Pojdi na glavno vsebino

Tretje obdobje v zakonu: hiranje ljubezni ali nov začetek?

Spodnje razmišljanje sem sestavila na podlagi razgovorov z nekaterimi prijateljicami, ki so po odhodu otrok in ob možu, ki se je upokojil, začele doživljati hudo stisko ali pa so padle v težko bolezen. Ustavljam se ob enem od možnih razlogov za žensko trpljenje v zrelih letih: gre za kronično pomanjkanje globljega stika med zakoncema.

Ženske krize v zrelih letih imajo lahko mnoge oblike, od tihega nezadovoljstva in občasnih izbruhov do čustvene ohladitve, od napadanja pa do tega, da se žene zaljubijo v drugega, padejo v depresijo, v bolezen, v lažno duhovnost itd. Tu se ne ukvarjam s primeri, ko je mož alkoholik, surovež ali ženskar, temveč ob primerih, ko ob sicer dobrem možu in kljub temu, da je bil zakon sklenjen iz ljubezni, žene ne prejemajo tega, kar potrebujejo. Ključno težavo vidim v neuspešni komunikaciji: žene običajno ne znajo povedati, kar bi rade, ker tudi same ne vedo, kaj jih resnično muči, možje pa seveda ne morejo odgovoriti na tisto, kar nikoli ni bilo jasno izraženo. Obema je težko, čeprav stisko običajno prej ozavesti ženska. Kdaj se začne komunikacija v zakonu zatikati, zakaj si ženske ne znajo pomagati in zakaj to lahko privede do umiranja zakonske ljubezni? Že od začetka se zatika Verjetno se vse začenja zelo zgodaj, takoj po poroki ali celo že prej. Dekleta v naši družbi živijo doma in potem takoj pri možu ali partnerju. Po tradiciji je veljalo, da oče odda hčer zetu oziroma drugemu moškemu ... Čeprav ne živimo več v kmečki družbi, so te nezavedne usedline še globoke. Dekleta se znajdejo v novem sožitju, a niso imela časa, da bi izoblikovale svojo identiteto: že je spet tu kdo (po izročilu trdnejši in zanesljivejši od nje same), ki bo skrbel zanjo. Čisto vseeno je, če ta predsodek ni izrečen, kljub temu bo deloval. Mnoga dekleta tako (nezavedno) gledajo nase in fantje tudi. To za mlade žene gotovo ni dobro in o tem premalo govorimo. Vzorni možje in očetje za svojim zidom Tudi pozneje pogosto ni priložnosti, da bi se stik enakopravno poglobil in da bi si bila mož in žena blizu z zaupanjem in odkritostjo, jasno izražala svoje občutke ter iskala v drugem oporo. Za vse to je namreč potreben še najprej čas. Ko so otroci majhni in žena najbolj rabi moža ob sebi, so možje večinoma usmerjeni navzven. Nikoli jih ni, skušajo se uveljavljati na delu ali v družbi, čim več zaslužiti ... Dom doživljajo kot varen pristan, ne kot prostor, v katerem je šele treba graditi medsebojno spoznavanje in čustveno bližino iz dneva v dan. Pogosto možje ne pomislijo, da je treba svojo ženo šele odkrivati in da se ta tudi spreminja, prav tako morda ne čutijo potrebe, da bi se ženi razkrivali. Sicer odgovorni, skrbni, delavni možje in očetje mislijo, da dajejo največ od sebe, a ne opažajo, da med seboj, ženo in otroki gradijo zid. Na eni strani so oni, ki vse vedo in zmorejo, na drugi družina, za katero skrbijo, a od katere se ne pustijo odkrivati v svoji potrebi po ljubezni in sprejetosti. Odprt pretok besed namreč pokaže, da smo vsi krhki in ranljivi in vsi močni le, če nas družinski člani v celoti sprejemajo in podpirajo ... in da to ne velja le za otroke. Če mora biti oče glava družine, žena podpirati tri vogale, otroci pa si ptički v gnezdu, ostajamo v svojih vlogah, a si nismo resnično blizu. Seveda pa možje ne skrivajo družini stisk svojega srca namenoma, sledijo pač idealu dobrega družinskega očeta, v katerega verjamejo in so mu zvesti. Doma in v svetu želijo delovati premišljeno, zrelo in obvladano, družini hočejo biti v oporo. Žena se ob tem morda počuti odvečna in napačna, saj je on stvaren in miren, sposoben živeti brez razkrivanja svojih težav, ona pa (tako se zdi) komplicira brez potrebe in ne zna biti na višini njegovih pričakovanj: nasmejana, trdna, hvaležna. Ali ne razume, kako je ljubljena in spoštovana?! Zato dobra žena neha sitnariti in ustvarjati težave, kjer jih ni, se nasmehne in vzorno deluje v svoji vlogi. Ničesar