Pojdi na glavno vsebino

V luči pozitivne psihologije

Strokovni članek prikazuje ključne poglede pozitivne psihologije na duševno zdravje, zlasti njenega vodilnega predstavnika Martina Seligmana. Raziskovanje človekove sreče je enako pomembno kot raziskovanje njegove stiske. Humanistična psihologija je to pot odprla, pozitivna psihologija pa jo razvija naprej.Samouresničenje je možen cilj, vreden našega prizadevanja.

Skozi lečo pozitivne psihologije Pozitivna psihologija pravimo smeri v psihologiji, ki se je začela uveljavljati v Evropi predvsem po letu 1990. Njeno temeljno izhodišče je, da je raziskovanje polnosti in notranje sreče enako važno kot raziskovanje duševnega trpljenja in motenj. Začetki tega pristopa segajo že v daljna petdeseta leta. Tedaj so veliki humanistični psihologi in terapevti (Karen Horney, Erich Fromm, Abraham Maslow, Carl Rogers, Fritz Perls in drugi) začeli postavljati v ospredje vprašanje virov človekove moči, dostojanstva, duhovne suverenosti. Samouresničenje in notranja svoboda sta se jim zdela cilja, vredna prizadevanj, kljub objektivni omejenosti slehernega človeka, kljub družbenim pritiskom, kljub tragičnim izkušnjam otroštva. Ranljivosti našega obstoja niso zanikali, a v njem so videli le senčni del resnice o naši usodi. S Freudom se je psihologija namreč zazrla predvsem v patologijo in skušala spoznavati obup, razklanost, sovraštvo, grozo in uničevalnost. Pred nami je zazijal pekel razbolelega, pohlepnega, otročjega in napadalnega človeka, ki ga je bilo mogoče gledati s pomilovanjem ali sočutjem, gotovo pa ne s ponosom ali občudovanjem. Omenjeni terapevti pa so začeli preusmerjati svojo pozornost na vire človekove notranje moči, v razloge za upanje. Iskali so pot, ki pripelje čez ovire in omogoča vzpon uma, srca in duha. Verjeli so v napor, ki človeku omogoča izpeljavo osrečujočega življenjskega poteka ne glede na okoliščine. Maslowa je na primer zanimalo, zakaj nekateri ljudje, različni po izobrazbi, poklicu, družbeni moči in imetju, dosegajo visoko stopnjo odpornosti in samouresničenja, in od kod prihaja ljubezenska moč, s katero nekateri znajo zavladati nad svojo nesrečo. Njegova razmišljanja ob ugotovitvi, da taki ljudje obstajajo in da so si tudi zelo podobni, so še danes sveža in izzivalna. Humanistična psihologija ni ustvarila enotnega pristopa, a je razvila celo vrsto tehnik, s katerimi je mogoče razumno in samostojno vzgajati sami sebe. Prispevala je k razvoju kognitivne psihoterapije, ki gradi na moči zdravilnih miselnih postopkov. Polno je izstopila vrednost razuma, racionalnosti, miselne moči. Um je spet zasedel svoje mesto kot sijajna duhovna krona človekove ustvarjalne zavesti. Nekateri sicer uspešni psihoanalitiki so se začeli spraševati, ali je pot iz trpljenja nujno tako zamudna in težaška, tako vezana na duševno arheologijo in preteklost, kot jih je naučila klasična psihoanaliza. Največja in še živeča predstavnika tega premika, Albert Ellis in Aaron Beck, prihajata oba iz psihoanalitične edukacije in prakse. Njun pristop, ki je tako terapevtski kot raziskovalen, postavlja pod drobnogled miselne postopke, s katerimi ljudje vzdržujejo svoje notranje stiske. Oba sta prepričana, da preteklost niti zdaleč ne določa življenjskega poteka, da je dejavnikov v igri veliko in da ne za srečne ne za nesrečne izkušnje ne obstajajo obvezni izidi. Važnejša sta osebni slog doživljanja in pa pomoč, ki jo človek dobi in sprejme od okolja. Ključno je zdravilno odzivanje na vse, kar življenje ponuja in jemlje. Pozitivno psihologijo zato zanima predvsem, kako deluje pozitivno odzivanje in kako bi ga lahko uporabljali ter vnašali v