Pojdi na glavno vsebino

Dobre odločitve potrebujejo mir

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Dobre odločitve potrebujejo mir

Ko nam prekipi, bi najraje presekali vozel in zaključili. Navadno pa to ni tisto, kar res potrebujemo.

V prisilnem sožitju, kot se dogaja te dni, nekateri pari doživljajo kritične trenutke. Morda zazija tišina, ki sicer ni nič novega, a tokrat je glasnejša in tako očitna, da boli. Ne moremo ven po nakupih, obiskih in na izlet. Kam s temi dušečimi čustvi ujetosti?

Dobro je vedeti, da občutek, da bi bilo najbolje udariti po mizi ter zrušiti stene svoje ječe (kot to zdaj doživljamo), samo navidezno kaže na našo odločnost. Odločnost je namreč končna postaja nekega procesa, v katerem postajamo vse modrejši, samostojnejši in ustvarjalnejši.

Radikalni korak je namreč potrebno prestati nepoškodovani in potem tudi speljati do konca in vzdržati posledice. To je prvo vprašanje: smo pripravili vse potrebno za ta prehod? Oditi ne pomeni zaloputniti z vrati, ampak dozoreti v jasnosti in trdnosti, imeti novo in preverjeno možnost. Ko pride trenutek prehoda, smo zato mirni in gotovi, ne pa razburjeni ali podivjani od hudega.

Tisto, kar si vedno res želimo, ni izbruh trdih besed in bolečih razhodov. Želimo si suverenosti, notranje svobode. Ali drugače povedano: razhod naj bi bil podoben miroljubni odcepitvi od federacije, ki nam ne ustreza več, ne krvavi vojni, polni žrtev, s katero si iztrgamo svobodo, ki nam pripada.

Odločitve v zaostrenih pogojih so podobne temu, da bolnik, ki še nima urejenega stanovanja, hoče iz bolnišnice takoj. Koliko bo to res uspešno, v skladu z njegovo varnostjo in potrebami?

Sunkovite odločitve v navalu čustev so navadno najmanj uspešne in tudi niso trajnostne ali pa so vsaj zelo boleče, kar ni nujno. Zapletene in nujno boleče zadeve lahko speljemo postopoma, spretno in previdno, z uporabo vse modrosti, ki jo premoremo, v povezavi z ljudmi, ki nas dobro poznajo in nam hočejo dobro.

Ne skačimo čez praznino v navalu jeze, obupa ali nevzdržne bolečine. Raje poiščimo roko in most čez brezno. Vedno je dosegljivo oboje, če si le vzamemo čas, da odpremo oči, ki jih vedno zapremo, ko nam je preveč hudo.

Vprašajmo se, ali odločitev ovrednoti naše življenje. Globoko v sebi bomo našli odgovor.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...