Pojdi na glavno vsebino

Travma in pot iz nje

Marsikdo celo življenje ostaja zvest nauku, ki ga je potegnil iz najgrenkejših otroških izkušenj. Kar je sklenil pretresen v svoji travmi, temu nezavedno sledi v odraslosti s celim svojim bitjem.

Prevara in prizadetost ali kako se vse začne Prepričanja, ki smo si jih ustvarili kot otroci ali pozneje v najtežjih trenutkih svojega življenja, ustavijo tok življenjske moči skozi telo in pretresejo naš čut za orientacijo: vleči nas začne v trpljenje, v izkušnje, ki potrjujejo naša prepričanja. Tako zapustimo jasno in čisto pot, ki bi bila za nas osrečujoča. Travmatična doživetja poškodujejo naš pogled na resničnost. Vse se začne ob izkušnji, v kateri smo se počutili prevarane, izdane, obupno ranjene od najdražjih ljudi, predvsem od svojih varuhov, od bogov svojega otroštva. Vsak otrok, ki ga kaj premočno prizadene, najprej doživlja osuplost, občutek, da ne more biti res. Po naravi in od samega začetka življenja smo namreč polni zaupanja in čeprav nezavedno (saj zavest o času ne deluje in nimamo izkušenj) predvidevamo, pričakujemo, da bodo drugi vse naredili za nas. Nezavedno verjamemo vanje kot v neko dobro božanstvo, ki nas bo zaščitilo, a ta vera se sesuje, ko doživimo šok velikega, travmatičnega razočaranja. Otrok živi v odprtosti in pripravljenosti, da bosta mati in oče dala vse, razumela vse, rešila vse. Ko se prvič zgodi, da najbližje osebe ne naredijo tega, kar si obetamo, nas doživetje pretrese do dna. Znajdemo se v porušenem domu, drugega pa nimamo, kajti naš dom so starši. Kot pravi pesnik Košuta: »Gozd, ki vanj verjel si, je posekan.« To vnese v nas temeljno nezaupanje do ljudi in nas pozneje sili, da tudi mi varamo in ranimo druge, saj ne moremo spoštovati in ljubiti. Drugi so ob nas razočarani, mi pa ob njih. Prehuda bolečina Človekov organizem ima veliko obrambnih mehanizmov za fizične, čustvene in socialne bolečine. Pojavljajo se kot ena in ista izkušnja, ker se v možganih vedno povežejo na istem mestu kot globalno sporočilo o ogroženosti naše integritete. Ni važno, katera vrsta bolečine nas napade, bistveno je, koliko nas ogroža. Kar nas preveč boli, je namreč nevarno za preživetje telesa, psihe ali vključenosti v okolje. Zato so lahko nevarne prehude fizične bolečine, prehude čustvene rane ali predolgo socialno trpljenje, če nas osamijo od okolja in soljudi. Pri otroku je kmalu dovolj, da je doživetje prehudo, saj nima sredstev, da bi omejil uničevalnost dogodka: ne more računati na znanje, na prihodnost, na razlage. Primitivna obramba Zaradi globalne ogroženosti je potrebno, da se osebnost zaščiti takoj in učinkovito. Zato bodo otrokove obrambe močne, a tudi zelo primitivne, emergenčne, pač tiste, ki jih zmore v trenutku, s svojo omejeno izkušnjo in znanjem. Zato bodo tudi ekstremne, enostranske in prav zaradi tega neučinkovite. Otrok namreč vidi vse kot ali-ali, črno-belo, dobro ali slabo. Sposobnost, da na primer moralno razsojamo in upoštevamo okoliščine, se razvija postopoma in v zgodnjem otroštvu še ni mogoča. Otrok ne more najti kompromisne, postopne in preudarne, modre obrambe. Kaj vse je travma V otroštvu doživljamo kot travmo predvsem vse, kar uničuje zaupanje do pomembnih odraslih in se nam zdi izdajstvo: vsako prevaro, zlorabo, vsak obliko nasilja, sramotenja, zapuščanja, vsako hudo krivico in bolečino. Najbolj smo