Pojdi na glavno vsebino

Ujeti v svojih čutih z novimi dodatki

Članek v prilogi obravnava na poljuden način nekatera sodobnejša odkritja o delovanju možganov in o porajanju zavesti iz čutnih doživetij. Posebej je omenjen svetovno znani strokovnjak Antonio Damasio. Razmišljanje se nadaljuje v članku Zaklenjeni v svoj spomin prav v tej rubriki. Tu spodaj pa si lahko preberete kratko in bolj strokovno besedilo iz nevrofiziologije ter nekaj o delovanju nevrona.

Vsi navedeni podatki v tem članku so začasne delovne hipoteze, saj raziskovanje možganov še poteka in so odkritja so na dnevnem redu.

Najsodobnejše ugotovitve raziskovanja v nevrofiziologiji razvoja (povzetek)

Naši možgani so polni še neraziskanih skrivnosti, saj jih spoznavamo šele zadnjih sto let. Obenem pa so tisti del našega organizma, ki najbolj vpliva na naše življenje.
Če povzamemo raziskave zadnjih let, je najbolj očitno dvoje: kar vemo, je vedno le začasna resnica, obenem pa je vse, kar smo, prepleteno in v nenehnem nastajanju in minevanju. Vedno bolj se zdi, da smo ljudje celostna bitja, neločljivo odvisna od svojega organizma, in da so obenem naši možgani povezani v nenehnem pretakanju medosebnih občutkov. Ljudje smo bitja odnosov od prvega trenutka in ko to dojamemo, nam postane otrok veliko bližji. Neha biti učenec, v njem prepoznamo sočloveka. Otrok nam pomaga pri poučevanju, a morali bi znati opazovati sebe in njega ... prestopiti v svet neznanega.
V povzetku omenjam le nekaj ključnih spoznanj, ki pa so, kot že rečeno, začasna.

