Pojdi na glavno vsebino

Uživati življenje se naučimo

V spodnjem članku sem razvila nekaj misli o naši sposobnosti, da polno in zdravo uživamo. Vzpodbudila me je knjiga Stefana Kleina Formula za srečo, ki je na kratko omenjena v rubriki Beležke, tu pa sem povzela avtorjeve ugotovitve ter razvila svoja spoznanja. Članek je dolg 9 strani.

Uvod Šele zadnje čase se sistematično in znanstveno lotevamo raziskovanja občutkov, kot so užitek, sreča, optimizem, upanje, zadovoljstvo ... Vpliv pozitivne psihologije se je povezal z velikim napredkom nevrofiziologije ter z novimi tehnologijami, ki so omogočile, da lahko spremljamo čustvene procese pri zavestnem človeku. Zato nam je danes končno dostopnejše tudi opazovanje procesov, ki proizvajajo dobre občutke. Te občutke poznamo od nekdaj, a ne znamo jih še prebujati in upravljati v svoje dobro. Zato so nove raziskave dobrodošle in nam dajejo upati, da bo sodobni človek znal vse bolje skrbeti za svojo srečo. Nenehno iskanje dobrega počutja in sreče nam je vrojeno, saj so na primer prav vse ljudstva poznala in uživala snovi, ki povečujejo vzdržljivost, preženejo bolečino in obup, povzročajo omamo, vzhičenost, sproščeno gotovost. Iskanje utehe ali dobrega razpoloženja je neizogibno in koristno, a tudi polno pasti. Izogibanje bolečini je del naše ljubezni do življenja, do sebe in do drugih. Čeprav so nekatere oblike trpljenja neizogibne, ker spremljajo naš razvoj, pa sodi lajšanje stiske k sočutju in usmiljenju, želja, da bi bili srečni, pa je pravica vsakega človeškega bitja. Domišljen in stvaren, antropološko osnovan odnos do uživanja sodi v sodobno pojmovano celostno zdravje. Vse bolj očitno postaja, da je uravnavanje razpoloženja ključna sestavina duševnega zdravja in vsake učinkovite preventive. Sama sem prepričana, da to poglavje sodi tudi v izobrazbo mladih, saj zelo močno vpliva na kakovost njihovega življenja. Telo samo (brez našega zavestnega prizadevanja) namreč ne more upravljati zagona in umiritve tako mogočnih, arhaičnih organskih mehanizmov, kot so procesi uživanja. Ne moremo se zanašati, da bodo kar sami našli svoj prostor v našem življenju in da se bodo sami pojavljali in umikali, ko bo to primerno. Homeostaza, ki uravnava nekatere funkcije našega organizma, v primeru uživanja ne deluje. Področje uravnavanja žeje na primer deluje tako, da se potreba po vodi vklaplja in izklaplja glede na realne potrebe zdravega organizma. Ob hudi žeji iščemo vodo, se je z užitkom napijemo in žeja usahne. Krog je sklenjen, od vode pač ne postanemo odvisni in žeja se ne bo javljala samo zato, ker uživamo ob pitju sveže vode. Homeostaza se v zdravem organizmi uravnava mimo naše volje. Za premnoge užitke pa to ne velja: okusne hrane na slavnostnem praznovanju se lahko najemo do sitega, pa organizem kljub temu nikakor ne izklaplja teka in nam dopušča, da lahko jemo ure in ure. Požrešnosti ne prekine nobena homeostaza. To je očizno že pri hrani, če pa začnemo govoriti o ostalih dobrih občutkih, ki so vezani na priznanja, uspehe, samopotrjevanje ... potem nam takoj postane jasno, da je raven, na kateri nam je užitka dovolj, lahko zelo različna za vsakogar izmed nas. Prav tako je različna naša moč, da obvladamo potrebo po vračanju v isti občutek, potrebo, da bi se ponavljal in večal. Prav tako vemo, kako težko