vzgojo in kulturo. Veliko raziskovalnih rezultatov prihaja tudi od raziskovalcev, ki se zbirajo okrog združenja Mind and Life. Njegova najznamenitejša predstavnika sta Daniel Goleman in Richard Davidson, ki je zaslovel predvsem z raziskovanjem možganskega delovanja budističnih menihov. V združenju pa sodelujejo tudi mnogi drugi veliki znanstveniki. Pozitivna psihologija goji intenzivne stike s poznavalci budistične psihologije, saj je ta je uskladiščila velike zaklade azijske kulturne dediščine na področju raziskovanja zavesti. Izhodila je izredno zahtevne poti v tehnikah samouravnovešanja, obvladovanja pozornosti in čustev. Zanimanje pozitivne psihologije pa še vedno pritegujejo tudi miselni postopki posameznikov, ki jih odlikujejo visoka življenjska odpornost, trdno samozaupanje in optimizem. V tej smeri že več kot dvajset let raziskuje predvsem Martin Seligman, ki velja za glavnega predstavnika sodobne pozitivne psihologije. Odkril je zakonitosti miselnega sloga, ki ga uporabljajo optimisti oziroma pesimisti. Seveda ne gre za optimiste in pesimiste, kot jih poznamo iz vsakdanjega življenja, temveč za natančno opredeljen vzorec, ki je moral odgovarjati zelo natančno določenim kriterijem optimizma in pesimizma. Z obširnimi raziskavami med vrhunskimi športniki v ZDA je Seligman primerjal dosežke pesimistov in optimistov in ugotovil, da optimisti dosegajo pomembno boljše rezultate. Pesimist tudi z velikim talentom in motivacijo doseže manj, kot bi lahko, v težavah prej čustveno popusti, ne zna izkoristiti danih možnosti in se ne zna vzpodbuditi in opogumiti. Ovire so mu vedno jasne, možnosti pa nikakor. Optimist razmišlja drugače.Težave opredeljuje za minljive in nebistvene, neuspehe pripisujejo bolj okoliščinam kot sebi, ne pusti se potreti. Zmeraj zna najti podrobnost, ki omogoča upanje in nov zalet, in zmeraj najde izgovor, ki reši njihovo neomajno vero vase. Zaradi svojega pristopa se kljub pekočim porazom izogne izkušnjam osramočenosti in nemoči, obenem pa veliko bolj uživa vse prijetno in vzpodbudno ter do konca izrabi vsako priložnost. Iz podobnih razlogov imajo optimisti tudi več opore v okolju, saj hitro prebolijo razočaranja in so vedno odprti za nove stike. Njihovo doživljanje življenjskih udarcev poteka v okviru prepričanja, da je vse hudo obvladljivo ali minljivo in da zato nikoli ni pravega razloga za obup. Seligman meni, da je optimizem prirojen, tako kot je na primer prirojen visok bolečinski prag, a je obenem prepričan, da se lahko vsakdo nauči optimističnega sloga razmišljanja in ga potem uporablja, ko je primerno. V najhujših trenutkih postane namreč optimizem življenjskega pomena. V ta namen je tudi napisal nekaj zelo dostopnih priročnikov. Zgoraj opisani pesimizem pa seveda ni edini način, s katerim lahko omejujemo svojo ustvarjalnost in življenjsko moč. Albert Ellis, ustanovitelj terapije RET (Rational - Emotive Therapy) je že leta 1952 prvi spregovoril o tem, da človek zelo mučno doživlja sebe in svet, če se pusti voditi od nekaterih značilnih grandomansko zagrenjenih miselnih postopkov. Gre za nestvarno, velikopotezno in obenem diktatorsko naravnanost do sveta, ki bi moral človeku izpolnjevati vsa egocentrična pričakovanja. Zahtevnost v tej obliki, češ, svet mora biti tak, kot si zaslužim, predpostavlja samopomilovanje, grenko in nebogljeno očitanje in sploh vse, kar sodi k drži žrtve. Naravno, da tako doživljamo, saj življenje vedno pohodi otroške sanje, a Ellis meni, da je tudi nerazumno in samouničevalno. Vsi želimo biti uslišani in vsi se upiramo nesreči in krivici. A kaj se dogaja z nami, če vsa čustva krožijo okrog tega bolečega »moralo bi