Pojdi na glavno vsebino

Težave z napornimi sorodniki (prvi del)

Vsi imamo (tudi) težke sorodnike. A naše težave izvirajo v glavnem iz naših napak: 1. iz tega, da si prevzemamo naloge, ki nam ne pripadajo, 2. iz tega, da sorodnikov ne vidimo, kot so v resnici, 3. in končno iz tega, da ne vidimo vase.

1) Naše naloge Zdi se, da so glede tega vprašanja najbolj v stiski strogo vzgojene verne ženske. Če beremo vzgojne brošure naših babic, ki so bile napisane za dekleta pred poroko ter za žene in matere, lahko vidimo, katere naj bi bile plemenite naloge vsake ženske. (Tudi sama sem dobila v dar tako brošuro kot deklica in sem se zelo trudila, da bi bila na višini tistih priporočil, kajti obljubljala so srečo: »Bodi plemenita in boš imela ne le čisto vest, ampak boš tudi nagrajena s hvaležnostjo, ljubeznijo in občudovanjem vseh svojih bližnjih.«. No, dokler sem se držala tistih priporočil, v resnici nisem dočakala ne čiste vesti ne vsega ostalega.) V tej viziji je ožje sorodstvo skupnost ljudi, sredi katere utripa goreče srce plemenite in močne ženske, ki s svojo dobro voljo, velikodušnostjo in neutrudnostjo vzdržuje to skupnost v idealnih pogojih. Ker rahločutno zazna vsako motnjo in zna posegati, kadar je treba, ker zna pomiriti in spraviti vse sprte ljudi, ki jih ima rada, ker je tako svetniška, da njen vzgled in tiha milina ganeta še kamen ... ji ne more ne uspeti. (Sama sem res verjela, da je to možno, zato mislim, da so tudi mnoge druge ženske verjele v ta privid.) Zato je tudi jasno, da je vse, kar ne gre (prepiri, alkoholizem, sovražnost, zavist , depresije, težave z otroki ...) odvisno od ključne ženske, ki se ne trudi dovolj. Torej predlagam, da nehamo s to kruto zgodbo o rešilni ženski in se zavzamemo za svojo stvarno, uresničljivo in resnično plemenito nalogo: ostati zveste sebi, zaščititi svojo novo družino pred uničevalnimi vplivi ter zdraviti sorodstvene vezi s svojim notranjim mirom, modrostjo, odmerjeno razpoložljivostjo ter nedovzetnostjo za vse oblike oblastnosti, izsiljevanja, obračunavanja in čustvene zlorabe v imenu krvnih vezi. Katero je osnovno izhodišče za to držo? Najprej jasen pogled na to, kaj je sorodstvo. Sorodstvo je zapletena mreža neskončnega števila rodovnih zgodb, nad katerimi nismo imele nobenega vpliva. Vse se je začelo davno pred našim rojstvom in mimo naše volje in odgovornosti. Tudi same imamo svojo zapleteno zgodbo in smo eden od vozlov te velike mreže. Nobene posebne vloge nimamo, nobenega častnega mesta. Vsi sorodniki so enakovredni členi velike mreže, nihče nima pravice do privilegijev in nihče ni dolžan, da si nalaga bremena drugih. Vsak je odgovoren predvsem zase in naj bi v prvi vrsti negoval svoje življenje ter se povezoval z drugimi s tem, kar ustvarja. Drugi potem lahko sprejmejo, kar je ponujeno, sami prispevajo v tej izmenjavi, če želijo. 2) Kdo so v resnici naši sorodniki? Pogledati v družinske resnice ni lahko, saj so skrbno prikrite. Kljub napetosti in nasilju se navadno vsi trudijo reševati videz. To velja tudi kot obveznost. Kaj je pod videzom, zasluti le vešče oko. Med sorodniki je veliko prikritih muk, nesrečne navezanosti, medosebnih prevar, neizpolnjenega hrepenenja po ljubezni. Korenine nesrečnih odnosov in zamolčanega trpljenja segajo več rodov nazaj. Odvozlavanje neštetih zastaranih travm pač ne more biti v pristojnosti »ključne ženske«. Morda lahko