je odvajanje od odvisnosti, kot so kajenje, droge, alkohol, hazardne igre ... V naši družbi je veliko govora o pravici do sreče, kar je dobro, ker naša narava hrepeni po blaženosti, užitku, vznesenosti, izrednih in globokih doživetjih. Siliti človeka, naj se predaja žrtvovanju, samoodpovedovanju in zatiranju želje po ugodju in sreči, človeka ne plemeniti, nasprotno, poriva ga v zavrtost, moralizem in zlaganost. Prav pa je, da se zavedamo, kako potrebno je vešče upravljati te mogočne, ustvarjalne nagibe. Nekateri se rešujejo s tem, da jih sploh ne sprožijo. Zdravo pa je, da svoj nagon po uživanju življenja prepoznavamo, si ga upamo sprostiti, se mu predajamo in ga zapuščamo, ko so na vrsti druge potrebe. Zato bi sodilo v vzgojo mladih tudi oblikovanje njihovega odnosa do počlovečenega, globokega in raznolikega uživanja življenja. Kako poteka nastajanje dobrih občutkov, katero nalogo opravljajo v organizmu? Avtor pravi, da moramo naši predstavi o možganih dodati sodobnejšo predstavo o tekočih možganih, ki nam preplavljajo telo, saj se snovi, ki ustvarjajo naše dobro razpoloženje, v resnici izločajo po celem telesu, v mnogih organih. Dobrih občutkov ne povzroča nobena posebna posamezna snov (kot tudi ne organ, žleza ali jedro nevronov), zato zaman iščemo pravo sestavino ali formulo, ki bo ustvarjala blaženost. Važno je vedeti, da se organizem bistveno spremeni po prvem srečanju z vsakim novim užitkom. Ta preplavi čute in organizem, čustva in zavest, ob tem pa se sprostijo posebni opiati, ki nas navežejo na vir užitka, na osebo, predmet, snov ali okoliščino, ki je vir intenzivnega dobrega počutja. Od tedaj naprej nevronsko mrežje izkušnjo nemudoma prepozna (ni več nova) in zato sproži drugačne snovi, ki že vnaprej simulirajo okušanje poznanega užitka. Ko se približa obetavni, dobro znani užitek, se takoj izločijo ustrezne snovi. Dopamin sprosti strastno željo, vklopi motivacijo, energično potegovanje za cilj. Njegovo delovanje lahko ocenimo kot aktivnejši del izkušnje uživanja. Opiati oziroma endorfini pa spremljajo pasivnejši del procesa in so potrebni, ker že simulirajo olajšanje na cilju. Njihovo učinkovanje si lahko predstavljamo, če pomislimo, kako v gostilni dolgo čakamo na najljubšo jed in nazadnje le postavijo pred nas poln krožnik: še preden nesemo v usta prvo žlico, nas preplavlja pravo zmagoslavje ugodja - endorfinov. Skratka, ko se nam cedijo sline, že uživamo v bližajoči se nasladi, pa čeprav so usta še prazna. Navezanost na najljubšo jed je bila nekoč že vzpostavljena in jo vzdržujejo ustrezni hormoni, zato znani in predvideni dobri občutki že delujejo ter prehitevajo realno izkušnjo. Podobne občutke nam lahko pričarajo tudi nakupovanje, pitje, zabava, delo, internet ... Ko doživljamo, da je želeni cilj že v bližini, nas organizem podžiga, naj se odločno angažiramo zanj. Ko je cilj dosežen, se funkcija dopamina preneha in prevladajo predvsem opiati in oksitocin (za navezanost, uživanje dosežene in želene stvari ali osebe). Ob tem lahko sklepamo, da se verjetno ne moremo zavzeti za predmet svojega poželenja, če se nam zdi cilj nedosegljiv, neskončno oddaljen, nerealen. Organizem pač ne sproži ustreznih snovi za zagon motivacije. Veliki orkester vznesenosti Velike, intenzivne, strastne želje vedno spremlja tudi dopamin. Izloča ga