pretreseni če nam to storijo najljubše osebe. Otrok doživi na ta način starše, ki ga osramotijo, prevarajo, zlorabijo, zapustijo v bolečini in obupu ... Med otrokom in odraslim so seveda pomembne razlike, a hude prevare, težka razočaranja in krivice tudi odrasli doživlja kot pretrese, ki ga vračajo v otroško nebogljenost. Vsi se težko odzivamo zrelo, premišljeno in v svoje dobro, ko nas ljubljena oseba globoko rani. Pomislimo le, kako se odzove žensko telo na novico, da jo mož vara, ali telo moškega na ženino priznanje, da ga misli zapusiti in da ljubi drugega ... in kaj se dogaja v naši zavesti ob misli, da se je v trenutku vse spremenilo. Stanje šoka Prva reakcija je, da ne moremo, nočemo verjeti, da smo prevarani v svojem zaupanju. Dogodek trešči v nas kot strela z jasnega. Nenadoma stojimo sredi novega sveta, ki je poln zla, sovražen do nas, uničevalen in brez zaveznikov. V nekem smislu otrok doživi, da starši umrejo. Umrejo-izginejo namreč dobri starši, v katere je verjel s celim svojim bitjem. Telo doživi potres, ki nas razsuje fizično, a podre tudi naš čustveni in mentalni dom, ki smo si ga zgradili. Stanja šoka ne razumemo dobro, če ne dojamemo njegove povezanosti z zaprepaščenostjo. Moč travme je predvsem v nepripravljenosti nanjo. Vsaka huda prizadetost je namreč po svojem bistvu še najprej dogodek, ki ga nismo pričakovali. Še več: za nas dogodek ni obstajal kot realna možnost. To se lahko zgodi tudi odraslim ob življenjskih udarcih. Za tisto, česar ne more in sme biti, si ne izdelamo nobene varnostne mreže, nobene priprave, saj bi to pomenilo, da si priznamo, da se lahko zgodi. Tudi odrasli pademo v to stanje popolnoma neopremljeni na vseh ravneh: telesno, čustveno, umsko. Kaj šele otroci ... Prevarani otrok Otrok doživlja varne starše in odrasle kot temeljno jamstvo svojega obstoja. Nobena zunanja katastrofa nima nad otrokom moči, če lahko zaupa v prisotnost zaupanja vrednih staršev. Ko pa trešči v odnos, v ta svet-dom srca, opustošenje ne more biti sprejeto, vgrajeno, trajno umeščeno vase, saj zanikuje naš obstoj. Eno izključuje drugo, ostati v polni zavesti nove resničnosti, sredi travme torej, za otroka ni mogoče. Otrok tudi ne more oditi, le kam naj zbeži in s kom? Svoj novi položaj lahko prenese le, če resnične občutke spremeni v neko prepričanje in potem v odločitev, ki omogoča življenje ob ljudeh, ki so ga izdali. Otrokova samoobramba Otrok je v težjem položaju kot odrasli. Dejanja svojih staršev ne more pretehtati in oceniti glede na vse ostalo, kar se dogaja. Ne zna upoštevati okoliščin, ne more poskrbeti za komunikacijo, če starši niso dostopni. Zato se brani na vsej črti, z največjo intenzivnostjo in »definitivno«. Otrok si ne izdela obrambe za določen čas ... Obramba in ocena dogodka zato ne more biti v pomoč za iskanje dolgoročne in konstruktivne rešitve. Rešitev v sili nikoli ni rešitev, ki gradi, samo prekinja, ukinja, zamegli, vnaša otopelost. V globini nezavednega pa naš organizem izbere obrambo, ki se najbolj prilega našemu temperamentu, izkušnjam in okoliščinam, na mentalni ravni pa se ustvari zapis neke odločitve. Obramba v šoku je sestavljena iz dveh elementov: iz nastalega prepričanja, ugotovitve o svetu oziroma o odnosih (tako je) in iz izpeljane odločitve (zato bom čutil, mislil, ravnal vedno tako). Rojevanje prepričanja v šoku Stanje šoka je najprej