Pojdi na glavno vsebino

Umetnost poslavljanja od preteklosti

Umetnost poslavljanja od preteklosti

O prestanem trpljenju lahko nekoč spregovorimo z lahkim srcem.

Težko se je posloviti od prestanega trpljenja. Misel na slovo lahko doživljamo, kot da bomo zapustili nebogljeni del sebe, ki ni dočakal tolažbe in poravnave. Toda naš boleči del ne more speljati nobenega olajšanja. Zadrževanje ob njem je lahko samo vir novih bolečin, ker zna samo obupovati. Sam to za vedno ve, da pomoči ni bilo, ko je klical. Zato nas usmerja v vseživljenjsko obupanost in očitanje.

Slovo je mogoče, ko dojamemo, da nam to mučeno bitje v nas ne more več pomagati. Ustvarilo nam je naše obrambe, drugega ne zna. Če hočemo zaživeti, je potrebno ljubeče in dokončno slovo.

To pomeni, da se odločimo za dvoje: da v to bolečino pogledamo do dna (in kdaj pridemo do dna, bo razumel naš terapevt, a tudi nam bo jasno, kdaj smo v resnici obupa in kdaj le na površini), in da ob tem in potem živimo vse, česar smo potrebni: odnose, ki so vir tolažbe, učenje za veselje in odprtost na novih poteh.

Bolj se odpiramo novemu, lažje postaja slovo. Bolečina se bo v valovih še vračala, a bo vedno manjša in bo trajala vse manj. Nazadnje pride dan, ko v nas narase ljubezen do tiste mere, da zmoremo slovo in mučeni del leže k počitku kot zaklad, kot skrinja, ki potone na dno morja in ne bo več odprta. Hoditi na grob svoje bolečine ima smisel le, dokler slovo ni možno in njeno sporočilo ni vgrajeno v naše srce koz modrost in nauk.

Vse, kar še lahko vemo o svojem trpljenju, bo odslej prišlo do nas po drugih poteh in nas bo obdarovalo s spoznanji, ki bogatijo naše življenje, da delajo lahkotnejšega in jasnovidnega. Močni in opremljeni bomo stopali naprej in ostajali vse, kar smo, a samo tisti del, ki si želi polno živeti, bo vodil naše korake.

Vse ostalo je potonilo in tiho varuje, kar je dalo in zmoglo.

O prestanih nesrečah lahko spregovorimo z lahkim srcem, če le vložimo v to željo dovolj predanosti, časa in srca. In seveda zaupanja v tiste, ki nas lahko pospremijo na tej poti vere vase. Ali pa o tem sploh nehamo govoriti, ker smo polni ostalega: navdihujočega, svežega, toplega in svetlega.

Eno od vabil pomladi je prav to: narediti prostor novemu, se posloviti od mrzlih teženj v sebi, ki vlečejo nazaj, in postati sposobni rojevanja lepših časov.


Oznake: osebna rast preteklost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...