pretežno (a ne izključno) substantia nigra v možganih. Zanimivo je opazovati njegovo delovanje, ker nam pojasni, kako občutljiva je meja med otopelostjo, vznesenostjo in manijo, med energično motivacijo in uničujočim izčrpavanjem. Premalo dopamina povzroča otrplost in brezvoljnost. V pravi meri pa čudovito učinkuje: prebuja nam radovednost za to, kar nam vzbuja poželenje in obeta užitek, močno poveča koncentracijo, učne sposobnosti, potencira spomin, razživi domiselnost, ustvarjalnost, motivacijo, vznesenost, pogum, samozavest. Pretiran odmerek dopamina nas žene, da drvimo v obsedenost, veličinske blodnje, slo po oblasti. Domiselnost nesrečno zaide v norost. Pri ustvarjanju odličnega počutja gre, kot pravi Klein, za nevronsko štafeto, pri kateri dopamin ni edini, a je nujen. Potrebna sta tudi (in ne samo) še serotonin ali acetilholin, da se izločanje in absorpcija dopamina lahko sploh ustavita, saj je vznemirjenosti in zagnanosti v določenem trenutku dovolj. Zakaj je treba omejevati pogostost uživanja Avtor meni, da evolucija ni predvidela, da bi strastno iskanje uživanja delovalo brez prekinitev. Poželenja, ki jih nenehno vklapljamo, ker smo od njih odvisni, nas izčrpajo. Človeštvo ne bi preživelo, če bi se nenehno posvečalo samo iskanju užitka. Po drugi stani pa naš organizem nima nobenega sistema, s katerim bi ustavljal iskanje užitka tudi še po doseženi zadostitvi. Čim doživimo kaj novega in intenzivno prijetnega, se sproži tako imenovan dopaminski ciklus. Kdor je enkrat z užitkom pokadil cigareto, je sprožil trajnostno, neizbrisno sled, vgradil vzorec odvisnosti, ki se bo lahko aktiviral v hipu vse življenje. Močan užitek vrže sidro in priklicuje ponovitev izkušnje. Zelo hitro zaidemo v pretirano navezovanje nanj, v seganje po njem, še posebno, če je zlahka dosegljiv. Že sam pogled na cigareto je na primer dovolj, da organizem aktivira vpisani vzorec, spusti slapove molekul - in zato že vnaprej uživamo ob misli, da bomo kadili (pili, jedli, se omamljali ...). Moč priklica je skratka tolikšna, da že obet ali približevanje užitka vznemiri organizem. Pomembno je dejstvo (dediščina naše evolucije), da je organizem programiran samo za občasne doze užitka in da mu uspe, da se samouravnava, če užitek ne postane prepogost. Toda tega, da se užitku občasno odpovemo in ga prekinjamo prav zato, da ohranjamo sposobnost uživanja, telo ne izvaja samo od sebe, ta reakcija ni vgrajena. Moramo se je naučiti, kar spet ni lahko. Omejevati ne pomeni zanemarjati Dodala bi, da kultivirano uživanje zahteva tudi nego užitka, skrb za to, da ostaja potreba živa, sveža, vitalna. Tako na primer ljubezensko in spolno življenje v paru zamre, če ga prekinemo in mislimo, da se bo ponovno sprožilo kar samo. V tem primeru namreč ne gre za prekinitev v službi globljega uživanja, temveč za zanemarjanje življenjskega področja, s katerim se iz določenih razlogov ne želimo več ukvarjati. Zanikovanje teh potreb se mi zdi prav enako zavajajoče za osebnostno rast in avtentičnost kot padanje v odvisnost. Kot je nas razčloveči uživaštvo, tako je nehumana nasprotna drža. V prizadetem človeku lahko zamrejo želja po hrani, gibanju, zabavi in smehu, kulturnih užitkih, stikih z ljudmi ... Potrti ljudje pogosto zdrsnejo v otopelost, v odpor do kakršnegakoli užitka, vedno manj si želijo