Pojdi na glavno vsebino

Utrujene ženske na dopustu

Zakaj ženske ne počivajo niti na dopustu? Nekaj mojih opažanj o sodobnih, mlajših in starejših ženskah, ki si ne zmorejo vzeti časa za počitek. Celo po upokojitvi se za mnoge vse nadaljujej kot prej!

Morda je ta članek prepozen za letošnji dopust, a lahko pride prav v naslednjem delovnem letu za vse proste dneve, ki za ženske navadno sploh ne pomenijo oddiha. Mnoge mi povejo, da jih tudi partnerji (in ne le delodajalci) priganjajo k pospešenemu ritmu dela in življenja. »Dajmo, dajmo, pohiti …« je klasična oblika te sodobne oblike izsiljevanja ženskega telesa in srca. (To se dogaja tudi ženskam, ki so že v letih in fizično dejansko zmorejo že veliko manj, a o tem, kako živijo upokojenke, kdaj drugič).

Neredko se temu pridružijo temu slogu še otroci, ki hočejo TAKOJ, kar jim pripada. To se dogaja celo na dopustu, ki je bolj podoben delovnemu projektu z urniki in termini kot pa uživanju svobode, ki med letom ni možna.

Kot da nihče več ne ve, da sta tudi tišina, mir in upočasnjeno življenje duhovna hrana za naše srce in naročje okrevanja za naša telesa, ki jih preganjamo celo leto. Ali kdo sploh pomisli, kako težke posledice ima za ženski organizem pomanjkanje počitka? Kako je to idealen teren za srčne bolezni, rakasta obolenja, popuščanje kosti, samopoškodbe? Razmišljam, od kod ženski ta nesposobnost, da bi izrabila vse priložnosti za oddih, od kod zatajevanje svoje potrebe po naročju. Razlogi obstajajo in so zelo globoki.

Počitek je »občutenje maminega naročja«. Tam se je mogoče zazibati v brezskrbnosti, brez urnika in budilke, saj mehko zavetje njenega telesa poskrbi za nemoten spanec, za vse, česar smo potrebni, in ničesar ne zahteva. Počitek je tudi »občutek očetovega naročja«, ko nas je oče dvignil k sebi in poskrbel, da se nismo več bale narediti kaj novega in navdušujočega – ali pa nas je odnesel spat, ko smo omagale po celem dnevu doživetij.

Večina žensk take mame in očeta ni imela ali pa je to doživela komaj kdaj in je bilo potem vsega drugega veliko več. Kako naj se vračamo tja, če poti tja sploh ne poznamo več, saj po njej ne hodimo nikoli?

Srce zdravilnega dopusta pa je prav to, da dobimo, kar nam običajno manjka: svobodo, da sledimo svojim najglobljim potrebam. Res, želimo si tudi novih doživetij, videti svet, se dotakniti lepote in umetnosti, srečati zanimive ljudi, ki jih še ne poznamo, zajeti iz bogastva vsega možnega. Toda to je vse kaj drugega kot preganjavica, da moramo izkoristiti vsako minuto in nikoli pasti v pregrešno brezdelje. Kot da bi morali neki skriti avtoriteti dokazati, da smo opravili vse, kot je treba – popolno in nad vsemi standardi.

Aktivni dopust, ki nam ga prodajajo na vseh koncih, je lahko velika odtujitev. Zanimivo, da ta izraz v Italiji sploh ni pogost, medtem ko je na Slovenskem pojem aktivnega dopusta izredno razširjen. Zakaj?

Prisilna aktivnost (po meri tistega v družini, ki ima največ nevrotične energije?) brez predaha bolj škodi kot koristi tako odnosu med partnerjema (če so potrebe enega od dveh žrtvovane) kot otrokom, če doživljajo preganjavico in napetost in se ne morejo igrati v miru. Zato je res pomembno za družinsko življenje in odnose, da se v prostih dneh usmerimo na potrebe vseh in da se vsi vračamo nahranjeni.

Cilj dopusta ni, da dokažemo, kaj vse smo videli in izpeljali, da vse fotografsko ovekovečimo in razpošljemo. Cilj je, da si – kot pove že beseda – DOPUSTIMO, česar navadno ne moremo živeti.

Dopust je svoboda in poslušanje srca. To pa v ženski spregovori le, ko glava umolkne in se ozremo vase s ključnim vprašanjem: kako se počutiš in česa si res potrebna?

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...