Pojdi na glavno vsebino

V naročju

Objavljam intervju, ki ga je pripravila moja bivša učenka z Družboslovnega liceja v Trstu in zdaj študentka na humanističnih vedah v Kopru. Postavila mi je zanimiva vprašanja. Hvala, Mateja!

Pogovor z Alenko Rebula ob izidu nove pesniške zbirke

V NAROČJU... LJUBEZNI

»Ljubezen je gibalo vsega, kar mi je pomembno. Brez ljubezni do ljudi, sebe, narave, najbližjih - nisem nič in ne vem ničesar«.

Alenka Rebula je psihologinja, ki si je s svojim študijem in življenjskimi izkušnjami pridobila veliko znanja o globinski psihologiji, o vzgoji in izobraževanju, samovzgoji in nenazadnje o ženski psihi in ljubezni.
Prav to so torej teme, o katerih vodi predavanja, delavnice, piše članke, eseje in knjige. V zadnjih letih je napisala dve zelo uspešni knjigi, in sicer »Globine, ki so nas rodile« in »Blagor ženskam«. Tokrat smo se z njo pogovarjali o novi pesniški zbirki, ki je izšla pri Založbi tržaškega tiska, z naslovom »V naročju«, o njenem odnosu do ljubezni in o njenih življenjskih izkušnjah.

Pred nekaj tedni je izšla Vaša nova pesniška zbirka »V naročju«. Kaj simbolizira tak naslov?

Michelangelo je ustvaril prelep kip Pietà, v katerem vidimo pomen naročja. V naročju sprejemamo življenje in smrt, v naročju se začenja življenje in v naročje vzamemo vse, kar ljubimo.

Osrednji motiv Vaših pesmi je ljubezen. Kaj Vam ta predstavlja?

Ljubezen je gibalo vsega, kar mi je pomembno. Brez ljubezni do ljudi, sebe, narave, najbližjih - nisem nič in ne vem ničesar.

Katere teme so še v ospredju v Vaših pesmih? Katero je glavno sporočilo, ki ga hočete posredovati bralcem?

Sporočilo poezije nikoli ni povsem jasno, razkriva se vsakemu bralcu na poseben način. Moje teme so tiste, ki so skupne vsem ljudem v sreči in nesreči, najbolje pa jih povzemajo verzi pesmi Za tabo, ljubezen.
Komu je ta knjiga namenjena?

Mladim, starejšim, moškim in ženskam, vsem, ki čutijo, da so potrebni pesniške govorice in iščejo stik z naročjem življenja. Ob priložnosti 25. knjižnega sejma v Ljubljani, kjer ste Vašo knjigo predstavili, je potekala tudi debata na temo » Ali (se) še vedno znamo ljubiti?«, na kateri ste tudi sami sodelovali. Kakšen je Vaš pogled na tako kompleksno vprašanje?

Moški in ženske smo si še zelo daleč, ker je vsa zgodovina ločevala otroka od odraslega in moškega od ženske. Šele danes začenjamo stopati na skupno pot in vsakdo bo ljubljen le pod pogojem, da se bo naučil razumeti drugega in izražati sebe na nov način. Zaupanje med nami se mora šele roditi. Na debati na knjižnem sejmu ste se predvsem osredotočili na temne in svetle strani ženskega hrepenenja po ljubezni. Kakšne mislite, da so razlike med spoloma na to temo?

Razlike bi ne bile težava, ko bi se naučili odraščati v ljubezni do drugačnosti enih in drugih. Napetosti so odvisne od kulture, v kateri smo vsi zrasli, in ki nas je že v otroštvu uvajala v nazaupanje, sprenevedanje in nasilje. Tako moški kot ženske znajo biti destruktivni ali pa ljubeči, vsak na svoj način. Moški in ženska sta različna, a v resnici ne vemo, v čem so naravne in pristne razlike. Današnje razlike so namreč sad nasilne kulture.

Menite, da znamo ljudje ljubiti sebe in druge?

Večinoma poskušamo, a nismo zelo uspešni, kar dokazujejo velike težave v odnosih, nestabilnost sodobnih družin, porast iskanja psihološke pomoči ter motnje otrok. To pa je odvisno od tega, da naša kultura nikoli ni bila usmerjena v vrednote miru in pravičnosti, ljubezni do otroštva in odgovornosti do sočloveka. Mi smo civilizacija vojne, poniževanja premaganih, osvajalnega odnosa do sveta.

Menite, da težje vzljubijo same sebe moški ali ženske? Zakaj?

Ženske lažje ljubijo nekatere vidike svoje osebnosti, moški druge. Eni in drugi imajo težave s seboj. Ženske imajo več težav s svojim videzom in željo, da bi ugajale, moški se težko odpovejo volji po premoči, uspehu za vsako ceno, skrivanju čustev. A to so površne ocene, realnost je zelo zapletena.