dobrih občutkov. Zanemarjanje potrebe po uživanju povzroča hiranje življenjske sile in poglablja vsako stisko. Kako si zapravimo dobre občutke Zdravo in globoko uživanje je sinergija mnogih različnih centrov in snovi ter zahteva dvoje: pravšnji odmerek vsake in obenem ustrezno nihanje in uravnovešanje zavesti med pričakovanjem, prizadevanjem, uživanjem in prekinitvami uživanja in zadoščenja. Dirigiranje tega velikanskega orkestra je zahtevno in zato ni čudno, da se večina ljudi v iskanju sreče in užitka izgubi na eni od mnogih možnih stranpoti. Srečni občutki se nam lahko izmuznejo predvsem iz dveh razlogov, ki sta bila že nakazana. Lahko jih zanemarjamo ali podcenjujemo, s tem pa izločamo iz zavesti in iz organskega krogotoka, lahko pa smo nanje preveč navezani ter od njih bolestno odvisni. Če jih prekomerno iščemo, prav tako povzročimo zastoj svoje sposobnosti uživanja. Iz tega lahko sklepamo, da brez čvrstosti značaja, ki nas varuje pred odvisnostjo, ne moremo globlje uživati življenja. Čeprav se čudno sliši, je ena od bistvenih sestavin intenzivnega in pogostega dobrega razpoloženja in prav sposobnost, da sprejemamo nihanje med skrbmi, strahovi in srečo kot naravno dogajanje, s katerim nismo v vojnem stanju. Zanimamo se za uživanje, negujemo svoje počutje, a smo dobrohotno razpoloženi tudi do svojih stisk in črnih občutkov. Vemo, da se užitek lahko bogato razmahne prav zato, ker ga občasno zmanjka. Pripomnila bi, da lahko ob tem ponovno (tokrat na znanstveni podlagi) ovrednotimo modrost Vzhoda. Ta je v svojem tisočletnem raziskovanju zavesti prišla do podobnega zaključka: kdor je predan iskanju užitka, pristane v trpljenju. Pogosto pa zahodnjaki, ki spoznavajo budizem, težko razumejo, da so lahko skromni menihi srečni in da celo globoko uživajo. V družbi preobilja namreč vsaka odpoved zveni duhomorno. Uživanje in odpovedovanje se navidezno izključujeta, v resnici pa to ne drži. Blagodejno nihanje med spremembami Obenem organizem zahteva novosti in išče nove vzpodbude, razvoj. Nepričakovana novost ima moč, da izzove močan dopaminski odgovor. Avtor meni, da prepoznavanje tega, kar nam obeta že znan užitek, ni enako močno. Vedno iščemo kaj novega in le če ni drugega, se vrnemo na staro in poznano. Dopamin podpira to nenehno iskanje in ta mehanizem je starejši od razuma in ni racionalen, žene nas v razvoj. Sama bi dodala, da verjetno nihamo med navezanostjo na znane vire svojega dobrega počutja in med iskanje novega, vznemirljivega. Ljudje se zelo težko odločamo za novo, pa naj nam staro še tako preseda. Pogoste notranje spremembe nas nekako pretresejo, aktivirajo dopamin in osvežujejo mehanizme uživanja. S svojo raznolikostjo pospešujejo naš vsestranski razvoj, ker zahtevajo prilagajanje, nove miselne procese, saj starih ne moremo uporabljati. Prenasičenost z vedno istim užitkom izniči našo sposobnost, da bi bili srečni v ponavljajoči se izkušnji. Zato režiserji tako imenovanih uspešnih filmov pazijo na vrtoglavo raznolikost dražljajev: žalost, opojna sreča, jeza, razneženost, krutost, strah, olajšanje, bolečina, užitek ... Filmi iz serije 007 so mojstrski primer delovanja na gledalčeve nevrotransmiterje ....Dodala pa bi, da raznolikost dražljajev ni isto kot globinsko doživljanje. Ognjemet vtisov se ne more meriti z umetniško, čustveno, duhovno