Pojdi na glavno vsebino

Tihi in dragoceni

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Tihi in dragoceni

Knjiga, ki nas poveže s svetom zadržanih ljudi in nas uči spoštovati našo lastno usmerjenost navznoter.

Knjiga Tihi (Susan Cain, Mladinska knjiga) poglobljeno in iz mnogih zornih kotov nepristransko govori o tem, kako je ideal ekstravertnosti v preteklem stoletju osvojili svet, se zasidral v izobraževanju in politiki ter zasenčil zasluge in nujni prispevek vseh ostalih v ozadju. Zmagovalna osebnost, ki zna nastopati, v hipu odgovoriti, se odločno in nemudoma postaviti zase, glasno in veliko govoriti tudi v primeru, da nima kaj tehtnega povedati, se zdi učinkovita in edina primerna za uspeh na tem svetu.

Zadržani, vase obrnjeni ljudje že kot otroci ugotovijo, da je njihova potreba po samoti ožigosana kot čudaštvo, odpor do nenehne družabnosti je obravnavan kot poteza značaja, ki jo je potrebno popraviti, počasno odločanje se zdi nepotrebno mencanje. Skratka, to naj bi bili ljudje z napako, potrebni treninga samospoštovanja in komunikacije.

O tem, katerega treninga za uspešno življenje bi bili še kako potrebni ekstravertni, ne slišimo veliko: kako spoštovati tihe soljudi, kako upoštevati, kar rečejo, kako opaziti, kdaj imajo prav, kako jim dati prostor, ker vidijo marsikaj, kar je drugim skrito, kako spoštovati vse, kar znajo odkriti in speljati pomembnega v skupno dobro, kako molčati, ko nimamo kaj povedati in nas žene samo želja po čvekanju v prazno, ker ne znamo biti tiho.

Danes vsi popravljajo tihe otroke, ki gredo skozi življenje prizadevno in zadržano. Bojimo se, da jih bodo pohodili, da ne bodo prišli nikamor, pripisujemo jim ranljivost in šibkost pred življenjem. V resnici ni tako. Upravičeno se lahko bojimo tudi za ekstravertnega otroka, saj je izpostavljem svoji nevarni površnosti in zaletavosti, ko gre zares.

Zadržanost ni strahopetnost in ekspanzivnost ni pogum.

Plah človek se drugih boji, zadržani pa ima odpor do druženja, ki ni po njegovi meri in mu vzbuja nelagodje. Na veliki zabavi se zadržan človek počuti kot riba na suhem, plašnega pa je strah, kakšen vtis bo naredil ... Odpor do velike družbe, potreba po pogostem umiku in po redkih, a globokih prijateljstvih je samo posebnost, ne pa hiba. Dolg odzivni čas pomeni samo, da ima vsak svoj ritem in da imajo nekateri več dela s tem, da prisluhnejo svoji globini, brez katere se ne morejo orientirati, ker je njihova moč tam. Zadržana oseba želi vse pretehtati in preveriti, ekstravertna pa gre raje mimo in čim prej do cilja. Pogosto bo prej na cilju introvertni, ki se je izognil mnogim stranpotem, iluzijam in vračanju nazaj, kar pogosto doleti ekstavertnega, ki je rad zaletav in površen. A najboljše je seveda enakovredno sodelovanje obeh.

Tako eni kot drugi imamo lahko poteze, ki niso zdrave. Težko otroštvo, življenjski udarci, hudi porazi in izgube prizadenejo ene in druge, le da so odzivi drugačni. Kako bomo okrevali, je odvisno od naše osebne zgodbe in podpore, ki si jo bomo znali priskrbeti, ne od tega, ali smo pretežno introvertni ali ekstravertni. Zato ni prav, da pripisujemo introvertnim nesrečnost, ki sama na sebi nima nobene zveze z njihovim temperamentom, tako kot ekstravernost nima nobene povezane s sposobnostjo za osrečujoče življenje. Sodobna kultura življenja namreč vsiljuje prepričanje, da je učenje ekstravernosti pogoj, da v življenju sploh kaj dosežemo. Znati narediti dober vtis in se briljantno predstavljati v svetu je samo ena od možnosti, da se uveljavimo, nikakor edina. Za mnoga področja življenja pa sploh ni važna in če je to naša edina karta v odnosih s svetom, postane ovira.

Naš čas je naklonjen ljudem, ki so obrnjeni samo navzven, željni burnega dogajanja in vzpodbud, množičnega dogajanja in nenehne izpostavljenosti medijem. Če se vam zdi, da vam vse to manjka, vam bo po tej knjigi odleglo, prav tako vam bo pomagalo, če imate takega otroka in se bojite zanj.

Introvertni se znajo žilavo zavzeti za vse, kar jim je res pomembno. Če je treba, znajo potegniti na dan tudi občasno ekstravertno vedenje, saj so zelo učljivi. Nič manj ne bodo uspešni kot ostali, če le sprejmejo svojo naravo in se naučijo zvestobe sebi od spretnem sožitju s tistimi, ki so zelo drugačni. Če so poleg tega tudi visoko občutljivi, je še toliko bolj pomembno, da znajo biti na svoji strani.

Skratka, naša osebna sreča ni odvisna od tega, kakšen vtis naredimo, ampak koliko živimo življenje, ki nam odgovarja. Biti, kar smo, če zdaleč ne pomeni, da se obsodimo na osamljenost in izključenost. Nasprotno, usklajeni s svojo globljo naravo bomo privlačni za vse, ki smo jim lahko všeč!

Mnogi od nas ne vedo, kateri temperament nosijo v sebi. Nikoli ni prepozno, da odkrijemo svojega in mu damo častno mesto. Vse, kar smo prinesli na svet, nas lahko osrečuje, da le postanemo zavezniki svoje osebnosti!


Oznake: osebna rast introvertnost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...