biti drugače«, ujeta v centripetalno miselno premlevanje, iz katerega ne znamo izstopiti? Ellis poudarja, da ni mogoče živeti brez trpljenja, a da lahko odpravimo vse nepotrebno trpljenje, ki izvira iz zgoraj opisanega iracionalnega miselnega sloga. Prepričan je, da človeku koristi, če se sooči z najtežje sprejemljivimi, najtršimi dejstvi lastnega obstoja. Takole bi jih lahko povzeli: ljudje so, kar so, svet je, kar je, nikoli ne pride zlata doba in drugi nam niso ničesar dolžni. Hudi zveni, kajne? Ellis pravi, da lahko iščemo izvor najrazličnejših fanatizmov in krutosti tudi v smešni, nerazumni, tragični aroganci, s katero človek zanikuje našteta dejstva, se užaljeno zadira na svet, zahteva, kar mu pripada. Morda niti ne opaža, kako v takem doživljanju kopni svoboda, se krha dostojanstvo in narašča očitajoča sovražnost. Nerazumne misli tkejo mrežo samoonemogočanja, tako kot se muha premetava v pajkovi mreži in v njej izgubi vsako možnost, da bi se ji iztrgala. Pogled skozi lečo pozitivnega pristopa nam lahko odkrije marsikaj, kar se dogaja v našem okolju, v novi luči. Kot primer bom navedla nekaj opažanj o komunikaciji v slovenski javnosti, ker se tudi med nami pojavljajo zgoraj omenjeni in nekoristni mehanizmi. Če jih ozavestimo, se jim lahko potem izogibamo in smo ustvarjalnejši v pristopanju k osebnim in družbenim vprašanjem. Mučno vzdušje zaživi zlasti, ko začne slovenska javnost razpravljati o narodovih težavah, in še posebno, ko gre za hude razprtije, afere ali nerešene krivice. Oglejmo si nekatere od teh pesimističnih in iracionalnih miselnih postopkov, ki zavirajo reševanje težav. Najprej lahko opazimo soprisotnost zahtevnih iluzij in težnje k obsojanju, o katerih govorita Ellis in Seligman. Pogled nase in na soljudi in okoliščine ni stvaren, ker po eni strani pretirava v poudarjanju negativnih strani realnosti, po drugi pa predpostavlja neka merila nujnega in pravičnega, ki so daleč nad tem, kar človeška skupnost zmore in je. Slovenci so bili in so podobnim drugim narodom v dobrem in slabem, a to neradi sprejemajo. Nepoštenost, krivice, bratomorna obračunavanja v preteklosti, samouničevalnost, mamila ...Vse to je neprijetno in lahko tudi žalostno, a v vsakem primeru človeško in pesti tudi druge narode v taki ali drugačni obliki. Kljub temu pa se ob zaskrbljujočih dogodkih radi pojavljajo izrazi kot nezaslišano, vnebovpijoče, katastrofalno, nedopustno, porazno itd. ter formulacije kot: do kdaj naj še to prenašamo, mera je polna, zapravljamo zadnjo možnost itd. zahteva po dokončnem obračunu s krivico ni razumna: le na koga naj naslovimo ta univerzalni protest? Ker ni mogoče izbrisati krivičnikov z obličja zemlje, izražanje teh zahtev samo šibi odzivno moč za upiranje krivici. Drža žrtve, ki postavlja nestvarne zahteve, nikoli ne deluje ustvarjalno ali vitalno. Kadar v protestu ni jasno izražena življenjska moč, in ta moč ni nosilka nekega načrta, upiranje postane tožba. Tožba sama pa ne ogroža prav nobene krivice in ne odpira nobene vizije, pa naj še tako grenko preti in grozeče dviga prst. Noben krivičnik se ne boji žrtve, ki kliče po pravici. Pozitivna psihologija opozarja, da viri trdožive uporne moči in ustvarjalnosti prevrejo šele iz preseganja vesoljnega očitanja. Samouničevalnost miselnega sloga razkrivajo tudi nekateri drugi mračni vzgibi. Lahko jih zasledimo na primer v časopisju med pismi bralcev. Erich Fromm pravi temu pojavu nekrofilija. Kako deluje ta slog? Pisec si prizadeva za odbijanje pozitivnih ponudb, za preziranje vzpodbudnih dosežkov, za razvrednotenje vsega, kar je obetavno, za zaničevanje upanja in za vzvišenost nad vsako obliko