izkušnjo, ki nas pretrese in pusti neizbrisno sled. Prav podobnih izkušenj je danes premalo. Moder človek načrtno vnaša v svojo vsakdanjost osvežujoče spremembe, pa naj bodo tudi malenkostne: od novih okusov pri jedi do novih ljudi, od neobičajnega branja do novih poklicnih ali osebnih ciljev. K temu je nagnjen vsak zdrav človek, ki ljubi življenje, saj čuti potrebo po novih doživetjih in bogatem notranjem življenju. Podobno dogajanje lahko opažamo pri zdravem otroku: vse ga zanima, vse bi preizkusil, vse, česar ne pozna, bi rad raziskal in razumel. A obenem bi bilo dobro paziti, da ne postanemo površni in da se ne ženemo za spremembami, kot da nam vsakdanjost nima česa ponuditi. Morda je skrivnost ravnovesja v svežini pogleda, ki zna odkriti vsak dan kaj novega in se otroško veseliti vsake malenkosti, ki nikoli ni stara in dolgočasna. Drugače bi si težko razlagali iskrivost in svežino menihov, ki se dolga leta ali desetletja ne premaknejo nikamor, pa ostajajo neverjetno duhovno živahni, duhoviti in prodorni. Sreča, ki privre iz fizične aktivnosti Možgani nas po svoji naravi pozivajo k dejavnosti, k odkrivanju in k stikom, k iznajdljivosti in ustvarjanju prijetnega življenja. Lažje preživimo, če smo aktivnejši in iznajdljivejši. Brezdelje je pogubno z vidika evolucije, pomanjkanje delovanja pa možganske celice dobesedno ubija. Telesna dejavnost pa po drugi strani poživlja možgane in blagodejne deluje na našo inteligenco in odzivnost. Skratka, občutenje radoživosti je psihofizično dogajanje, v katerem se razživeta zavest in prekrvljen organizem medsebojno pospešujeta. Fizična dejavnost se namreč pretvarja v dobre občutke: prekrvljenost in ogrete mišice organsko simulirajo srečne občutke. Pospešen utrip in omehčani gibi ogretega telesa se na primer vidijo v spremembi pisave. Sinergija je tako učinkovita tudi zato, ker organizem prepoznava fizično dejavnost kot srečo, ne le kot gibalno dejavnost, ki vključuje sklepe in mišice. Naše telo namreč prepozna simptome veselja: srce krepko bije, kri energično kroži, koža je toplejša, mišice so čvrstejše, možgani aktivirani v navezi s hormonsko sliko splošne motiviranosti za življenje ... in zato se centri čustvovanja odzivajo, kot da gre za veselje, za srečno dogajanje, ne le za dolg sprehod ... Občutki so hitrejši od zavesti Občutki nastajajo izredno hitro in mimo zavesti, saj nastajajo v telesu in nam niso istočasno in avtomatično dostopni. Možganska skorja (zavest) rabi nekaj stotin sekunde več, ker jih mora prej ustrezno obdelati: povezati z asociativnimi spominskimi centri (razumeti, za kaj gre) ter omogočiti, da zaživijo kot zavestno gradivo. Poglejmo primer, ki ga navaja Antonio Damasio, in ki so ga preverili s tomografijo pozitronskih emisij. Dvema poskusnima skupinama ljudi so določili igro s kartami. Izbirali so lahko karte z dveh kupov: ali s tistega, ki je omogočal majhne dobitke in majhne izgube, ali z drugega kupa, ki je omogočal tako velike dobitke kot velike izgube. Igralci so se začeli zelo hitro izogibati kupu, pri katerem je bilo tveganje večje, a šele po približno osemdesetih potezah so znali povedati, zakaj to delajo. To bi lahko bila tudi ena od možnih razlag za intuicijo. Zavest ni edina pot, da vplivamo na svoje vedenje. Telo in čustva marsikaj zaznajo že v predzavestnem