fizično dogajanje: telo blokira vse vitalne procese, dih zastane, kri se ustavi, mišice se zadrgnejo, oči se razširijo in odrevenijo. Pretresenost in paraliza cele osebnosti sporočata organizmu, čustvom in umu, da se je treba umakniti iz dogajanja, ki uničuje. Človekova osebnost v celoti doživlja agonijo. V tako razdejanem organizmu ni mogoče preživeti. Človekov živčni sistem je zgrajen tako, da iz okolja in lastnih notranjih občutkov sprejema podatke o dogajanju in prav na tej osnovi lahko poskrbi za svojo varnost. Zato nenehno išče načine, da se razvija na podlagi branja realnosti in poslušanja sebe. Šok ustavi možnost branja realnosti, ki je postala v hipu nerazumljiva, nesprejemljiva. Čutila so v travmi izklopljena in zato neuporabna za življenje. Ukinitev te preglednosti in povezanosti z okoljem organizem zaznava kot smrtno nevaren zastoj. Procesi, s katerimi se povezujemo s seboj, ljudmi in svetom, morajo potekati naprej za vsako ceno ... Tako velevajo naši obrambni mehanizmi. Ni res, ne obstaja Občutki v travmi dosežejo prag, čez katerega ogrožajo naše duševno zdravje. Zato travmatično odkritje ne more biti prepoznano kot naša nova realnost, kajti zanjo kot otroci nismo opremljeni in je organsko in mentalno ne prenesemo (včasih niti kot odrasli). Potrebno je takoj storiti nekaj, da rešimo svoj poznani svet, ohranimo svoja spoznanja in odnose, kot vanje verjamemo, obenem pa preprečimo, da se ta razsutost uveljavi kot podatek o realnem svetu in našem realnem položaju. Telo mora spet zagnati procese, ki omogočajo življenje, spet je treba čutiti, čustvovati, misliti in obstajati v odnosih. Treba je nemudoma najti način, da bo vse kot prej. Tega pa ni mogoče doseči s sprejemanjem resničnosti. To je trenutek, ko se organizem odloči, kako izbrisati resničnost šokantne izkušnje. Vrste obramb Obramb pred uničujočo travmo je več. Najbolj primitivna in prvobitna obramba pred šokom je izguba zavesti. Kot nekateri padejo v nezavest ob novici, ki je ne morejo sprejeti, tako je mogoči »pasti v nezavest« v širšem pomenu, ko se znajdemo pred nesprejemljivim dejstvom. Po tem izklopu, s katerim smo lahko pobegnili iz nevzdržnega občutka ali spoznanja, se »prebudimo« v novem stanju zavesti. Izkušnja je tako (s pomočjo nezavednega dogajanja v našem organizmu) postala nekaj drugega. Nismo več plen prehude resnice, zdaj lahko čutimo, mislimo, verjamemo glede na svojo odvisnost od »ljubljenih izdajalcev«. Po posegu obrambe spoznamo, da smo še živi, zato pripišemo obrambi zaslugo, da nas je rešila. S tem se navežemo na oceno položaja, ki smo jo morda izdelali pri treh letih, in na tej podlagi lahko živimo kot štiridesetletniki ... Ne vemo, kako smo izpeljali ta obrat, a dejstvo je, da potem trpimo na znosen način ali pa sploh ne vemo več, da trpimo. S starši lahko sodelujemo, morda se počutimo pogosto srečni ob njih. Travmo smo preživeli, a zdaj živimo šokirano življenje. Posledice Tako zaživimo v dovolj močni anesteziji, da lahko gremo naprej v novem položaju ne da bi izgubili razsodnost in ne da bi organizem sprožil samouničenje. A naše življenje se odvija »šokirano«. Kaj to pomeni? V glavnem se dogaja, da sploh ne moremo odvrniti pozornosti od tega, kar nas je pretreslo. Živimo le delno, kolikor je ostalo od svobode in pripravljenosti, da vidimo resničnost. Pogosto vidimo, da so ljudje »raztreseni«, da