Pojdi na glavno vsebino

Ubogi ego, ki hoče vladati

Kregati svoje slabe strani jih okrepi. Naš naduti ego je potreben ljubeče, potrpežljive in trajnostne prevzgoje.

Ego je vse tisto, kar hočemo na vsak način verjeti o sebi. Dokazati si hočemo, da nekaj zmoremo. Kadar se ženemo za uspehom na kateremkoli področju (tudi v osebni rasti …) in razsajamo ali obupujemo ko ne gre, je vedno na delu ego in ne srce.

Navdno gre za nesrečno kombinacijo iluzij naših staršev in iluzij našega lastnega temperamenta ter obramb. Vse nerazrešene frustracije se zgostijo v neke vrste pošast iz megle. Moč ega je ogromna, a tudi meglena, ker v njem ni nobene prave vitalnosti in živi od prikrivanja, v neki turobni okajenosti - brez stika z realnostjo.

Ego trpi, ko nam kdo pove kaj o nas, kar je neprijetno, a je res. Ego trpi, ko je naša pobuda neuspešna, ker smo se podali v zadeve, ki jim nismo dorasli. Ni mu mar, da nas je neuspeh rešil pred katastrofo in da je to priložnost za novo in srečno pot. Zvija se od prizadetosti, ko izgubimo, kar smo pridobili po krivici ali verjeli v prazno.

V ego-prizadetosti smo res reveži. Polni sebe, polni napuha in obenem sesuti, ne moremo se odpovedati iluziji o pravici do tega in onega, obenem se ne moremo zavzeti, da bi ustvarili, kar pa nam res življenje ponuja, ker nam pripada.

Prepoznati svoj tarnajoči in obenem hinavski ego je res velik korak v osebnem razvoju. Pomaga nam, da smo sočutni do tega nevitalnega dela sebe, ki hoče živeti na naš račun. Če ga zaničujemo in nadiramo, postane še bolj napadalen. Lahko pa dosežemo, da megleni vampir počasi odneha in se umakne, če damo prostor resnici in ustvarjanju.

Pristna bolečina neuslišanosti je bistveno drugačna od bolečine ega. Zdravilna je in čista, ker opozarja in kaže smer rešitve in izpolnjenosti naših želj. V njej nam postane jasno, česa smo potrebni in kako iluzija to prekriva. Vabi nas v ustvarjanje in v slovo do zamerljivega ega.

Ego-iluzij ni mogoče uničiti, zatreti, brisati. Če pa se povzpnemo v višino, bomo zagledali meglo pod seboj in dojeli, da je nad njo nebo. Potrebni smo razgledne točke, s katere vidimo svet v razkritosti in ljubezni, v usmiljenju nad vsem, kar si domišljamo, in v sijaju sonca, ki nam kaže našo pristno in mogočno podobo.

Majhni, podli in malenkostni smo, ko poviti v strupeno meglo nosimo okrog svoj ego.

Veliki smo, ko po vzponu nad vse nizkotno stojimo v srcu bivanja in zmoremo sočuten pogled na vse, kar je v nas in drugih človeškega.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...