času in vplivajo na vedenje, ki ga sami ne ozavestimo. Zakaj pa se svojih občutkov ne zavemo? Ali je res vse odvisno samo od bliskovite hitrosti, s katero potekajo? Ne v celoti. Zdi se, da smo sodobni ljudje sicer vajeni drvenja in večopravilnosti, a da smo prav zato postali nesposobni pozornega, pretanjenega opazovanja. Menihi, ki so sodelovali v omenjenih raziskavah, so bili namreč sposobni natančno zaznati bliskovite spremembe v obrazni mimiki, ki so ušle običajnim ljudem. Navidezni paradoks bi lahko izrazili takole: kdor zna izredno globoko, dolgotrajno, zbrano mirovati, je v zaznavah izredno hiter in natančen. Izurjena pozornost se oblikuje v tišini in v teku počasne, dolgotrajne vadbe, pregled nad dogajanjem pa je sad spokojnosti in velikanske notranje discipline. Novo ovrednotenje meditacije, ki jo zdaj izvajajo že mnoge bolnišnice po svetu, izhaja tudi iz dejstva, da spokojna, a odločna pozornost že sama po sebi deluje blagodejno. Tudi zatopljenost v ljubljeno delo deluje podobno. Zaznavanje in depresivno odzivanje sta namreč procesa, ki si nasprotujeta. Koncentracija je zdravilna, ker izklaplja procese, ki vodijo v vseenost in potrtost. Kot pravi Giovanni Fava, se zaznavanje in depresija medsebojno izključujeta. Zato zdrava zbranost, ki jo gojimo v tišini in samoti, ne razpušča zavesti, temveč jo gosti in poživlja njeno moč. Že samo dejstvo, da kaj intenzivno gledamo, čutimo, poslušamo, razživi možgansko skorjo z mnogimi asociacijami, simbolnimi pomeni, ki se obujajo skozi povezave. Morda se ne zavedamo, kaj se v nas dogaja, a doživljamo prebujenost, živahnost, blaženost človeka, ki ga je kaj popolnoma prevzelo. Koncentracija pospešuje izločanje dopamina, kar stimulira čelni predel možganov, hipokampus in delovni spomin. Več delaš (seveda brez pretiravanja), bolj živega se počutiš, kar dviga odpornost organizma še posebno pri ostarelih. Razpoloženje izredno vpliva na pričakovano življenjsko dobo. Negativno je na žalost obstojnejše Po sedanjih raziskavah spomina se zdi, da so naše zelo boleče izkušnje obstojnejše, medtem ko vesele dogodke hitro puščamo za sabo. Med grozo in radostjo bo vedno imela prednost prva, ker rešuje življenje, meni avtor. Dan, v katerem se je pripetilo veliko prijetnosti in ena sama velika nevšečnost, se nam bo zdel »pokvarjen«. Skratka, zdi se, da skrbno skladiščimo vse neprijetnosti. Prav vsi psihoterapevti vedo, s kako so ljudje navezani na najhujše spomine in s kakšno težavo depresiven človek ohranja v zavesti vse dobro in vzpodbudno v lastnem življenju. Vprašamo pa se lahko, koliko je vse to odvisno od kulture in vzgoje. Prepričana sem, da smo (kot Slovenci) izredno nenaklonjeni negovanju srečnih občutkov, upanja in zaupanja v življenje. Vreden razmisleka je tudi podatek, da na nevarnost reagiramo hitreje kot na dobre novice, kar zelo dobro vedo vsi, ki služijo z mediji. Zato imajo demagogi lahko delo,ko ustvarjajo napetosti v družbi, razpihujejo nestrpnost in občutke ogroženosti ... Važno je tudi odkritje, da postajamo ob hudi potrtosti v nekem smislu manj inteligentni. Faktor možganske rasti (in povezovalnih sposobnosti) namreč rabi serotonin, ki ga možgani depresivne osebe proizvajajo veliko manj. Nevroni kronično potrtega človeka odmirajo, saj neaktivirani možgani ugašajo. Strukturna sprememba