prisrčnega veselja. Zraven sodi še prepričanje, da dobrega ni, in zmagoslavno dokazovanje, da je res tako. Dotolči tistega, ki upa in veruje, podstaviti nogo otroku, ki se veseli, da je shodil, požagati drevo, ki še ni dalo sadu ... Kot pove etimologija besede nekrofilija, doživljajo ti ljudje privlačnost smrti in uživajo v tem, da se predajajo uničevalnosti, čeprav je ta sla lahko nadgrajena s sijajnimi pozivi in zveni pravičniško. Nekrofilija je skrajna oblika težnje, da bi razvrednotili, kar nas oživlja, in malikovali, kar nas uničuje, a tudi pesimistična selektivnost ni od muh, ko je treba zagreniti čim širši krog ljudi. Ena glavnih značilnosti tega sloga v javni rabi je predpostavka o trajnosti vsega žalostnega in obenem minljivosti osrečujočega. Negativne dogodke doživljamo kot neprekinjeno ponavljanje nečesa, kar se že od nekdaj dogajalo in se bo. Na primer: Spet se pokazalo, da smo narod hlapcev. To pomeni: kar je narobe, je naša značilnost, se ponavlja in je bistveno Prijetni dogodki pa izzvenijo kot minljivi, izjemni in nezanesljivi. Na primer: Dosegli smo samostojnost, a je ne zmoremo. To pomeni, da je vse, kar smo dosegli, nepopolno in zanemarljivo. Ob tem ne upoštevamo, koliko časa so drugi narodi gradili svojo državnost, koliko je hlapčevskega v vsakem človeku in kako zgodovina dokazuje, da so pridobitve niso trajne, a zato nič manj važne ... in še bi lahko nadaljevali. A negativna prežetost nikoli ne upošteva olajševalnih okoliščin, ne kritizirati ciljno, raje udari globalno. V egocentrični zasvojenosti z lastno nesrečo ne zmoremo ustvarjalnega koraka, s katerim bi izstopali iz začaranega risa. Če analiziramo besednjak in vsebino polemik o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Slovencev ter o njihovih bistvenih značilnostih, kar pogosto srečujemo še drug vidik pesimistične interpretativne sheme: samoobtoževanje. O težavah se radi izražamo samoočitajoče. V neki diskusiji o samomoru pri Slovencih je bil zapisan tale stavek: »Slovenci smo tako majhni, da si ne moremo privoščiti izgubiti nikogar«. Drugače bi izzvenelo, če bi rekli: „Ker nas je malo, je važno, da nam je vsak slovenski človek dragocen.“ Res, ker smo majhni, nimamo prednosti velikih narodov. Toda dodamo lahko še drug vidik : „ Ker smo majhni, nimamo težav velikih narodov.” Včasih povemo, da so spet zaprli še eno tovarno, prezremo pa, da so v istem tednu tudi odprli spet eno novo. Negativna prežetost se kaže tudi v uporabi čustveno negativno nabitih pojmov, ki poenostavljajo družbene skupine, politične stranke, zgodovinsko obdobje na en sam slabšalen skupni imenovalec: partijska abotnost, postkomunistični vakuum, klerikalno hujskaštvo, pomehkužena mladina, zavoženo gospodarstvo, gnila politika, samomorilen narod. Te trditve kažejo tudi na fanatizem, kličejo po dokončnih rešitvah in s tem vnašajo v družbeno klimo binom nemoč - nasilje. Podobno zastavljanje očitajočih vprašanj, na katera ni mogoče konstruktivno odgovoriti.Vprašanja uporabljajo besedišče, ki je bilo pravkar opisano. Navajam štiri primere takega samospraševanja iz revialnega tiska iz leta 2004. · Kako dolgo se mora to nadaljevati, preden bo razdejanje v slovenski kulturi postalo očitno? · To je nacionalna katastrofa: kam gremo? · Ali bomo izumrli kot neandertalci? · Ali naj se pisatelj obesi in s tem reši vprašanje svojega preživetja? Pozitivna psihologija predlaga, da se sprašujemo drugače, in sicer tako, da nagovarjamo najvitalnejši del sebe in sočloveka. Utemeljevanje razlogov za slabo počutje namreč lahko poteka v nedogled, saj jih nikoli ne bo zmanjkalo. Prav tako ne bo nikoli zmanjkalo sotrpinov, ki se počutijo