jih odnaša v druge svetove, da jim ne uspe ostajati zbrani in v odnosu, ko govorimo z njimi. Gre za travmatično življenje:naša pozornost je nenehno nekje drugje, a ne zavedamo se, da nas odnaša. Ko ni mogoče najti izhoda, ko ni nobene pomoči, ko je prehudo, je treba zapustiti sebe, kot smo bili, in postati nekdo drug. Okleniti se je treba prepričanja, interpretacije, rešilne samoprevare, žrtve ... česarkoli že. Treba je videti stvari iznakaženo in biti pogosto odsotni. Šokantne odločitve delujejo podtalno in nam niso razvidne. Usmerjajo življenje kot nevidni, a pokvarjen kompas, kot očala, ki prikrivajo del vidnega polja, povečujejo nepomembne detajle, manjšajo zelo pomembne podatke. Svet, v katerem se premikamo, je naš svet, ne resnični svet. Zato tudi ne doživljamo vsega, kar srečamo, temveč le tisto, kar lahko zagledamo. Predvsem smo slepi za nove priložnosti. Človek se lahko v hipu sklene posvetiti samozatajevanju ali pa se odloči za vseživljenjsko sovražnost in varanje drugih, za življenje na begu, za odpoved vsakemu veselju in bližini ali za zatiralno in dušečo navezanost na kogarkoli, za nečloveško vzvišene ideale ali za podlo zlorabo šibkejših... in ostane služabnik svoje nasilne odločitve. Zato je pomemben del vsakega samospoznavanja (in še zlasti vsake terapije) ta, da srečamo svoje travme, končno vzdržimo srečanje z njimi pri polni zavesti in nato izbiramo med drugačnimi odločitvami. Srečati travmo Toda slovo od travme sovpada s pripravljenostjo, da jo srečamo in tokrat vzdržimo v njej in v občutku, ki ga zdaj kot odrasli lahko prenesemo. Odkrita travma potegne za sabo vse, kar je bilo z njo takrat povezano, razodene nam naše odločitve, naša skrita prepričanja, našo zvestobo stari bolečini. A odkritje potegne za sabo tudi vse, kar smo v življenju naredili iz zvestobe travmatični odločitvi, pokaže nam naše pretresljive in nasilne odločitve, ki se še dogajajo tu in zdaj. Zato nas osvobodi mask, ki smo si jih nadeli, neresničnih drž, ki so obrambne in ne izvirajo iz naših želja. Razlika med šokiranimi odločitvami in odločitvami, ki vrejo iz želj, je bistvena. Želje nas vodijo k uresničevanju srečnih dogodkov, po razumevanju, po bogatih odnosih, po razvijanju lastnih darov, nas krepijo, delajo ustvarjalne, podjetne, nas porivajo v osvobajanje, v razmah, v raziskovanje vseh možnosti. Hvaležno slovo od travme Obrambna drža pa nas drži v starem prepričanju, nam preti s strahovi, ki niso utemeljeni, nas ovira in vklepa, nas dela umetne in nas ločuje od ljudi, saj se jim ne smemo zares približati, oni pa ne nam. Omogoča šokirano preživetje, obenem pa sproti uniči, prezre ali odbije vse, kar bi pomagalo ven iz tega vzorca. Zato je obramba, ki nas je nekoč rešila, danes le še ovira. Ko jo odkrijemo, jo lahko odslovimo, toda brez nasilja, saj je nastala iz nagona po preživetju, iz najgloblje moči, s katero smo čisto sami nekaj naredili zase, da bi ostali fizično, mentalno in socialno živi. Pripeljala nas je do tega, kar smo danes, zato ni prav, da jo obravnavamo s sovraštvom, prezirom, grenkobo. Ne moremo nehvaležno odsloviti svoje obrambne moči, ki nam je služila in brez katere nas ne bi bilo več. Travma hoče biti rešena Dokler travma ni rešena, nas vleče v okoliščine, v katerih se ponavlja. Vsakokrat spet imamo priložnost, da bi opazili svojo obrambo in jo končno zamenjali z novo