  • Možgani celo življenje proizvajajo matične celice, ki se selijo na tista področja možganske skorje, ki so posebno aktivna. Do nedavnega je veljalo, da novih nevronov po rojstvu ni. Čeprav je prva leta življenja to dogajanje neprimerno bolj intenzivno kot pozneje, poteka nevrogeneza do konca življenja, celo pri bolniku pred smrtjo. To nam daje upanje, da je mogoče na področju razvoja veliko narediti.
  • To nam pove, da imamo nove možnosti, a proces je zahteven. Nevroni namreč po svojem rojstvu (v hipokampusu) migrirajo v razna področja možganske skorje, kjer naj bi dozoreli, se povezali ter obogatili možgansko aktivnost. Toda če organizem ni aktiven in vitalen, se to ne dogaja in živčne celice odmrejo. Vitalnosti organizma pa ni lahko doseči, ker od zunaj vsiljena vzpodbuda ne deluje na nevrogenezo in povezovanje celic. Če na primer otroka silimo, da je aktiven, ponujamo veliko vzpodbud, ga postavljamo v obogateno okolje, s tem še ne vzpodbujamo omenjenih procesov.
  • Pri razumevanju otrokovega razvoja je bistveno upoštevati, da pretekla prepričanja glede ločenosti razvojnih procesov ne držijo ali držijo le delno. Čutni, čustveni, kognitivni, jezikovni in socialni razvojni procesi ne potekajo avtonomno in tudi ne v zaporedju, čeprav se določeni geni aktivirajo po biološki uri ( vsekakor pa ne sami od sebe oziroma avtomatizirano). Čeprav gre navidezno za biološko uro (na primer zagon obdobja, ko otrok shodi ali začne govoriti), gre le za enega od vidikov dogajanja. V resnici ni nadgrajevanja nižjih funkcij, iz katerih naj bi se porajale višje. Razvoj poteka že od začetka v najtesnejši soodvisnosti in na vseh ravneh. Tako na primer poteka razvoj čutov (na primer sluha) že od nosečnosti naprej v najtesnejši povezavi z osnovnimi čustvi. Čutov in čustev sploh ni mogoče deliti, prav tako ni mogoče ločiti kognitivne ravni. Kar otrokovo uho sliši, je že med nosečnostjo občuteno kot čustveno obarvano dogajanje, kot informacija o odnosu z materjo oziroma svetom, to pa je obenem tudi že porajanje procesiranja misli in jezika. Zaradi tega naj bi učitelji vedno gojili sposobnost celostnega opazovanja otroka in sebe.
  • V primeru, da določeno področje možganske skorje ni več ali dovolj aktivno, ga “kolonizirajo” druge dejavnosti, predvsem tiste, ki so mu anatomsko najbližje na možganski skorji. To pomeni, da enostranskost vplivov in pospeševanja v zgodnjem obdobju dolgoročno škodi otrokovi osebnosti, saj zavira pomembne elemente ravnovesja in duševnega zdravja. Najzgodnejše in prekomerno pospeševanje kognitivnih ali drugih spretnosti se dolgoročno sploh ne obrestuje. Pojem zdravega razvoja je celosten. Samo upoštevanje vseh ravni nam lahko daje verodostojno sliko otrokovega razvoja. Prav tako je zavajajoče prepričanje, da je na kognitivni ravni najbolje doseči čim več v prvih letih življenja. Pod enostransko razvito sposobnostjo se vedno skriva pomanjkanje druge, ki jo tudi vzdržuje, in prej ali slej se bo to pokazalo v neki obliki osebnostne neuspešnosti. Tudi delo z izredno nadarjenim otrokom naj bi upoštevalo te zakonitosti.
  • Sposobnost za uravnavanje medosebnega stresa in stresa sploh je ključna sposobnost za otrokov razvoj. Oblikuje se v najtesnejših odnosih z odraslimi in predvsem v družini. Vsakodnevno razpoloženje globoko vpliva na razvoj otrokovih možganov oziroma na nastavitev procesov, s katerimi potem otrok uravnava svoje doživljanje drugih in sebe ter razvija vzdržljivost v stresnih življenjskih situacijah. Ker je ves razvoj modulacije (uravnavanja čustev) zaznamovan s stresom (potrebno je nenehno prilagajanje, premagovanje ovir), je odpornost za stres bistvena. Procesi učenja so vezani na učinkovitost spominskega skladiščenja in povezovanja, to pa je bistveno odvisno od čustvovanja. Potrtost na primer uničuje celice hipokampusa, ki je važen člen za vse procese učenja. Čustvena razsutost lahko izniči še tako sijajne kognitivne sposobnosti in prepreči razvoj osebnosti, ki zna načrtovati, izpeljevati ter uživati svoje uspehe.
  • Ker je učenje globoko povezano z motivacijskimi procesi, ti pa imajo sedež predvsem v limbičnem sistemu in orbitofrontalnih tkivih, je vsako pospeševanje učenja brez upoštevanje teh dejavnikov škodljivo ali vsaj neučinkovito. Poskušati dosegati (trajno) uspešnost z izvajanjem pritiska je nemogoče. Če rezultati bodo, bodo kratkotrajni ali pa bodo imeli škodljive posledice na drugih ravneh osebnosti. Omejevali bodo tudi inovativnost, ustvarjalno domiselnost, socialno inteligenco in sprejemljivost za dialog, kar pa vse pomaga razmahu inteligence. Hormoni prezgodnjega in kroničnega stresa so strup za možgane, še posebno, če otrok doživlja čustveno hudo obremenjujoča pričakovanja staršev.
  • Možgani delujejo predvsem kot sredstvo medčloveške komunikacije, socialna usmerjenost je prevladujoča. Medčloveški odnos ima najmočnejši vpliv na katerikoli možganski proces. Deluje kot motivacijsko-hormonsko-vegetativno ozadje in nastaja zaradi doživljanja lastnega položaja ob pomembnih drugih. To velja tudi za odnos med učiteljem in učencem. Šele Iz čustvene ocene potem sledi tudi možganska organizacija.