prisluhnemo, usmerimo koga v iskanje pomoči, a večinoma lahko samo gledamo in sočustvujemo, ker se ljudje iz svojega pekla premaknejo le, če si sami zaželijo rešitve in so pripravljeni storiti sami prvi korak. Šele potem jih lahko podpiramo. Poglejmo v preteklost naših starih staršev, da najdemo prvi stik s to težko dediščino. Stari starši so večinoma živeli pripisano usodo, zlasti naše prababice. Vklenili so jih psihični svet njihovih staršev, boj za preživetje, zgodovinsko obdobje, kultura najožjega okolja, take in drugačne avtoritete, strah pred bogom (namenoma pišem z malo, ker je bil to krut in nenasiten malik, ki s krščanskim Bogom ljubezni nima nič skupnega.). Svobodna volja, dostojanstvo osebne vesti, pravica do samouresničenja niso imeli častnega mesta ne v osebni zavesti in v srcu ne v okolju, saj to niso bile splošno sprejete vrednote. Ustanovili so svoje družine kot ujetniki, ki vzgajajo druge ujetnike. Običajno vsaka generacija naredi majhen korak naprej, a mnoge verige še držijo, še zlasti, če so bile družinske zgodbe zelo težke. Skratka, največkrat stari starši in njihovi starši niso mogli ostati čista človeška bitja, ki živijo sočutno ljubezni v odnosih kot bistvo svojega življenja. Tega niso zmogli zaradi zelo hudih okoliščin in vplivov. Ne sodimo jih, kajti nihče od nas ne ve, ali bi res zmogel več na njihovem mestu. Težava je le v tem, da v svojem prisilnem življenju navadno hočejo pritegniti vanj tudi nas. Kljub temu, da s seboj niso zadovoljni, menijo, da je treba živeti tako, kot pravijo. Prisila, s katero se ženejo naprej, zahteva, da vanjo verjamejo kot v edino resnico in zato je treba seveda doseči, da vsi (zlasti njihovi otroci in vnuki) sprejmejo to »sveto resnico«. To se dogaja celo pri nesrečno ostarelih starših, ki živijo v samozaničevanju, se opotekajo se med občutki krivde in oblastnostjo, a hočejo biti upoštevani - seveda na edini način, ki ga poznajo: z ukazovanjem in ponavljanjem tega, kar po počeli od nekdaj. Nekateri z razsajanjem, drugi z očitki in izsiljevanjem, tretji z zaničevalnim odnosom do svojih odraslih otrok, z izvajanjem nadvlade nad vzgojo vnukov itd. Iz svojega duhovnega zapora nočejo, ne morejo, ne znajo .... Ko nam postane jasno, s kakšnimi notranjimi silami imamo opravka, lahko stopamo v stik s »težkimi« ožjimi in daljnimi sorodniki z odprtimi očmi in. Šele zdaj lahko odločamo, kaj bomo storili s tem, kar vidimo. 3) Kaj se dogaja v nas ob vsem tem? In že smo pri tretji točki, ki je pravzaprav prva in ključna, ker je tista, ki določa naše možnosti. Koliko smo sposobni biti sočutni in obenem neodvisni? Koliko znamo ločevati med razumevanjem in sprejemanjem in potrebo, da jih spreminjamo? Koliko mislimo, da je edina rešitev za nas v tem, da ONI postanejo drugačni in nehajo ustvarjati težave? Kajti če mislimo to, potem bomo mislili tudi, da jih MORAMO spremeniti, saj nam bodo drugače zagrenili življenje. Ko bi razumeli, kaj nas resnično moti in boli v odnosih, ki se jim - tako se zdi - ne moremo izogniti, bi lahko prej našli dobre rešitve Prvi korak pa je ugotoviti, da njihov psihični prostor ni naš, da naše življenje poteka na drugi strani meje in da to lahko tudi uveljavimo ne da bi pretrgali stike, bili nasilni ali žaljivi. O tem bom napisala nekaj predlogov v naslednjem članku (Naši starši, sorodniki, mi in naši otroci).

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...