Pojdi na glavno vsebino

Svetilka, ki nikoli ne ugasne

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Svetilka, ki nikoli ne ugasne

Čakati na veliko srečo je izguba časa. Nobeno živo bitje ne dela tega … le ljudje to počnemo. Ustavimo srečni trenutek, da bo gorel za vedno.

Nagon po živosti žene rastline in živali, da užijejo vsak razpoložljivi trenutek sonca, vsako kapljo vode, vsako uro toplote ali svežine, da si opomorejo. Mi pa zanemarjamo milostne trenutke na svoji poti zato, da bi prej prišli do velikih ciljev. Žal potem pridemo tja prazni in otopeli in doseženo nas ne more zares prevzeti.

Življenje je tu s tem, kar ponuja, s trenutki sreče, ki se prižigajo kot bežeče iskre velikega ognja, ki potujejo mimo nas le za hip.

Kako ujeti ta hip? Kako biti dovolj zbrani, prisotni in zavestni, da se nas dogajanje dotakne in premakne globino čutenja? Da ostaja z nami? Da postane neumrljiva milost, ki nas obsije spet in spet?

Pred več kot tridesetimi leti sem napisala ta sestavek. Moji otroci so bili še majhni. Danes vam ga posredujem, zdi se mi še vedno dragocen spomin na trenutek sreče, ki se mi je utrnil sredi dneva, čeprav je bilo zraven tudi toliko težav, ki jih mlade matere še kako dobro poznajo. A tista sreča se vrne k meni vsakokrat, ko to spet preberem. Naj bo tudi vam lepo, morda se spomnite česa podobnega ali pa boste opazili, da se vam zdaj to dogaja

Otroška glavica

V preprostem gibu, ki sem ga ponovila že tisočkrat, grem otroku skozi laske in ga češem. Čutim glavico v svojih rokah, lepoto in milino tega bitja. Obleči otroka je lahko tih, neslišen spev dajanja in prejemanja, če imam čas, da je vsak gib doživetje.

Juha

Tako je lahko s kuhanjem, ko iz kupa pisane zelenjave nastane že stokrat ponujena juha. Toda če znam čutiti vonj zemlje, ki veje iz zelenih stebelc, in gledam v zvezdo razporejene drobne liste ali v cvetlične šopke oblikovano cvetačo, doživljam stik s silo, ki je oblikovala to razkošje in potem to ni več kuhanje običajnega kosila. Stik z vsem, kar je ta čudež, ki ga imam v rokah, priklicalo iz zemlje, ga napojilo z zrakom in lučjo, me potegne v svoj sijaj, kot bi prvič odprla oči sveže in nedolžno. Življenje lahko priteka v kuhinjo kot slap luči, vonjav in srečnih dotikov. Tako vstaja kruh na deski in tako dehti marmelada, ki je komaj skuhana.

Limona

Ko gledam limono, to malo zimsko sonce, kako je popolna v svoji obliki, kako njena lupina seva in kakšen oblaček dišav se dvigne iz nje, ko jo podrgnem ... pomislim na njen cvet, ki se upogiba nazaj in dehti tako sveže in razkošno, in tako sije v belini med temno zelenimi listi. In si mislim, da je dovolj malo, čisto malo za trenutek popolnosti. In vse je lahko temu podobno, če je vse, kar delam, prisotno v meni.

Copatke

Sveže jutro je, ko odprem okna, da prezračim sobo, in tu so otroške copatke, ki jih spravim pod posteljo. V njih je ujeta živost nožic mojega otroka, ki mi je bil podarjen ... in moja roža je spet odgnala nov list, še rosno povit in nežen. Blagodejno je lahko pospravljanje, če gledam na nered kot na nekaj, kar mi pove, da smo se včeraj imeli lepo in da bo jutri spet hiša pripravljena za vesela srečanja.

Vsak predmet, ki ga pogledam z ljubeznijo, mi odgovori in mi pove svojo zgodbo in vse je razpostavljeno tako, da se razodeva.

Vse je mogoče delati polno, goreče; obešati perilo, ki dehti po čisti vodi, brati ali pisati ali igrati karte z malo deklico, ki si sproti izmišljuje pravila igre. Vsak dan nam daje možnost, da ga izbrano ustvarimo iz sebe.

Vsako opravilo je lahko živ odsvit vsega, kar čutim, in izpoved o vsem, v kar verjamem.

Ta svetost, ta preprosta lepota trenutka sredi vsakdanjosti me postavlja v jedro vsega, kar je v življenju najbolj presenetljivo.Toda treba se je predati doživljanju lepote. Najti je treba način, da s čuječnostjo in zbranostjo sprejemamo v svojo vsakdanjost neizčrpno čudenje. Postajajmo prostor, ki ga lahko naseli razkošje. Saj dobro vemo, kako prazen se človek vrača z raznih srečanj in potovanj, če ima v sebi sestradano in pohlepno praznino, ki vase posrka vse, kar bi nas lahko napolnilo. S to praznino se neuspešno spopadamo, dokler ne pustimo preprostim stvarem, da nas obstopijo, nagovorijo in spreobrnejo. NAS VRNEJO V PRAVO ŽIVLJENJE.


Oznake: osebna rast sreča

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...