Pojdi na glavno vsebino

To se tiče samo mene

Ko se odločimo za uvajanje novosti v svoje življenje (recimo: jutranja ura za to in ono, nova navada popoldne ali zvečer, ki nam je bistvena, a smo jo vedno spet opustili), navadno upamo na podporo družinskih članov. A ne pomislimo, da nekateri naši cilji drugih ne morejo ogreti, ker so izraz naše enkratne osebnosti ali osebnega življenjskega trenutka.

Pogosto mislimo: »Če me imajo radi, morajo čutiti z menoj in mi pomagati to uresničiti.«

A tu ne gre za ljubezen in ni prav, da se sklicujemo nanjo. Dejstvo, da nas ima kdo rad, ne pomeni, da mora ljubiti iste stvari kot mi. Vsak ima svoje, drugačne želje. Želje so najbolj osebna in posebna sila našega notranjega življenja.

Za druge so lahko čudne, moteče, neutemeljene, morda celo ogrožujoče. Vsak se lahko navduši samo za lastne cilje. Svet okrog nas se ne začne vrteti drugače samo zato, ker smo se za nekaj odločili. Nihče ni dolžan pomagati samo zato, ker si nekaj želimo. Lahko prostovoljno sodeluje, če to čuti. A drugim težiti, ker nas ne podpirajo, ni pošteno. Če smo jim mi kdaj pomagali, niso dolžni vračati. Kar smo dali, je podarjeno in zahtevati nazaj, kar je bilo podarjeno iz srca, spet ni pošteno. Če pa ni bilo iz srca ... še manj. Kadar se vračamo v svojo otroško držo, začnemo druge doživljati kot starše, ki nas spet ne uslišijo, in bomo trpeli.

Sama sem neštetokrat ugotovila, da nezavedno zahtevam, da bodo domači enako zavzeti kot jaz in da se bodo nemudoma prilagodili ali celo pomagali, ko se odločim za spremembo. Bolje je pomisliti, da najraje NIHČE ne bi sodeloval, če bi lahko izbiral. Morda bo vse motilo, kar smo si izmislili, če ne čutijo nobene potrebe po spremembi, pa jih vpletamo!

Spoštujmo to resnico in njihovo pravico, da so morda slabe volje ali da iščejo način, da bi nas spravili na staro pot. To ni vojna proti nam. Ali nima vsak od nas pravice, da brani svoj teritorij? Torej se pripravimo na potrpežljivo, razumevajoče, a tudi odločno pogajanje.

Če si prevzamemo svoje odločitve kot izključno osebno in svobodno izbranao zadolžitev, nam bo šlo lažje. Pričakovanja do drugih nas namreč zelo težijo in ovirajo, obenem pa niso spoštljiva. Ko se drugi znajde pred spremembo, ki si je ne želi, in mu je težko, se je treba vprašati, kaj lahko zdaj nudimo novega, da bo počasi sprememba blagodejna za vse.

Odločnost je v tem, da smo nepopustljivo zvesti svojemu namenu. Izpeljava pa je stvar časa, diplomacije in spretnosti. Nikoli pa naj ne gre za umik, za odpoved cilju.

Res, obzirnost zahteva, da drugim povemo, kako smo se odločili, morda je tudi primerno prikazati razloge, če se nam zdi potrebno. A to je tudi vse in prikaz razlogov še ne pomeni, da bodo prepričljivi za druge. To je vredno upoštevati.

Izpeljava naj bo izključno naša stvar. Potrebna je samostojnost brez samopomilovanja. Morda bo potrebno prenesti nekaj strahu in slabe volje, očitkov ali izsiljevanja. Nilč hudega, sodi zraven.

Dobro pa je prositi za podporo pri tistih, ki jim je naš projekt blizu. To navadno niso družinski člani, ki imajo od naše prejšnje razpoložljivosti korist, udobje in lažje življenje in tudi rabijo podporo, da bodo kos spremembam.

Torej računajmo predvsem nase in na prostovoljne in prepričane podpornike. Vsaj enega gotovo najdemo.

Ena do stvari, ki jih lahko vadimo v družini, je sposobnost za svobodno odločanje kljub neodobravanju. Začutili bomo, da imajo tudi vsi ostali pravico do novosti in sprememb. In družina začne živeti v pristni toplini, ker nihče ne zahteva, da bi se kdo odpovedoval sebi drugemu na ljubo.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...