Pojdi na glavno vsebino

Tragedija ali komedija?

Tragedija ali komedija?

Zakaj mislimo, da bi lahko znali, kar se nikoli nismo učili?

Včasih sem presenečena nad svojo nezrelo (in prevzetno) preproščino.

Pred kratkim sem rekla Josipi: "Kako je mogoče,da mi to tako slabo gre?" Recimo kakšna vaja s telesom ali nov zaplet, ki ga še nikoli nisem srečala.

Ona pa: "Koliko si v življenju že delala na tem?"

Ja.

Zavem se, da sem predpostavljala, da je možno kaj zahtevnega znati kar brez učenja. Kje sem se navadila tako misliti?

Očitno pa vsi znamo samo, kar smo se naučili (z manj ali več talenta, hitreje ali počasneje).

Naj se smejim svojim pričakovanjem do sebe ali naj od blizu pogledam to tragično zmoto? Kajti neštetokrat sem trpela samo zato, ker si prej nisem priznala, da ne morem obvladati področja, ki ga nikoli nisem prehodila z veščo osebo in primerno vadila.

Morda se tudi vam dogaja, da si očitate, da ne znate z otrokom, s partnerjem, z učenci, s kolegi ... in s telesom, z jezo, žalostjo, s sramom ali z veseljem, z denarjem ... Vprašajte se, koliko ste to vadili z dobrim učiteljem. V skromnosti odkrijemo olajšanje in si lažje dopustimo svoje meje in neuspehe.

Odložimo zahteve. Malo znamo. Ne moremo se naučiti vsega in tudi ne takoj. Bodimo si blizu v tej omejenosti. Lahko smo veliki v svoji majhnosti, če ji le damo priložnost, da se uči.

Vedno lahko rečete: "Tega še ne znam". Potem pa odločite, kaj s to ugotovitvijo. Lahko ostanete pri tem in upoštevate svoje neznanje. Lahko se začnete učiti. Vse je boljše od domišljanja, da znamo, ko ni res.


Oznake: osebna rast prevzetnost in skromnost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...