Pojdi na glavno vsebino

V jezi ni moči

V jezi ni moči

V jezi se skriva želja, da bi ne videli, kako se trenutno počutimo poražene in nemočne.

Pogosto slišim kaj o tem, da je potrebno izraziti jezo in da to pomaga. To je le pol resnice.

Občutiti je prav.

Prav gotovo je potrebno jezo jasno začutiti. Odprtost do lastnih občutkov je največji vir moči. Brez tega je vse prizadevanje zaman, kajti globinske sile izpodkopavajo vse, kar gradimo mimo njih.

Toda občutiti ne pomeni, da je potrebno jezi slediti in pristajati na njeno razlago realnosti.

Past jeze je namreč v tem, da se rojeva iz občutka NEMOČI. Nekdo je naredil nekaj (lahko tudi mi sami), kar nas omejuje, ustavlja, preprečuje stik z neko dobrino, ki nam je zelo pomembna. Morda me ne slišijo, ne upoštevajo, morda so me okradli, izdali, izrabili, si dovolili nasilje, zaničevanje. Morda preprosto predpostavljajo, da moram kaj narediti, me obsedajo s svojimi pričakovanji, s svojo zamero, ki je ne bodo nikoli odložili. Morda so mi vzeli, kar mi pripada, me izigrali glede dediščine, mi zamolčali pomembne resnice, mi preprečili samoobrambo lastnih pravic, ko je še bilo mogoče kaj doseči ... KAJ ŠE?

Rdeča nit je nemoč in želja, da bi tega ne čutili

Če opazujemo vse našteto, vidimo rdečo nit: počutim se v kotu. Nekateri bi radi pred seboj skrili svoj sram in ponižanost, raje besnijo in se počutijo kot napadalni levi, močne in zmagovalne. A to je samoprevara. Trenutno se dogaja poraženost, to je dejstvo. Nismo zmagali, nasprotno. Možnosti, da bi preprečili to izkušnjo, je mimo. To je jedro jeze. Zato ne obstaja jeza brez bolečine, kajti prizadeta je bila vez s svetom, od katerega si želimo spoštovanja in smo ga tudi res vsi zelo potrebni, in zaupanje vase, ki naj bi znali sebe uspešno uveljavljati in braniti.

Jezno delovanje je neuspešno

Zato delovanje pod vplivom jeze (v stanju jeze) izhaja iz nemoči in iz želje, da bi si ne priznali, kako zelo nemočni se počutimo. Potrebno je najprej priznati pred seboj, da smo bili v prvem dejanju poraženi. Neuspeh je na dlani. Čim ga sprejmemo, nam je lažje in odpre se razgled nas vsem, kar si želimo. Na primer: kako narediti, da se to ne ponovi? Kako rešiti, kar se rešiti da? V jezi ne moremo razmišljati in še manj načrtovati. V ospredju je naskok na drugega in reševanje ranjenega ponosa (ali pa tlačenje občutkov in samoprepričevanje, da zadeva ni važna, da drugi ni imel slabih namenov, da nismo jezi itd.).

Jeza nas torej izziva, naj gremo v spopad, naj premagamo drugega in s tem operemo svoj ranjeni ponos. S tem izzovemo isto v drugem ... in spopadanja ni konca.

Stik z dejstvi ... in končno nastopi moč

Jezi ne pripada mesto svetovalca in organizatorja naših uspešnih pobud. Jeza je dobra samo kot pretres, v katerem ozavestimo občutenje, da življenja (drugih, sebe, sveta ...) ne obvladamo. Vidimo nemoč, poraženost v nesprejemljivem dogajanju, ki ga nismo znali-mogli preprečiti. In tu se tudi zaključi vse, kar lahko imamo koristnega od svoje jeze: vpogled v občutke.

Ko si skromno priznam, da sem zelo jezna, ker so me pohodili, in da me to tudi boli, a da lahko nekaj naredim za svoje počutje, se vihar začne umirjati. Jeza popusti, ko naredimo kaj NOVEGA proti svoji premaganosti, potrtosti in sovražnosti do sebe in drugih. Šele ko jeza zaspi, se predrami MOČ.

Moč rojeva ideje, prebliske za izhod, povezave v možganih, ki pomagajo, spomnimo se na ljudi, ki nas lahko podprejo, na malenkosti, za katere je jeza slepa.

Zato je lepo znati izstopiti iz jeze in graditi. Samo od tega bomo imeli kaj lepega in samo to nam vrne občutke dostojanstva.


Oznake: osebna rast jeza nemoč


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...