Pojdi na glavno vsebino

Temna stran iskalcev svetlobe

Debbie Ford, Temna stran iskalcev svetlobe, Aura 2006. Avtorica je sodelavka slavnega Chopra centra in že več let vodi delavnice, v katerih ljudje lahko stopajo v stik s sencami svoje osebnosti. Knjiga bo v pomoč tistim, ki se imajo že dovolj radi, da se ne bojijo samospoznavanja, obenem pa dovolj uravnovešeni in kritični, da bodo znali izbrati, kar jim lahko koristi.

D. Ford priznava, da udeleženci njenih seminarjev težko odkrivajo resnico o sebi in da včasih še dolga leta odklanjajo spoznanja o svojih temeljnih nagibih. Ker pa, kot razumemo iz knjige, izpeljuje svoje delavnice brez pritiskov in le sodeluje z ljudmi, ki sami iščejo premik v sebi, njen pristop ne ogroža ravnovesja in globljih obramb. S tem hočem povedati, da so lahko metode samoodkrivanja zelo nevarne, kadar so površne in nespoštljive do človekovega (sicer bolečega) ravnovesja, zato včasih porinejo ljudi v še globljo zlaganost. V vsakem primeru pa so vse vaje, ki jih predlaga v knjigi, primerne samo za tiste, ki nimajo težav s psihozami. Mislim, da bi bilo podobno opozorilo potrebno in umestno v uvodu vseh podobnih knjig. Poskusi, da bi ljudje, ki niso opravili nobene psihoterapije, zdravili same sebe s prestopanjem v drugačna stanja zavesti, so vedno tvegani. To je pravzaprav šibka stran mnogih sicer zanimivih knjig o samopomoči. A to še ni razlog, da bi ne spoznavali in upoštevali vsega, kar pametnega poskušajo ljudje, ki se ukvarjajo z osebnostnim razvojem, pa niso psihoterapevti. Zanimivost knjige ni samo v tehnikah za odkrivanje lastnih temnih strani. Priznavanje vsega, ker nam ni v čast, seveda ni prijetno, a pogosto se počutimo bolje ob samokritiki kot ob samohvali. Če smo bili vzgojeni kot večina odraslih našega prostora, se lahko zgodi, da bomo s pravo slastjo naštevali vse, kar je v nas napačnega, in prav hitro in uspešno predelali prvi del knjige. Zapletlo se bo pozneje ... Meni se je zdela zanimiva predvsem druga polovica knjige, ki govori o tem, da ne znamo sprejeti svoje odličnosti, vsega lepega in enkratnega v sebi. To bo za marsikaterega bralca trd oreh, kajti kdo bi si drznil hvaliti samega sebe? Raje si to pričakujemo ali zahtevamo od drugih. Kaj vse smo pripravljeni storiti, da bi nam drugi (zlasti nekateri ...) izrazili priznanje ali občudovanje! Marsikdo bi prodal dušo za lepo besedo o sebi, a je sam ni pripravljen izreči, to pa ne! Vsi tudi vemo, da se nam nihče ne zna bolj kruto posmehovati kot naša lastna notranjost. Drugi del knjige svetujem vsem, ki verjamejo, da je skromnost lepa čednost, lastna hvala cena mala, kdor visoko leta nizko pade itd. Dragocena bo za vse ujedljive, cinične in pikre med nami, ki mislijo, da postane človek boljši, če ga sramotijo, in ki tako ravnajo tudi s seboj. Lahko bodo odkrili, koliko oholosti in strupene grenkobe se skriva v takih stališčih in kako je lahko naše navdušenje nad seboj blagodejno za naše okolje, medtem ko samoponiževanje mori nas same, a tudi talente naših dragih.

Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...