Pojdi na glavno vsebino

Težko se zberemo

Odrasli današnjega časa se zelo težko zberemo in v ta življenjski slog pritegujemo tudi otroke in mlade. Raztreseno in mrzlično vsakodnevno življenje lahko privede tudi v nespečnost in druge motnje spanja, saj ponoči predelujemo svoj dan.

Vsi ljudje današnjega časa se težko zberemo. Znamo zelo hiteti, ne znamo pa se učinkovito, hitro in globoko zbrati. Mislim, da vsi lahko to priznamo. Veliko sem razmišljala o razlogih za to dogajanje, ki ga zmore majhen otrok, odrasli pa ... Tu vam posredujem nekaj svojih opažanj. Raztresenosti se naučimo, ni nam prirojena. Kot otroci smo se znali zatopiti v svojo igro, v prizor pred seboj, v pravljico. Kaj nas je oddaljilo od te preproste, naravne sposobnosti? Seveda, ne moremo ostati otroci in se vsega lotevati z zamaknjenostjo, toda lahko bi ohranili to sposobnost za posebne trenutke. Dogaja pa se nam, da se ne znamo umiriti in zbrati niti takrat, ko bi si tega želeli. Prenapeti odrasli pritegnemo v svojo mrzličnost tudi otroke, ki postopoma naravnajo svoje možganske tokove na naše in se prilagodijo našemu nemiru in razpršenosti. Kadar delam nekaj, mislim pa tudi na vse, kar me še čaka ali kar ni bilo v redu, otroka in sebe učim živeti raztreseno, učim ga zapuščati trenutek, v katerem polno živi. Težko bo našel pot nazaj. Ali je vredno? Če delam zbrano, otroku omogočam, da opazuje in doživlja moje zbrano življenje. Obenem mu dajem možnost, da tudi sam zdrsne v zbranost, se naseli v svojem trenutku. Ne preganjam njegove pozornosti, dopuščam, da se ustavlja na stvareh. Otrok se lahko ustavi v svojem malem svetu in ga lahko raziskuje, posluša, čuti. Zbran otrok postaja občutljiv za to, kar pristno je. Odrasli smo raztreseni tudi zato, ker nas preganja sla po nadzoru nad dogajanjem in seboj. Težko sprejemamo, da je življenje nepredvidljivo in da se moramo nenehno prilagajati, loviti ravnovesje, dopuščati, da gredo stvari, ljudje,dogodki svojo pot. Nismo se naučili mirno delati, verjeti vase in dopuščati, da se vse nenehno spreminja. Drža varnostnika nas sili, da v naši zavesti nenehno krožijo misli-inšpektorji, ki nikoli ne počivajo. Nenehno deluje brezhibno organizirano dežurstvo, da bo nadzor čim popolnejši. Zato ni čudno, da trpimo zaradi nespečnosti in celo ponoči ne moremo ustaviti beganja misli (policijske patrulje ...) in svoje sle po nadziranju dogajanja, svojega samoočitanja, ker nismo postorili vsega in predvideli vsega ...? Dan, v katerem smo zbrano, globoko živeli in porabili vse svoje zdrave sile, se na koncu naravno izteče v globok spanec. Toda nismo živeli, če smo premlevali, si očitali, počeli tisoč stvari iz dolžnosti, s stisnjenimi zobmi. Nismo se predali silam dneva, ki kipijo navzgor. Te svetle sile nočejo strahov in ne trpijo prisile. Neprespana in mučna noč nas vzpodbuja, naj srčno, pogumno zaživimo svoj dan. Da bo lahko vzšel in zašel kot goreče sonce. Zbranost je oblika ljubezni do življenja, ker dopušča rast, zorenje. Vse, kar raste, hoče svoj čas. Ne moremo ljubiti otrok, ne moremo ljubiti sebe, če iz svojega življenja izženemo vse trenutke zbranosti. Podarimo si vsak dan hip, v katerem bodo naši notranji vrtovi lahko tihi in obsijani, sadovi na drevju pa se bodo zazibali v vetriču in bodo za en dan slajši. Ne zato, ker bomo kaj storili, ampak zato, ker ne bomo storili ničesar ... V takem vrtu lahko mirno zaspijo veliki in mali otroci.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...