  • Če odrasli čustva izklopimo, dosežemo kognitivni pospešek, mislimo hitreje in se zdimo učinkovitejši. Obidemo čustveno procesiranje in delujemo zgolj racionalno. Ob tem seveda izgubimo možnost, da bi začutili svoja čustva in se osebno opredelili do dogajanja, doživeli, kaj nam dogajanje pomeni, kako odmeva v našem doživljanju sebe. Podobno dogajanje lahko sprožimo tudi v otroku, še zlasti, če sami tako ravnamo in če imamo nanj močan vpliv. Otrok, ki nima možnosti, da bi čutil samega sebe, se prej ali slej znajde v hudih težavah, še zlasti v trenutku, ko bi se moral potem v mladosti odločati in dojeti, kdo je. Ustvarjalni procesi težko preživijo, ker tudi zelo nadarjen ali ustvarjalen otrok nima ustrezne osebne čvrstosti in sposobnosti za vseživljenjsko samousmerjanje.
  • Motivacija za delo ni stvar osebne odločnosti, moči volje, zavesti. Zagon motivacije je hormonsko-nevrotransmiterski (ključno vlogo igra hipotalamus ), kar pomeni, da gre predvsem za osnovno čutno - čustveno podlago (občutenje varnosti ali ogroženosti, ocena lastnega položaja v okolju glede na potrebe). Še tako odločna motivacija se lahko popolnoma razblini v situaciji, ki je za otroka čustveno nepremostljiva. Delo na motivaciji je delo na odnosu, na razpoloženju, občutkih in čustvih - ali pa ne učinkuje.
  • Komunikacijski zastoj v družinskih odnosih ima močan vpliv na odnos do učenja, ker je otrokova osnovna življenjska motivacija preživetje družine kot bivanjskega zaledja. To obenem pomeni, da je važno družinska trenja spremljati tako, da je to za otroka podporno in prepričljivo in da deluje kot razumevanje njegovih staršev. Odnos, ki ga imamo do otrokovih staršev, je ključnega pomena za njegov občutek varnosti in zaupanja v učitelja. Otrokov občutek, da imamo njegove starše za nezanesljive, nesposobne vzgojitelje, ustvarja v otroku nezavedno, a zato nič manj delujočo življenjsko paniko. (To je nekako tako, kot da bi odraslim v bolnici rekli, da ima njihovo življenje v rokah nesposobno osebje.)
  • Zrcalni nevroni imajo nalogo, da v odraslem in otroku ponazarjajo čustva, ki jih ima drugi, zato se naše občutenje otroka preliva vanj tudi proti naši volji. Čustvena bližina z otrokom ima zelo velik vpliv na možgansko delovanje in zato na vse procese učenja. Ta stik se vzpostavi po pozornosti in čustveno, ne po besedah ali z voljo. Veliko moč ima fizični dotik, ker pomirja in daje varnost, a samo pod pogojem, da je sprejet in da gre za topel, že zgrajen in zaupen odnos. Podobno delujeta tudi pogled ter glas, v katerem je čutiti toplino in podporo. Ne glede na vsebino povedanega otrok razume sporočilo glede na čustveno vsebino človeškega glasu ali pogleda. Zato je pomembno izbirati besede, a še veliko večjo težo je vedeti, kaj v resnici čutimo, ko govorimo. Tisto bo namreč prodrlo in imelo posledice.
  • Sodobna tehnologija močno deluje na organizacijo otroških možganov, ki se lahko že v predšolskem obdobju prilagodijo na nezdravo, nenehno vzdraženost. Taki otroci dojemajo vtise iz okolja (tako zvočne kot vizualne) premalo globinsko in fokusirano, površno (ujamejo le vpadljive elemente), bežno in pospešeno (hiter ritem prehajanja od ene informacije na drugo, ne ustavljajo se ob detajlih), bledo čustveno obarvano (ozka paleta čustvenega razpona, manjkajo nežnejše, trajnostno obarvane osebne nianse). Doživeto ne more postati izkušnja, ni metabolizirano, ozaveščeno in spominsko opredeljeno kot čustveno pomembno, prijetno, ljubeče, moje (ali pa ne). Za čustveno obdelavo rabijo možgani nekaj delčkov sekunde več, ker se mora vnos povezati s čustveno izkušnjo v centrih spomina ter z občutenjem sebe (identitete). Mi je všeč? Kaj povzroča v meni? Kdaj sem že občutil kaj podobnega? Občutek se pogosto nima časa oblikovati, kaj šele izraziti.
  • Zaradi tega ima glasbena vzgoja danes izreden pomen. Pogosto predstavlja edini trenutek v otrokovem dnevu, ko je potrebno res poslušati, ostajati v tišini, obvladovati pozornost v eni sami smeri. Zbranost, osredotočenost nase lahko zaživi. Ob tem lahko poteka dragocena čustvena obdelava zvočnega dogajanja, ker so poleg razpoložljivega časa in pavz neposredno vpleteni centri samozavedanja. Zato je ob občutljivem učitelju mogoče na najgloblji ravni negovati otrokovo celostno občutenje sebe. Seveda pa je važno, da ne postane glasba še dodatno sredstvo odtujevanja in pritiska, ker ima to še bolj negativne učinke kot šolski pritisk. Deluje namreč globlje, saj se zdi, da ima zvok izredno moč delovanja na notranji svet organizma v razvoju in le delno raziskane, a pomembne nezavedne implikacije.
  • Sluh je prvi čut, ki se aktivira, in zadnji, ki odmre. Zvok tudi potuje najhitreje do možganov, veliko hitreje kot slika, potuje pa tudi skozi amigdalo, ki procesira ključna čustva, kot so strah in napadalnost. Zato nam vloga zvoka v otrokovem razvoju odpira mnoga nova področja v vzgoji. Nenazadnje nas opozarja, da po našem glasu potuje v otroka celo vesolje našega doživljanja. Zmerjanje otrok je enako škodljivo nasilje kot pretepanje, ker gre za udarce po srcu in možganih, po identiteti.