potezo, ki bo travmo razrešila. Obramb (prepričanj in odločitev) je veliko, tu naštevam najpogostejše. A le vsak človek sam lahko ob primerni pomoči odkrije, kako je nastavil temeljne obrambe v svojem življenju. Struktura obramb je vedno dvojna: na temeljni izkušnji se je oblikovalo neko prepričanje (kaj je in bo res za vedno, ključno spoznanje), iz njega pa izhajajo odločitve. Te odločitve se seveda zdijo edine mogoče. Navidezno je vzpostavljeno ravnovesje, a vdaja ne pomiri telesa in srca. Pod njo gorijo očitki, zamera,maščevalnost, bolečina razočaranja. Nismo se vdali, še vedno si želimo prav tistega, kar nam ni bilo dano. A želimo si obupano in neobvladano. Vedno zopet nas žene k temu, kar nam največ pomeni, vedno znova nezavedno poskušamo zmagati. Toda ko se nam izpolnitev bliža, izgubimo razsodnost, ker jo doživljamo kot nedosegljivo, se umaknemo, podremo most, ki ga je drugi zgradil ...Ne doživljamo obeta, veselja, upanja, temveč bližanje neznosne in že poznane bolečine. Drugi se lahko bliža in ponudi ljubezen ali pa nas zavrača in rani: naše odzivanje bo podobno, saj je naša izkušnja samo ena: kdor te ljubi, te tudi vara, kogar ljubiš, ta te vara. Prepričanje in odločitev sestavljata postulat, ki mu sledimo s celim bitjem. V telesu so zgoščeni občutki, ki spremljajo te nezavedne misli, in teh občutkov se ni mogoče rešiti, če jih ne pogledamo od blizu, doživimo in sočutno prestanemo. Ne gre torej le za vero in zvestobo na mentalni, umski ravni. Vse v nas, od čutil do notranjih organov in mišic, vse nevronsko in imunsko omrežje sledi tem zakonom, da ne bodo kršeni. Kot otroci se namreč nismo umaknili v obrambo s svojim umom, ampak s telesom, s celim organizmom, z vsemi svojimi čutili. Zato tudi nič ne pomaga, če o tem samo veliko beremo, govorimo, tuhtamo in skušamo biti na vse načine pozitivni, drugačni, optimistični ... travma deluje naprej nas bo ob prvi priložnosti spet potegnila v občutke, ki živijo v našem telesu. Vodilo o tem, kaj nam rešuje življenje in kako biti varni pred najhujšim, se ne spremeni zato, ker bi človek o tem razmišljal, se izobraževal, se silil biti pozitven. To so lahko le začetne vzpodbude ali spremne dejavnosti, a premika ne dosežejo. Napad na travmo Udariti in razčistiti, napadati svojo travmo, si dati duška in pričakovati, da bo drugače, ne pozdravi nobene rane. Iz prepričanja in odločitve se ni mogoče pognati s silo in sami. Zdravljenje se dogaja v miru in potrpežljivosti, v ljubezni, v povezanosti. Bistveno je, da spet začnemo zaupati v sočloveka, v odnose,v svojo sposobnost, da dajemo in prejemamo brez prevare. Prav zato se travme lahko resnično in trajno razpletajo le v odnosih, v skupini. Iz stanja šoka tudi ne moremo nikogar spraviti tako, da ga dodatno šokiramo, saj dosežemo le poglobitev obramb. Iz travme tudi ni mogoče »skočiti«, ker je to proces, v katerem se mora marsikaj spremeniti, vse spremembe pa so postopne in se morajo stabilizirati. Novega načina življenja oziroma novega načina komuniciranja (zlasti z najbližjimi) se ne moremo naučiti v enem dnevu. Lahko pa v enem samem dnevu, še več, v enem samem trenutku odločimo, da hočemo ven iz travme, in s tem sprejmemo proces zdravljenja. Te odločitve v sebi pa ne moremo izsiliti in si je zapovedati. Gre namreč za to, ali smo trenutno v življenjskem položaju in na stopnji, ki nam omogoča ta