimi odločitvami, neuspehi in bolečinami naše preteklosti! To je avtomatizem, ki ga je dobro prepoznati in izklopiti.

V resnici krizni trenutek ne daje stvarne, utemeljene ocene našega položaja. Tako kot preluknjano kolo ne daje slike o stanju in moči našega avtomobila. Res, avto trenutno stoji, a njegova sposobnost, da nas kam pelje, ni poškodovana in vsi uspešno prevoženi kilometri z odličnim motorjem so nedotaknjeno dejstvo.

Zato bi bilo zelo koristno, ko bi se naučili ob vsakem neuspehu ali bolečem zastoju usmeriti možgane v tisto, kar naj zdaj delajo. In zato izhodiščni stavek ni: »Kaj sem delal(a) narobe?!«

Koristno vprašanje je, kaj lahko storim za jasno presojo, kako naj izberem naslednji korak, kaj potrebujem, na kaj lahko računam, kdaj mi je kaj podobnega že uspelo. In možgani bodo šli na lov za spomini, idejami in ljudmi, ki so lahko v pomoč.

Vera vase je sad nenehne vadbe za preusmerjanje v nove navade, v nove odločitve. Tako se rojevajo nove izkušnje in dokazi o naših rastočih sposobnostih. In ko nas spet zalije čez glavo, prav kmalu že plavamo v objemu morja, ki smo mu bili že neštetokrat kos!

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...