v čelnem področju in celicah glije je baje razvidna pri samomorilcih. Seveda stvari niso preproste, a vsi lahko opažajo, kako enolično in neustvarjalno delujejo naše misli, kadar smo ujeti v črne misli. Očarljiva pa so dognanja o delovanju zdravih, vitalnih nevronov, kar so celo filmali (Bonhoeffer, 1999). Nevroni so kot žive rastline, oblika razvejenosti se nenehno spreminja, bogato razrašča in povezuje. Zato lahko ugotavljamo, da nam dobri občutki pomagajo do bistrih, živahnih in vitalnih možganov, in da je naš organizem vedno pripravljen na učenje sreče, če le najdemo moč, da se odločimo in vztrajamo. Temna stran naslade Iskanje sreče je eno najbolj tveganih iskanj našega življenja. Prav je, da se ga lotimo, a prav tako bi bilo nujno poznati pogubne stranpoti. Nobeno drugo učenje ne deluje s tako hitrostjo in močjo kot učenje sreče in nesreče. Na vse snovi, ki nam dajejo užitek, se zelo hitro navežemo. Nikotin, alkohol ali kokain povzročijo od dvakratno do trikratno povečano izločanje dopamina. Takoj zaživi sla po neizčrpni energiji, bleščeči duhovitosti in suverenosti, nenadoma se ne počutimo več mučno dolgočasne, neopažene, nezanimive, v zadregi, prestrašene in negotove ... Le kdo med nami si ne bi želel sijajnih občutkov kar po naročilu in vsakokrat, ko mu je tesno pri srcu? Na ekstazo se takoj navadimo in začnemo segati po njej s hrepenenjem, ki je vse bolj neustavljivo in neobvladljivo,predvsem pa nenasitno. Odkritje, da obstaja hitro dosegljiva, omamna vzhičenost, nas ujame kot večno lačen zmaj. Pogosteje mu bomo zadostili, bolj bo rasel in manj bo zaleglo,kar bo dobil. Užitka se navadimo do take mere, da ga nazadnje ne moremo niti več okušati. Pijanec in odvisnik v svojih drogah ne uživata več, ostaja jim le že preživetje. Izraz craving pomeni, da so pri odvisnosti mehanizmi poželenja reprogramirani, ni jih mogoče pozabiti, vezja ostanejo debelejša za vedno in ne odmrejo, kot da bi bila vstavljena večna pripravljenost, nepozabna odzivnost. Celice trajno in prednostno proizvajajo substance, ki povzročajo dovzetnost za drogo in potrebo po njej. Vedno imamo več možnosti Pogosto ljudje mislimo, da žalost in trpljenje zasvojita zavest in da si potem ne moremo pomagati. Na srečo pa ni tako. Slabi občutki ne izključujejo dobrih, ker imamo ločena omrežja. Tako na primer vsi vemo, da pogosto lahko dobro opravljamo svoje dolžnosti tudi v veliki stiski in da se lahko do neke mere celo veselimo na enem področju, trpimo pa na drugem. Z vidika možganskega delovanja bi lahko bili sposobni uživati srečo tudi v okviru velike nesreče, ker lahko čustva sobivajo in je naše doživljanje raznoliko. Naj dam primer: na pogrebu dragega človeka lahko poleg žalosti intenzivno doživljamo navezanost na preostale družinske člane in srečo, da so nam blizu, toplino ob zavesti, koliko lepega nam je pokojnik dal, upanje, da bomo žalost prerasli, ljubečo skrb za druge, ki tudi trpijo, hvaležnost do vseh, ki somu prišli izkazat svoje spoštovanje itd. To premalo upoštevamo, saj imamo težnjo, da dajemo prednost negativnim občutkom in ne znamo ovrednotiti vsega, kar nas bogati tudi v stiski, nesreči, pomanjkanju. Vrednostna orientiranost naše družbe nam pri tem ne pomaga, saj povzdigovanje egoizma in hedonizma prav nič ne prispeva k naši sposobnosti, da bi znali