Pojdi na glavno vsebino

Tipično žensko popoldne

Pogosto doživljamo popoldneve, ko pridemo utrujene iz službe in nas čaka še ogromno opravkov. Preveč jih je, nimamo moči in lahko se nam dogaja, da ne vemo, česa bi se lotile. Vse se zdi nujno ... Ko se razgledamo nad popoldnevom, ki nas čaka, nas večkrat zagrabi tesnoba. Čemu naj damo prednost?

Običajno žensko popoldne .... ali stres, odločanje in učinkovitost

Najbolj stresna je uvodna faza oklevanja: doživljamo zmedo, jezo, občutke nemoči, ker je vsega preveč. Toda medtem ko se obotavljamo, izgubljamo čas in kopičimo nejevoljo.
Podobne zagate lahko rešujemo tako, da vsaj enkrat globlje razmislimo, izberemo svoje kriterije in se jih potem čim bolj držimo. Kadar to ni mogoče, jih vsekakor skušamo čim pogosteje uveljavljati. Pomaga nam že samo zavest, da imamo v sebi kompas, ki nas bo prej ali slej spet spravil v stanje notranjega miru in nas naravnal v pravo smer.
Kriterijev za vzpostavljanje notranje učinkovitosti je več, tu bom omenila le enega izmed važnejših.

Glavno je, da ločimo to, kar se zdi nujno, od tega, kar je bistveno. Kaj to pomeni?

Bistveno je tisto, kar ima moč, da uredi vse ostalo in tudi spremeni pogled na vsako dejavnost posebej. Prav to spremeni seznam iz neznosne more v izvedljivo ali obvladljivo zadevo.
Poglejmo seznam vsega, kar bi vsaka od nas lahko doživljala kot nujno doma sredi popoldneva. Zbrala sem trinajst možnosti iz svojih izkušenj.
~ Popraviti kup nalog ali testov, ki čaka že nekaj dni
~ Prebrati strokovno revijo, ki je zelo važna, če hočem biti na tekočem
~ Urediti zapiske, ki se mi kopičijo na mizi
~ Začeti pisati daljše poročilo na računalnik
~ Pripraviti uro za jutri
~ Iti na predavanje ali dogodek, ki bo čez eno uro, in ki me zelo zanima in veseli
~ Telefonirati trem ljudem, kar odlašam že dalj časa, ker ne bo prijetno
~ Se v miru okopati
~ Počivati vsaj pol ure, ker je bila danes zelo naporen dan in čutim svojo razdraženost
~ Iti v trgovino, ker nimam doma nič za večerjo in morda dobim obisk
~ Se ukvarjati z otrokom, ki se igračka, namesto da bi se učil
~ Peljati avto k mehaniku, ker je nekaj narobe
~ Pomisliti na darilo za starše, ki bodo imeli obletnico čez teden dni

Če premlevamo, se navadno ne moremo hitro odločiti, vse se zdi enako važno in vse si želimo narediti - nemudoma. Prav v tem je past. Opravki niso enakovredni, a te razlike ne vidimo, dokler ne uporabimo posebnega kriterija in se vprašamo:

Kaj mi bo dalo največ energije, če tisto storim? Kaj bo vzpostavilo psihofizično, miselno, duhovno stanje, v katerem delam najmanj napak, najbolj zaupam vase in najjasneje vidim svoje odgovornosti in pomoč, ki jo lahko dobim?

V tem primeru se pogosto pokaže, da najbolj pomaga, če naredimo kaj za svoje počutje. Vsaka ima svoj način, da se sprosti in zbere v manj kot pol ure: lahko se namakamo v topli vodi, lahko poskusimo zaspati ali stopiti na vrt, nekaterim pomaga gibanje, drugim glasba, tretjim vonji, četrtim tišina in tema, petim klepet in humor ... Samo osebno iskanje nam lahko pove, kako najbolj prezračimo in okrepčamo svoj razpoloženje.
Šele v drugačnem stanju zavesti lahko razvrstimo opravke glede na to, kar je prav narediti v času, ki ga imamo na voljo. Pravilnost izbora ne more biti objektivna, kajti zato,da je najboljša, mora spoštovati tudi naše stvarne možnosti. Si naložiti kaj zelo kočljivega prav na dan, ko smo posebno nerazpoložene ali v skrbeh, je lahko napaka, ki povzroči, da bomo delale mukoma, neuspešno in veliko več časa kot sicer. Razpored dela je bistveno vprašanje, ker dober razpored pospeši našo učinkovitost, neustrezen pa jo zapleta in opravki se medsebojno ovirajo.
Tako na primer v stanju boljše volje, za katerega si vzamemo pol ure, zgornji seznam lahko postane drugačen in delno izvedljiv. V vsakem primeru pa upade panika in s tem stresni hormoni, ki zelo ovirajo razmišljanje in utrujajo organizem. (Tale seznam je samo ena od možnosti, kajti ženska z drugačnim značajem bi si morala stvari razporediti drugače kot avtorica spodnjih variant.)

Otroku rečem, da se grem kopat in da pridem čez pol ure pogledat, kaj je naredil, in da je to potem pogoj za najljubšo risanko.
Spravim se v kad in tam telefoniram vsem trem ljudem, a si vnaprej določim čas, ki ga bom namenila vsakemu posebej. Pazim na zbranost, ki mi bo pomagala, da bom vljudna, a odločna.
Telefoniram tudi prijateljici, da greva jutri skupaj v službo, po poti bom oddala avto mehaniku. Obenem jo vprašam, če mi lahko posname predavanje, na katerega bo šla, ker jaz žal ne utegnem. Drugič bom jaz to naredila zanjo.
Sklenem, da popravim samo pet nalog, bolje tako kot nič. Medtem pazim, da otrok piše ter dokonča, kar mora.
Grem peš v trgovino, da se malo razhodim, po poti pomislim, kaj bom kupila, da bom imela za večerjo malo dela. Danes sem utrujena in to ima prednost. Ne mislim razkazovati svojih gospodinjskih sposobnosti.
Do večerje bom pripravila ure za jutri. Držala se bom načela, da mora biti narejeno v eni uri, omejila bom svoje želje. Če pridem v razred preutrujena, bodo ure neuspešne.
Pri večerji se bomo pogovorili. Morda imajo tudi drugi družinski člani ideje za darilo za moje starše in se bomo zmenili, da gre vsak kaj pogledat do sobote.
Po večerji bom porabila samo pol ure, da sestavim točke za poročilo. Glavno, da začnem.
Strokovno revijo bom prelistala in izbrala samo en članek, tistega, ki se mi zdi, da je najbolj v zvezi s tem, kar doživljam te dni na delu. Lahko bi se s kolegicami zmenile, da vsaka kaj prebere in si potem ustno izmenjamo vsebine najboljših člankov.

Skratka ... naj nobena od nas ne dovoli, da jo vsakdanjost povozi!

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: vaje


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...