ji ni mogoče očitati. Lahko se dogaja, da je medsebojno oddaljevanje vse globlje in da mož in žena v resnici leta in leta nista v tesnem in zaupnem čustvenem odnosu ... družini pa se to na videz ne pozna, vse deluje, kot je treba. Otroci v svoji vlogi Otroci pa zelo verjetno čutijo, da niso na višini idealnega očeta in vzorne matere, ko zabredejo v težave, in svoje zmote skrivajo v strahu, da bodo odklonjeni. Morda odidejo zdoma ne da bi v družini doživeli pretok spontane komunikacije, sproščenost pogovora o vsem, sprejetost in možnost, da resnično spoznajo in ljubijo svoje starše. Vsi se trudijo, da bi bili vzorni, a ljubezen trpi, ker živi od spontanosti. Uveljavijo se vzorci prijazne, formalne in obvezno ljubeče komunikacije, a pod vsem tem tlijo nezavedne zamere, nejasno pomanjkanje, tesnoba in napetost, neuslišana želja po preprosti in globoki bližini. Vsi so nekako nezadovoljni in obenem se počutijo krive, ker niso srečni v idealni družini in ker si želijo nekaj več. Če naj družina vzorno deluje, mora tudi žena sama živeti ta vzorec v odnosu do otrok, zato ji je toliko huje, ko odidejo od doma. Bolečina tega odhoda je namreč tem večja, čim več je ostalo neizrečenega med njo in njimi. Njena potreba po pristnem, neobremenjenem stiku je ostala nepotešena ... Nevarno je, da bo zdaj padla v vlogo vzgledne babice, v kateri bo enako sama kot prej. Seveda sem v tem opisu namenoma pretiravala, a morda kdo najde v njem sledi svojega doživljanja. Nov čas za komunikacijo Ob upokojitvi se stvari še bolj korenito spremenijo: mož je končno cel dan doma, kar nikoli ni bil, ter začenja na stvari gledati drugače. Morda si zdaj bolj želi ženine bližine, opaža, da je ni ali da se zanj ne zanima dovolj, čuti svoj nemir in svojo potrebo po ljubezni. Skratka, znajde se v podobne položaju kot ona pred mnogimi leti, ko sta bila še mlada in so bili otroci majhni. Pogosto slišim, da žene pravijo, kako je mož zdaj cel dan »pod nogami« in to seveda ne pomeni, da se veselijo vsakdana z njim ... mož pa čuti, da je žena čustveno nedosegljiva. Ona si morda želi stika s svetom, ker ji je od nekdaj manjkal, on pa, ki je od nekdaj živel predvsem zunaj, se raje zadržuje doma ... Ker tudi ni več otrok po hiši, pridejo veliko bolj do izraza njuna medsebojna čustva, še zlasti, če se eden ali drugi v prejšnjih letih ni počutil dovolj ljubljenega kljub prizadevanju drugega, da bi vse storil zanj. Prvi korak je potemtakem iskanje poti za vzpostavitev zaupnega stika, saj je nujen za oba. V tretjem obdobju je izredno pomembno izpopolniti komunikacijo v zakonu ... čeprav vedno govorimo le o pripravi na zakon! Še nikoli namreč nismo bili tako zahtevni in obenem sposobni dajati, kot smo v zrelih letih. Običajno se morata kar oba naučiti globljega poslušanja, a za to imata čas in možnosti, ki jih včasih ni bilo. Danes se je mogoče tega učiti marsikje. Morda se enemu od dveh zdi, da je bilo v zakonu preveč grenkobe, da bi želel poglabljati komunikacijo, opešal je in drugemu ne zaupa več. A če se oba potrudita najti v sebi še živo upanje, odkrijeta, da so možnosti za srečanje med dvema, ki sta delila življenje, ogromne. To je lahko novi čudež tretjega obdobja. Še dodaten sad tega dogajanja pa je prenova odnosov z odraslimi otroki, ki se lahko staršem približajo na nov način in doživijo novo, enakopravno bližino brez starih vlog. Nikoli ni prepozno: tudi samo pet minut odprtega srca in pristnih besed v življenju lahko za vedno spravi ter toplo poveže starše in otroke, preden pride dokončno slovo. Nova duhovna moč V tem obdobju je treba najti nove razloge za skupno življenje, nov elan za skupne načrte, novo vizijo zakona. Tudi v primeru, da ni večjih trenj, zakon ne živi sam od sebe. Ljubezen ne more živeti od tega, da vsak na svojem koncu nekaj počne, da hodita na izlete ali v družbo in uživata otroke in vnuke. To je dovolj kvečjemu za dobro prijateljstvo in zvesto, hvaležno sožitje. A v tem ni več erotike, ljubezenske vitalnosti, sile, ki iz moškega in ženske