poiskati srečo tudi v temi in prizadetosti. Najti svetle trenutke sredi težkih preizkušenj je veščina, ki zahteva vzgojo. Odrasli, ki so vzgled odpornosti in ki znajo otroku posredovati svoje zaupanje v življenje, so lahko najboljši učitelji sreče. Nismo vsi enaki Že dojenčki so lahko nagnjeni k nejevolji in malodušju pod vplivom desne frontalne regije. Če pa prevladuje, opažamo, da so nezaupljivejši, poudarjeno dovzetni za negativno doživljanje. Predispozicija doseže tudi, da se ena od veh strani krepi, druga pa šibi. Drugi, ki bi jim lahko rekli srečkoti, so pod vplivom leve dominance možganskih tokov. Delno je odvisna od genske zasnove in privilegira pozitivno selekcijo zaznav ter niža odzivnost amigdale (torej strah, jezo in napadalnost). Leva dominanca nadzoruje negativna čustva in obenem oživlja motivacijo. Otrok je manj pripravljen zaznavati, kar bi ga lahko strašilo, jezilo ali izzivalo, obenem pa se tudi v primeru, da se ta mehanizem sproži, prej ustavi in tudi prej pozabi, kar je doživljal. Toda po letih pozitivnega družinskega okolja so opazili, da so bili možganski tokovi posvojenih otrok drugačni, veliko pozitivnejši kot po rojstvu. Možgani so se pripravljeni učiti, če le imajo primerno okolje. Razlika med otrokom in odraslim pa obstaja in se mi zdi bistvena: otrok reagira na nove možnosti brez predsodkov, lahko bi rekli, da takoj »zagrabi« nove okoliščine, saj so možgani izredno učljivi. Odrasli je v svojih reakcijah veliko bolj tog in lahko zavrača vzpodbude okolja ter ostaja zaprt v svoj nespremenljiv notranji svet. Zaključek Naše življenjsko zadoščenje je po avtorjevem mnenju bistveno odvisno od sposobnosti, da uravnavamo razpoloženje, od čuječnega duha in aktivne in raznolike vsakdanjosti, izredno pomembni so tudi tesnejši medčloveški odnosi. Poleg tega pa so ključnega pomena še družbeni vidiki: uživanje človekovih pravic, svoboda, demokracija, pravičnost ter občutek, da lahko vplivamo na družbo, da smo soudeleženi in spoštovani. Sama pa bi dodala še nekaj. Narava ni pravično porazdelila osrečujočih genov, nekateri ljudje so privilegirani. A vsi imamo izredno plastične, učljive in dovzetne možgane, ki nam pomagajo, da sami določamo, kako se bomo odzivali na usodo. Če se hočemo naučiti gojiti notranjo srečo, nam naš organizem lahko čudovito pomaga do konca naših dni. Res, dovzetnejši smo za nesrečo kot pa za srečo, a to je bolj stvar kulture, ki smo jo ustvarili, kot pa našega organizma. Naša težava je v tem, da se pogosto umikamo pred izzivi, da se odpovedujemo mnogim možnostim in da se prepuščamo lagodnim predsodkom o tragičnosti bivanja. Osrečujoče življenje je namreč neskončno zahtevnejše ter predpostavlja veliko večjo odgovornost kot pa nesrečno življenje. Upanje v srečo zlepa ne odneha, priganja nas, naj vsak hip rešimo vse, kar je mogoče, vsajeno je v naš razvojni nagon in nas dela bistrovidne, trpežne, iznajdljive. Naš organizem je vedno pripravljen, da sprosti poplavo snovi, ki ustvarjajo dobro počutje. Vse, kar lahko storimo, ima veliko večji vpliv na našo srečo kot vse, česar ne moremo zaradi svojega temperamenta ali okoliščin. Ko drug drugemu voščimo veliko sreče, si pravzaprav zaželimo prav to: da bi vsak hotel in znal poskrbeti zase, postati vir svoje sreče.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...