proces. Treba bo ugotoviti, katere so še druge odločitve, s katerimi naša travmatična odločitev sodeluje, saj obstajajo med travmami zavezništva, druga drugo podpirajo in krepijo. Travma zapuščenosti na primer, povezana z zlorabo ali fizičnim nasiljem, deluje z dvojno močjo. Skoraj vsaka posamezna odločitev je lahko učinkovala le, če smo ji ustvarili dodane pogoje za preživetje. S tem pa smo morda izzvali nove travme ... V tem je pravzaprav najgloblja tragika šokiranega življenja. Travma rojeva travmo Poglejmo nekaj primerov tega dogajanja. Ženska, ki v sebi nosi nezavedno odločitev, da ne bo iskreno komunicirala s partnerjem, se mora navezati na moškega, ki ji omogoča osamljenost, obenem pa mora gojiti splošno nezaupljivost do vseh, da se bo počutila neranljiva. S tem pa njena bolečina nesprejetosti dramatično narašča in lahko postane eksplozivna in (travmatično) ruši odnose. Tista, ki je prepričana, da ni lepa in zanimiva, se mora navezati na moškega (ali okolje), ki si želi podrejeno, negotovo žensko, sprejemljivo za ponižanja. Travmatična navezanost vodi v življenje, ki je polno trenj, a ločitev težko zmoremo. Travma pa je najmočnejše tkivo za zveze sploh ...saj smo zgoraj opisali, kako je vzdržljiva in kako močno se branimo, da bi popustila. Kar je pod njo, se nam zdi vedno hujše od tega, kar prestajamo, ker živimo v obrambi. A glede tega se motimo: kar nam je bilo neznosno kot otroku, lahko kot odrasli v pravem trenutku prenesemo in predelamo. Travmatični odnos tu in zdaj Težava je v tem, da pri tem nimamo toliko opravka s preteklostjo, kolikor s sedanjostjo. Odkrivanje travme vedno zareže v sedanje odnose. Pokaže se, kako smo vajeni želeti in prositi za ljubezen in razumevanje, in običajno spoznamo, da predvsem očitamo in zahtevamo, obupujemo in napadamo. Težko verujemo in vztrajamo. Še več: ko drugi končno naredi korak v našo smer, ga prvič praviloma odbijemo in kaznujemo. Prepričanje se brani in hoče preživeti, zbira dokaze, da velja to, kar smo nekoč spoznali. Odločitev, ki jo nosimo v sebi, ne zna opazovati resnice in drugega, zna samo ponavljati samo sebe. Zato na začetku reševanja travme kar nekaj časa delujemo mimo tega, kar v resnici čutijo in delajo naklonjeni ljudje. Zato je dobro vedeti, da samo naše lastne nove odločitve lahko kaj spremenijo v tem, kako bomo doživljali druge in svet. Vse se lahko spremeni okoli nas, a mi bomo videli le svojo predstavo, če se ne premaknemo iz svoje travme, osvobodimo čutil,čustev in uma. V novo življenje Zato nas nihče ne more osvoboditi naše travme, vse je v naših rokah, ki pa lahko sprejmejo odnose in pomoč. Tu pa se pokaže moč medčloveške bližine: ko sprejmemo procese ozdravljenja, postane doprinos drugih ključnega pomena. Imamo torej velike zaveznike, če stopimo na pot ozdravljenja: neizčrpno, skrito ljubezen v sebi, ki je nihče more ubiti, telo, ki sicer živi v šoku, a hrepeni in se hvaležno odzove, če mu je ponujena rešitev, občestvo ljudi, ki so pripravljeni, da pomagajo, in stvarstvo, ki čaka na naš prihod. Slovo od šokiranega življenja je zelo osrečujoče slovo. Omogoči nam, da srečamo resnico o svojem življenju. Resnica pa je lepša od čudovitih iluzij in veličastnih samoprevar, milejša od vsake samoobtožbe, s katero se mučimo, v njej živi ljubezen. Vsi si zaslužimo resnico.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...