ustvarja nekaj tretjega, novega. V mladosti rojevamo otroke, v zrelih letih bi morali rojevati ustvarjalno moč v dvoje, živeti najgloblje vizije in se v tem podpirati, drug drugemu vlivati življenje in željo po polnosti. Tretje obdobje je čas največje duhovne rodovitnosti zase in svet.. Staranje nam prikazujejo kot obvezno hiranje, počasno drsenje proti smrti, zaključevanje in vdajo v neizogibnost minevanja. Telo naj popusti, pridejo naj vse bolezni, mišice naj upadejo, vid in sluh naj opešata ... kajti čas je, da se vživimo v starost kakor v predpisano vlogo z natančno predvidenim scenarijem ... Kako je potem mogoče, da imamo nešteto primerov ljudi, ki ustvarjalno in vitalno živijo do smrti? Res, hiranje je neizogibno, če z njim prepričano sodelujemo. Če pa gledamo na zrela leta kot na nekaj, kar ustvarjamo na novo, potem se vse spremeni. Brez čustvene in duhovne prenove naše telo ne najde poti v čvrsto, krepko staranje, v žilavost organizma, ki bo deloval do konca s polno paro, gnan od duhovnega ognja, ki išče razmaha (in zato zračnosti) v vsakem človeku. Pomladimo se od upanja, načrtov, od vizije svobodnega in pravičnega sveta. Človek ne živi samo od kruha in zakon ne živi samo od tega, kar je bilo, ali od sprotne nežnosti in solidarnosti. Novi načrti Skupaj kot upokojenci lahko preživimo le nekaj let ali pa dolgo obdobje, morda več kot dvajset let ... a v vsakem primeru velja isto: zakaj jih ne bi preživeli v iskanju polnosti in viška ljubezni? Če ta leta spremenimo v poslavljanje od življenjskih upov in posedanje ali izključno za razdajanje otrokom in vnukom, se oddaljimo od virov svoje duhovne moči. Ta v zrelih letih nikakor ne peša, nasprotno, šele zdaj zaživi v svoji polni moči. Spoznavamo lahko njeno neukrotljivo silo, ugotavljamo, kako nas navdihuje in nam pomaga spreminjati življenje (še enkrat in drugače) v načrt in zanos. Ne načrtujemo več kot v mladosti, načrtujemo kot tisti, ki je spoznal bistvene stvari in jih želi živeti in predati naprej. Toda v dvoje je treba premagati lagodje, ki nas vleče k tlom, razočaranje nad vsem, kar smo poskušali doseči in ni bilo sprejeto, skušnjavo, da bi se zaprli v edini prostor, kjer se nam zdi, da smo na varnem. Zaprt dom, spremenjen v zaklonišče, se začne rušiti navznoter. Sreča zakoncev, ki sta ostala sama, potem ko otroci odidejo, je odvisna od odprtosti in življenjskega bogastva tega doma, od tega, kar še hočeta ustvariti kot par in kar še ni bilo ustvarjeno. To seveda zahteva dialog in pripravljenost obeh, da stopita v prenovljen odnos do skupnega življenja in da se na novo spoznata in ovrednotita, si iskreno povesta, kako sta doživljala skupno življenje in kaj jima še manjka v tem trenutku. Vredno se je potruditi Tisto, kar še ni bilo doživeto, ni razlog za žalovanje, ampak za veselje, kajti vse, kar znamo izraziti kot vitalno in srčno željo, je obenem dokaz, da tisto tudi zmoremo. Žene lahko veliko storijo za vse to. A ne tako, da skušajo spremeniti moža in zahtevati pravo ljubezen.... začeti je treba pri sebi in se vprašati, katero vlogo so igrale in kaj želijo biti zdaj. Stika ne moremo izsiliti, lahko pa ga ponudimo, če se za to usposobimo. Lahko ponudimo svoj novi obraz, a prej ga moramo spoznati in vzljubiti. Ni važno, koliko let preživimo skupaj, važno je, s kakšnim občutkom se bomo nekoč poslovili: če je bilo zadnje skupno obdobje ustvarjalno in polno prekipevajoče ljubezni, tudi slovo ne bo pretežko. Zelo težko pa se ločimo od sozakonca, če je v nas pustil puščavo in preveč zamolčanih resnic. Bolj si upamo ljubiti, manj nam bo hudo, ko bomo ostali sami. Ljubezenska moč zrase v pravem stiku in nas opremi za najhujše preizkušnje. Nikoli ni prepozno, da se predamo temu iskanju. Če smo skupaj zgradili najintimnejšo povezanost upanja in razkritosti duš, ostanemo povezani za vedno. Žar, ki smo ga delili v dvoje, greje naprej. Občutek, da smo bili ljubljeni in da smo ljubili v najglobljem smislu, je nesmrten.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...