Pojdi na glavno vsebino

V dvoje

V prvi številki revije Ona plus je izšlo nekaj mojih misli o usihanju ljubezni v paru in o vračanju vanjo.

Kje smo te izgubili, ljubezen? Ko se srečamo in zaljubimo, ko se nas drugi dotakne globoko in pretresljivo, začutimo, da se dogaja nekaj čistega, velikega. Ljubezen, ki se prebudi, je nedotaknjena in plemenita. A mi nismo taki. Stopimo v odnos, morda se poročimo, a v dvojino ne vstopamo novi. V nas spi in čaka na zadoščenje prevarani otrok, ki so ga zapuščali ali strašili, zmerjali ali pretepali, zasramovali ali pozabljali, zlorabljali za svoje potrebe in ambicije ali spreminjali v pajaca, lutko, družinsko zvezdo. Obstaja neskončno število variant za izgubo sebe, a bistvo ostaja: srce je zastrupljeno, milost našega dostojanstva je pohojena. V tej ločenosti od svojega prvobitnega in častnega zaupanja v najbližje, ki je značilno za otroško dušo, se zaljubimo in se vržemo drugemu v objem. Toda naša srečna razpoložljivost je le navidezna, čeprav smo iskreni. Potovanje s starimi kovčkom Mislimo, da smo mladi, novi, sveže rojeni v svoje življenje. Pred partnerja položimo vse neplačane račune svojega življenja in čakamo, da bomo uslišani. Toda starih zamer in strahov ni mogoče odložiti kot starega kovčka, ga pustiti na postaji ter se razbremenjeni odpeljati v skupno življenje. Kovček je živ in se nas drži, dokler ni izpraznjen. Skupno potovanje se začenja, a ni rečeno, da bomo prišli na cilj v dvoje. Odvisno je od tega, ali bo ljubezen obeh prebedela dolge noči, do se kovček odpira, in vzdržala resnico, ki hoče biti prepoznana in nas hoče rešiti. Vsakdo v paru lahko izbira, koliko hoče biti nov in čist za drugega. Oba lahko v to vlagata svojo zvestobo in svoj pogum. Življenje v dvoje je osvobajanje duše in telesa ali pa mučna puščava z vodnjaki za preživetje. Ne verjamem, da obstaja srednja pot. Ženske in resnica Opazujem, s kakšno silo ženske ustavljamo resnico v sebi. Veliko se ukvarjamo s tem, kaj bi imele pravico prejemati in kakšni (ni)so moški. Zelo malo želimo res spoznati sebe. Veliko delamo, manj pa čutimo, poslušamo in vemo. Ko klepetamo in se pritožujemo, nikoli ne zmanjka vsebin in nikoli ne nastopi kočljiva tišina. Če pa bi si morale odgovoriti na vprašanje, koliko vemo o svojih najglobljih občutkih, bi postale bolj redkobesedne. Kultura ženske vzgoje nas sili, da smo usmerjene v tistega, ki naj nas ovrednoti. Naši lastni viri dostojanstva in navdiha pa nam ostajajo nedostopni in v bistvu nezanimivi. Le ženska, ki preseže preteklost in dvigne iz sebe svojo zapuščeno ljubezensko moč, lahko doživlja izpolnjujoče srečanje. Lahko si dovoli predajo, ker je samostojna. Lahko sprejme in navdihuje močnega in nežnega moškega. Nekatere pravijo: ni takih moških. Jaz jim predlagam: pripravimo se na srečanje. Samo naša lastna ljubezen nam jih lahko razkrije. Morda celo že živimo z njimi.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...