Pojdi na glavno vsebino

Težko se je ustaviti, ko me žene naprej

Težko se je ustaviti, ko me žene naprej

Včasih nas prime, kot da je nujno kaj povedati in se odzvati. Ne morem pustiti da gre mimo! Ne zaupajmo tej gnanosti.

Občutek, da je nujno, radi razumemo kot dokaz da res ne smemo molčati. Kot da potrjuje nekaj, kar vemo, da je gotovo potrebno narediti, pa si ne upamo, ker smo reve. Torej se je treba poriniti in premagati zadržanost! Pa je res ravno nasprotno.

Občutek pritiska, da MORAMO, dokazuje, da smo v stanju notranje prisile. Samo to.

Občutek, da moramo nekaj reči ... ni pravi občutek iz telesa, je samo prepričanje, ki sili telo v akcijo. Siljenje sebe je samo mentalno preskakovanje ovir. NE PA RESNIČNA USPOSOBLJENOST ZA PREMOŠČANJE OVIR.

Telo ne pravi, da se bomo znali postaviti zase, pojasniti svoj položaj. Ne sporoča, da bomo znali doseči, kar želimo, in da je to pravi trenutek.

Občutek, da MORAM govoriti, ne prihaja iz telesa in ne brani življenja.

Nikoli ni nujno kaj reči ... razen morda nekajkrat v življenju. A gotovo ne kar vsak dan, kot čutijo nekateri, ko gre za odnose in trenja med ljudmi.

Zase se lahko postavimo le, če nam telo ... torej pristni občutek ... narekuje, da smo gotovi in varni in da vemo, kaj točno želimo doseči. Občutek pove, naj gremo naprej, ker smo primerno opremljeni. Monitoriral je naše telo in vsa omrežja in ugotovil, da smo sposobni speljati.

Če je v občutkih tresenje, vznemirjenje, cmok v grlu, jeza ... telo govori, da je v težavah in da ovira mišljenje. Torej sporoča, da ne more pomagati. NE PA, NAJ POHITIMO IN REAGIRAMO.

V tem je nesrečna ironija.

Prepričanje, da moram kaj povedati, namreč izvira iz tega, da mi v podobnem stanju NIKOLI ni uspelo doseči res kaj dobrega zase!

Če se ne moremo zadržati svoje prisile, tega ni kriv drugi, ampak naša porazna izkušnja iz preteklosti, ki se hoče izraziti v svojem obupu in pozna sami eno pot: poskusiti spet na isti način. Prisila je sad neke poraženosti, ki se ne pusti preusmeriti v kaj boljšega in vleče za seboj telo ... ki se panično brani, saj čuti, da gre v isto bolečino kot že stokrat.

Zato je sposobnost, da se umaknem, molčim,si dam čas in možnost za vajo boljšega odzivanja dokaz dosežene moči in samozaščite. Močan človek zna govoriti ali molčati glede na to, kar je dobro glede na njegov cilj.

Navadno naš cilj, ko naderemo otroka ali napademo partnerja, ni to, da se slabo počuti. Naš cilj je verjetno ta, da dojame, kaj si želimo, in da dosežemo razumevanje.

Odvajanje od tega nagona je kot ustavljati avto, ki vozi 200 na uro.

Vaditi je treba. Trajnostno, potrpežljivo, ljubeče. Nekega dne bomo vozili tako, da bomo že veliko prej zagledali oviro na svoji cesti in znali primerno zmanjšati hitrost. Ustaviti. Drugih ne bomo več povozili in drugi ne nas. Prepoznavali bomo namreč tudi drveče obraze drugih že na daleč ...

Svet brez drvečih in zaslepljenih ljudi res diha drugače.


Oznake: osebna rast obvladanost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...