Menite, da v današnjem času, ko imamo ljudje vse manj časa in živimo v času tehnološkega napredka, lahko še obstajajo pristni odnosi med ljudmi?

Seveda lahko obstajajo, če najdemo prostor zanje in če se zavestno odločimo, da jim hočemo dati prednost v življenju. Tehnologija ni nič kriva za to, kako jo uporabljamo. Lahko izbiramo, koliko prostora ji bomo dali in kaj bomo žrtvovali.

Katera je skrivnost dolgotrajnih odnosov?

Vsak odnos ima svojo skrivnost, a prva je resnična, močna in iz globin porojena privlačnost med dvema sorodnima dušama. To je potem potrebno nadgraditi in čuvati v zvestobi in bogati izmenjavi, v čustveni in telesni komunikaciji, ki ostaja sveža in vitalna.

Pred nekaj leti je izšla pri tržaški založbi ZTT EST knjiga z naslovom »Blagor ženskam«. Ta knjiga nagovarja ženske sedanjega časa. Zakaj ste se odločiti za to? Je morda tudi to povezano z ljubeznijo do sebe? Zapisali ste namreč, da »mnoge odrasle ženske prej ali slej z bolečino zaslutijo, da ne morejo začutiti ljubezni do sebe«.

Knjigo sem napisala, ker mislim, da brez vsakodnevne nege sebe nobena ženska ne more zaživeti kot samostojno, sebi dragoceno človeško bitje. Ženske so se vedno ukvarjale z razpoloženjem in čustvi drugih, s sabo pa ne. Skrbele so za videz, za svoj notranji blagotr pa veliko manj.
Hotela sem nekaj storiti, da bi ne bilo več tako.

Menite, da se od žensk pričakuje več kot od moških, oz. katere zahteve postavljata ženskam današnji prostor in čas?

Od žensk se zahteva nemogoče, a od moških tudi. Vsi naj bi delali kot zmešani, dosegali velike uspehe, bili vedno mladi, športni, duhoviti in nasmejani, bogati in ustvarjalni itd. Podobni cilji so vir globokih stisk in so kruti. Vsak ima pravico, da živi svoje drugačno življenje po svoji meri in da je na to tudi ponosen ter da se požvižga na to, kar vsiljujejo mediji in tako imenovani VIP.

Manca Košir je zapisala, da poznate žensko dušo do globin in v mnogih odtenkih. Kako Vam je to uspelo?

Slišala sem veliko življenjskih zgodb in marsikaj tudi sama doživela, saj imam že 57 let, a veliko moram še razumeti.

Kaj Vas je usmerilo v to, da ste se začeli zanimati za žensko psiho? Kaj Vas je pripeljalo do tega?

Že v mladosti sem se zanimala za gibanja, ki so govorila o ženski emancipaciji. Mislila sem, da je to preprosto: ženska lahko razume, kaj jo omejuje, potem pa tisto tudi spremeni. Brala sem ogromno te literature in občudovala ženske, ki so o tem sproščeno govorile. Že takrat pa sem začela ugotavljati, da so besede eno, dejanja pa drugo. Moje prijateljice, izobraženke, umetnice, raziskovalke, so bile izredno sposobne in učinkovite pri svojem delu, a v osebnem življenju večina ni našla poti iz odnosov, v katerih so bile ujete. Nekatere so se pustile zatirati od staršev, druge od nemogočih partnerjev, tretje od mentorjev, ki so jih zlorabljali, izredno uveljavljene ženske so se tresle pred človekom, ki so ga ljubile. Nisem mogla razumeti, kako se lahko ženska obnaša podrejeno in nerazumno, ko gre za čustva, na mentalni ravni pa krasno funkcionira. Takrat sem se začela zanimati za žensko psihologijo. Spoznala sem veliko žensk in ugotovila, da imajo nekatere skupne značilnosti, ko poskušajo reševati svoje stiske. Naj omenim samo eno: z garanjem in pridobivanjem odobravanja v okolju skušajo nadomeščati pomanjkanje samospoštovanja.

Kje ste pridobili največ znanja o zenski psihi in ženskah nasploh?

Največ sem se naučila, ko sem poskusila sama reševati svoje čustvene težave. Ko sem ugotovila, da mi znanje nič ne pomaga, ko trpim, ljubim in hrepenim in da je izobrazba eno, čustvena zrelost pa nekaj povsem drugega. Tega sem se lotevala na različne, tudi škodljive načine, dokler nisem spoznala, da sama ne zmorem, in sem poiskala terapevtsko pomoč. A po končani terapiji sem ugotovila še nekaj novega: terapija pomaga, da se nehamo mučiti, a nas ne nauči biti srečni in nam ne podari dostojanstva, poguma in odločnosti za drugačno življenje. Ta obrat pride iz naše globine, iz naše svobodne odločitve. Potrebno je storiti v osebnem življenju konkretne korake, ki so pošteni, dosledni in resnični. To se pravi, da uredimo odnose s starši, možem, otroki na tak način, da postanejo naši občutki jasni, naša dejanja pa dosledna. Mnoge ženske imajo zelo velik odpor do tega, da bi si gradile vero vase.

