Pojdi na glavno vsebino

Tragikomično o osebni rasti

Tragikomično o osebni rasti

Osebna rast poteka zelo podobno kot temeljita prenova stanovanja.

Pred kratkim smo imeli opravka z zidarji in primerjava z osebno rastjo je bila neizogibna. Preberite, prepoznali boste svoje izkušnje!

Odločiš se za prenovo stanovanja in naročiš ploščice in se dogovoriš z raznimi obrtniki. Krasno. Začeli bomo. Prinesejo ploščice in niso take, kot je bilo dogovorjeno. Greš zamenjat in dokazuješ, da so naredili napako. Nimajo primernih. Izgubljaš čas. Medtem napovedani zidar sporoči, da pride šele drugi teden, čeprav je sveto obljubil, polagalec ploščic pa lahko pride samo zdaj in potem za dva meseca ne. Medtem popusti cev, ki je bila komaj popravljena, slabo vreme pa ovira sušenje. Z urada na občini sporočijo, da manjka ključni papir za dovoljenje in po daljšem raziskovanju ugotovimo, da je zastal pri notarju, ki je pozabil na nas, zdaj pa bo odsoten, ker je odpotoval za tri tedne. In tako nekega dne stojiš sredi zaprašenega in razsutega stanovanja, papirjev in računov in zavpiješ: »Kaj mi je bilo tega treba! Zakaj nisem ostala pri starem? Ali ni bilo dobro? Vsaj mir smo imeli! »

Podobno je z osebno rastjo. Vpišeš se na seminar ali terapijo, pogumno začneš. Potem pa je prvič krasno, že drugič pa nastopijo težave. Vse, kar rešiš, sproži nepričakovane zaplete, na dan privrejo nepredvidene stiske, ki skalijo vse navdušenje in vse dosežke. Poskušaš to obdelati, a prav zaredi tega se odpre še kaj globljega in še bolj neprijetnega. Potem nenedoma spet krasno gre. In lepega dne se vse spet grozno poslabša.

Nekega dne stojiš sredi sobe in zavpiješ:«Kaj mi je tega treba?! Ali ni bilo prej bolje? Ali ni bilo bolje nič vedeti, v nič drezati, nič odpirati? Kaj se grem? Kje je obljubljeno izboljšanje?«

Poznate to? Vsi, ki so se kdaj resno lotili svojega razvoja, so to kdaj doživeli (ali kar velikokrat …).

Toda ...

Nekega dne je stanovanje pobeljeno, počiščeno, prenovljeno, lahko se vselimo. Vidimo, kako je sveže, svetlo in tako, da nam je zdaj veliko lepše. Zadihamo, začutimo tiho srečo in se nasmehnemo. Da, vredno je bilo.

Nekega dne se zavemo, kako so naši odzivi modrejši, koliko več ljubezni znamo občutiti, koliko bolj razumemo sebe in druge. Koliko bogatejše je naše življenje, koliko varnejše se počutimo in koliko več damo in dobimo. Zadihamo, začutimo tiho srečo in se nasmehnemo. Da, vredno je bilo.

In še si želimo naprej, čeprav se bo kdaj spet vse narobe za nekaj časa.

Ker smo zidarji, tesarji in pleskarji svojega življenjskega zavetja, svoje edine trdnjave, in naš načrt prenove je bil rojen iz srca.

Zato je lepo kdaj stati umazani in prašni sredi gradbišča in vedeti, da bomo ostajali na svojem mestu, ker gre zares. Naj bo vreme grdo ali lepo, naj vse teče ali naj se vse zatika, naš notranji dom nezadržno raste.


Oznake: osebna rast zastoj vztrajanje


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...