enako slabo kot mi, in udeležencev za skupinsko zgražanje, tarnanje ali psovanje . Ogorčenje nad krivico pa lahko doživljamo drugače in ga spremenimo v živo, dejavno upiranje. Osrediščimo se lahko na ustvarjalnost, povezovanje, ozaveščanje vsega, kar imamo in znamo, na zbiranje idej in sredstev, na povezovanje ljudi. Ta obrat sproži miselni tok, ki ga vodita namen in vizija upanja. Iščemo, kar je možno ovrednotiti in okrepiti. Kako se bomo povezali z vsemi, ki so lahko v oporo? Kako smo se v preteklosti uspešno znašli v podobni stiski? Kako lahko kar najbolj učinkovito omejujemo posledice in preprečujemo širjenje obupa? Kako lahko utrdimo, kar še drži, in iz tega črpamo moč za naprej? Kako lahko potolažimo sebe in bližnje, obudimo prizadeto upanje? Kaj bomo nemudoma storili za zdravje in odpornost v teku te obremenitve, da bomo vsi ohranjali svoje sile in svež pogled na nove razmere? Upornost se izrazi pozitivno: na to ne bomo pasivno pristajali. Začnimo s tem, kar nam pomaga! Pozitivna psihologija poudarja, da lahko vzdržimo realnost, pa naj bo še tako boleča. Zato ničesar ne opredeljuje kot nesprejemljivo ali nečloveško.Vse, kar se dogaja, je človeško zato, ker se dogaja. Poimenovati kot nečloveško, kar se nam upira, je v vsakem primeru potvarjanje resnice o človeku in družbi, zato vodi v iracionalnost in slepoto. Vse, kar človek lahko strašnega stori, je človeško, prav vse. Genocid je na žalost človeški pojav, mučenje je človeško, pedofilija je človeška, izkoriščanje lastnih otrok je človeško, uničiti krhkega sočloveka za svojo ambicijo je človeško. Pozitivna psihologija ne išče načina, da bi človeku olajšala življenje z iluzijami ali ga slepila, da bo nekoč vse strašno premagano in da pride zlata doba ljubezni in pravice. Veličastne vizije terjajo, da je treba z zlom opraviti, sprožiti veliko čistko. Klic po dokončnem obračunu pa je klic, ki ubija, kot nas je naučila zgodovina. Stopnje nasilja in obupa v družbi tudi ne znižamo tako, da samo ožigosamo in kaznujemo krivce, temveč predvsem tako, da oživljamo zamrlo upanje. Nosilci upanja pa so predvsem najbolj trdovratno pozitivni člani človeške skupnosti. Naj omenim samo dva afriška primera te vizije: Desmonda Tutuja in njegove procese sprave in Nelsona Mandelo, ki je na svoje predsedniško slavje povabil tudi stražarje iz zapora, v katerem je presedel sedemindvajset let. Njuni spisi so lep primer tega, čemur pozitivna psihologija pravi stvaren pogled na svet v obzorju upanja. Hladen in navidezno zveličavni jezik, ki obeta obračun z nečloveškim in krivičnim ali tarna nad tem, kar smo bili in kar bomo, je bolje opustiti. Ubesedujmo svoja hrepenenja raje v jeziku, ki se prilega svetu, kot je, ker je primernejši za poseganje vanj. Odgovarja namreč naši naravi zmotljivih bitij s krhko voljo, potrebnih varnosti in opore, prestrašenih pred odklonom, izgubami, obsodbo, bolečino in smrtjo. Pravičniško držo lahko zamenjamo z miroljubno in stvarno človeškostjo. Svet bo toplejši in družba manj divja, če bomo besedam odvzeli grenkobo in strelivo. Ustvarjalen jezik pomaga še najprej nam samim, da zajamemo iz svojih najboljših sil. Upanje išče, kar je mogoče uporabiti za vero v lastne moči, in že to prizadevanje je ohrabrujoče in deluje zdravilno. Osvetljuje možnosti, ki obstajajo, pa naj bodo še tako majhne, medtem ko jih grenkoba prezre in podcenjuje. Opozarja na dosežke iz preteklosti, priklicuje izkušnje, ki so uporabne za rešitev iz stiske, človeka navezuje na vse rešilno, kar ga je že kdaj obvarovalo najhujšega. Narekuje, da je bolje tvegati in poskusiti, vzpodbuja k opuščanju prestrašene, boječe in neumestne previdnosti. Druge