Nevronske galaksije sporazumevanja ... ali o nevronih

Celoten živčni sistem, ki prepreda naše telo, sestavlja verjetno okvirno 100 milijard nevronov živčnih celic (možganom pripada baje nekaj desetin milijard), ki delujejo z elektrokemičnimi impulzi (100 tisočink volta. Hitrost potovanja občutkov do zavesti je odvisna od mnogih dejavnikov, tudi od tega, za katero vrsto sporočila gre (niso vsa čutila in živčne poti enako hitri), pa tudi od utečenosti (avtomatizacije), saj prednostne in utrjene dejavnosti prej opravijo svojo pot skozi sinapse. Nevroni nenehno nastajajo, rastejo in propadajo, le ritem tega dogajanja je zelo različen glede na starost in dejavnosti.

Prispodoba, ki so dali raziskovalci na ustanove SISSA v Trstu, je, da imajo nevroni ušesa za poslušanje in usta za sporočanje, saj sprejemajo in oddajajo informacije. Živčni sistem si moramo predstavljati kot živ sporazumevalni organizem, ki intenzivno komunicira z vsemi ostalimi organi v človekovem telesu, obenem pa sprejema informacije o počutju in dogajanju celega organizma, da lahko koordinira in vodi odzivanje, tako zavestno kot nezavedno.

Vse poteka z bliskovito naglico in v vse smeri, saj imajo nevroni ogromno možnost povezovanja z vsemi ostalimi nevroni. Lahko rekli, da nevroni socializirajo in da lahko gre za bežna poznanstva ali pa za življenjsko povezanost med nevroni ..., odvisno, kaj se med dvema dogaja. Nevroni so ločeni drug od drugega, v stik lahko stopajo samo preko sinaps oziroma sistema, s katerim poteka depolarizacija, prepustnost pa omogoči prehod informacij. Drugače povedano: če so pogoji za dialog, stopita nevrona v stik in dogajanje teče naprej. Več je srečanj med v nevronoma, hitrejša je komunikacija, ker imata več »ušes in ust«. V primeru najtesnejše komunikacije pa nastanejo avtomatizmi: ko se sproži prvi, se poženejo v tek vsi, ki so vajeni nastopati skupaj kot ena druščina in je potem zelo težko doseči, da tega ne počnejo več, ker ne morejo kar »pozabiti« svojega zakoreninjenega poznanstva. Zgodile so se namreč fizične (plastične) spremembe, ki bi jih lahko slikali (debelejši aksoni, več sinaps in dendritov, povezanost mnogih drugih nevronov, ki so tudi pristopili in sodelovali ob neštetih, vedno malo drugačnih priložnostih.)

Vsak nevron ima povprečno 10.000 sinaps (stičnih točk), lahko pa tudi do 50.000. Nevronski sistem je živ, nevronske povezave se lahko nenehno spreminjajo zaradi sprememb v sinapsah, ki lahko odmirajo ali nastajajo, odvisno od komunikacij, v katere so vpletene. Komunikacija nevrone oživlja in krepi ter spodbuja rast, razraščanje.

Vsaka nevrotransmiterska snov ima za svojo molekulo odgovarjajoč receptor, ki se odziva samo nanjo. Nevrotransmiterska molekula (na koncu sinapse) in beljakovinska (na membrani receptorja) torej tvorita par, ki se razpoznava in ne pripušča nikogar drugega, da bi zasedel odkazano mesto, ter se medsebojno stimulirata. Depolarizacija poteka s hitrostjo tisočinke sekunde. Receptor proizvaja snovi (nevrotrofini), ki pospešujejo rast končičev, po drugi strani pa jedro proizvaja snovi, ki oživljajo delovanje receptorjev, kot bi ga stimuliralo. Raziskovalci govorijo o »principu dojenja« ...več dojenček sesa, več mleka priteče, prsi se napolnijo in mleka, ki mora biti popito, je vse več, usta pa so vedno krepkejša in lahko načrpajo več ... in tako naprej.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Priloge

Ujeti v svojih čutih

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...