Ali je to v zvezi z zgodovino žensk?

Ko sem imela otroke in sem imela veliko stikov z ostalimi materami, sem še največ spoznala o moči preteklosti nad žensko. Otroci obudijo v nas vse, kar je nezrelo, neodraslo, neodgovorno. Dojela sem, da nikoli ne bom samostojna, dokler si ne priznam, kaj vse je v meni otroškega in nebogljenega, in dokler to ne odraste. Zato, da se to zgodi, pa so potrebna dolga leta iskrenega in včasih zelo bolečega soočenja s seboj. Najhujša ovira na ženski poti v svobodo je sprenevedanje. Težko si priznamo, kako globoko se podcenjujemo.
Ženske so v preteklosti preživele tako, da so dolga stoletja učila druga drugo umetnosti samoomejevanja, prikrivanja čustev, samoprevare in manipulacije močnejših v svoj prid. Zdaj bi s tem lahko odnehale, a ne znamo. Emancipacija ima zelo visoko ceno- iskrenost do sebe. V ženskah je ogromno čudovitih idej in moralne moči, a vse to je največkrat zakopano pod umetno osebnostjo, ki jo ženska zgradi že kot otrok. Če ne odkrijemo prisile in zlaganosti v sebi, se ne moremo ovrednotiti, prav tako se ne moremo rešiti strahu in popustljivosti pred nasilnim, zaničevalnim moškim.

Kaj svetujete ženskam?

Nasvetov ne dajem rada. Lahko samo posredujem svojo izkušnjo: vredno je iskati resnico v sebi in vredno se je odpovedati zlaganosti in nasilju. Edini način, da živimo osrečujoče, je, da se povežemo s svetom v ljubezni. Vsi nam lahko kaj dajo in vsakemu človeku lahko nekaj damo. Same in proti drugim ženskam (a tudi proti moškim) ne moremo zgraditi ničesar trajnega, kar bi nas lahko uresničilo. Ženske so velika, močna bitja, če se naučijo verjeti v silo miru, ki jo nosijo v sebi.

Samo čista notranja moč ženskam pomaga, da dvignejo glavo in dosežejo vse, kar jim pripada. S ponotranjenim nasiljem, z zamero in maščevalnostjo ne zmagamo, ker je to odzivanje značilno za žrtve, torej za vse tiste, ki so opustili upanje v svoje možnosti.

V Kopru vodite delavnice, ki so namenjene ženskam. Kateri cilj imajo te delavnice?

Delavnico vodiva z Josipo Prebeg, ki je strokovnjakinja za govorico telesa. Cilj je stik z občutki, ker ženske zelo veliko razmišljajo in premlevajo, pozabljajo pa prisluhniti občutkom, globljim in bolj skritim odzivom. A gola resnica spregovori le tam. Poleg tega razvijamo vse razsežnosti človekove osebnosti, ki nam dajejo notranjo moč: ustvarjalnost, samospoštovanje, sposobnost izražanja, potrpežljivost, podjetnost.

Vas lahko definirimo kot zelo aktivno žensko. Ste namreč žena, mati, profesorica, pesnica, psihologinja, predavateljica in še marsikaj. Kako Vam to uspe?

Delam le toliko, kot čutim, da zmorem, v primerjavi z večino znanih žensk precej manj. Mislim, da energija prihaja iz tega, da se premikam v harmoniji s svojim ritmom, s svojimi naravnimi težnjami. Če nismo v vojni ali tekmi s seboj in svetom, ustvarimo veliko več. Ustvajalnost mora dihati mir.

Kaj Vas čaka v prihodnjih mesecih (delavnice, predavanja itd.) in kateri so Vaši načrti za prihodnost?

Pripravljam novo knjigo, mesečne delavnice ter nekaj predavanj in delavnic za izobraževanje odraslih. Ne načrtujem preveč, ker sem z leti spoznala, da niti en dan ni tak, kot sem ga predvidela. Zato se mi bo gotovo dogajalo marsikaj, kar nisem načrtovala, in prav to je tisto, kar me v življenju še najbolj bogati in veseli. Največ se naučim iz nepredvidenih izkušenj, in prav zato tudi skušam živeti tako, da moj čas ni prenatrpan. Potrebna je zračnost, da lahko letamo.

Pripravila: Mateja Clarici

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...