prikazuje kot možne zaveznike ali vsaj kot sogovornike, soljudi, sposobne dobrega in zlega, sopotnike, s katerimi se je mogoče dogovarjati v drži dostojanstva. Sporoča okolju, da smo razpoložljivi za skupno snovanje in upanje, priklicuje ljudi s podobnimi cilji, olajšuje medsebojno razpoznavanje. Ljudem v stiski omogoča osredotočenje na vse, kar zmorejo, znajo in so; s tem samozavedanjem postanejo viri notranje moči in veselja vidni, razpoložljivi, uporabni tudi za skupnost. Res je, optimisti se rodijo svetli, odporni, polni neomajnega upanja. Kaj pa vsi ostali? Če nas ta pogled osvobaja, če želimo postati ljudje upanja, se lahko naučimo obujati v sebi nepoznan, a žive, udarne sile. Gre za zahtevno, včasih zelo boleče in vseživljenjsko prizadevanje, kajti odpovedovanje iluzijam reže ostro kot nož, priučen optimizem pa zelo hitro in rad popusti. Kdor uspešno izpelje in potem vzdržuje ta zahteven preobrat zavesti, najde tudi nov odnos do svoje racionalnosti in na novo odkrije svoje miselne sposobnosti. Moč človekovega razuma nad bolečo preteklostjo ali aktualnimi bolečinami ni vsemogočna, a je izredno velika. Po razumni obdelavi in vztrajni samovzgoji čustvena nabitost travmatične izkušnje vedno uplahne. Boleča izkušnja brez dvoma vsebuje uničevalen potencial, a ta potencial lahko uresničimo ali pa tudi ne. Šele spremne misli, ki jih potem spomin nenehno priklicuje, spremenijo minulo bolečino v vir neznosnega, grozečega in neobvladljivega trpljenja. Z uporabo razuma lahko preusmerimo svoje razpoloženje, da se vrne v odkazane meje, če seveda to hočemo. Depresija lahko postane žalost, obup se zmanjša na obžalovanje hude izgube, huda jeza upade v nasprotovanje, o katerem lahko skoraj mirno razmišljamo, groza se skrči v znosen strah, s katerim se naučimo ravnati v svoj prid. Pozitivna psihologija človeku vrača zaupanje v racionalnost, ki je v prejšnjih stoletjih doživela hude udarce. Marsikaj je omajalo našo vero v razum: odkritje nagonske podzavesti, arhaičnih vsečloveških in mitskih vsebin, krvave zgodovinske zablode, raztreščenost neobvladljive notranjosti, ki jo je s srhljivo nazornostjo in ustvarjalno močjo upodobila umetnost....Toda razum ostaja privilegij človeške vrste in misel ima moč, da strukturira našo izkušnjo sveta. In ostaja dejstvo, daje v razumu več svobode kot v čutih in čustvih. Obenem pa moramo upoštevati vse, kar nas je preteklo stoletje naučilo o njegovih mejah. Od hladnega razuma razcepljenega človeka, ki je podcenjeval svoja čustva in svoje duhovne potrebe, lahko preidemo k razumu, ki usklajuje vse vire človekove notranje moči. Opuščamo razumarstvo in vero v svečeniško znanost in obenem zaupamo vsestransko oblikovanemu umu, kretničarju zavesti in podzavesti, modremu svetovalcu, ki s pradavnim nasmeškom modreca varuje naše ravnovesje. Mišljenje je vrv, speljana nad življenjskim breznom, ki mu ne vidimo dna. Kot vrvohodci iščemo prave korake za rešilno ravnovesje, za omahovanje, ki pelje naprej. Učimo se obvladovati pogled navzdol, da nas ne potegne vase črnina, a ker smo Ikarjevi otroci, nam oči uhajajo navzgor. Bega in zapeljuje nas tudi skušnjava višine, vzlet, ki bi nas odrešil težnosti. Če nočemo strmoglaviti v gorečih krilih, moramo ohranjati smer, ki nam jo narekuje pogled na višini počlovečenih oči. Lahko se naučimo varno nihati tudi pod najhujšimi sunki, premikati težišče svojih misli, se nagovarjati razumno in razmišljati srčno. Že milijone si let si naša zavest plete viseče mostove čez previse. Človek je opremljen za vsa svoja potovanja, da le vzame s seboj spoznanja svojega rodu.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...