Pojdi na glavno vsebino

Temelji za novo leto

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Temelji za novo leto

Načrtujemo novo leto ... kaj pa naši temelji?

Preden začnemo z nadgradnjo starega, je potrebno ovrednotiti temelje.

Kako naj se veselimo novega nadstropja in se zagritemo v gradbena dela, če ne verjamemo v nosilne stebre, njihov pomen in vrednost?

Temelj naše moči je ovrednoteno življenje, kot je bilo.

Povezani z vsem, kar smo bili, delujemo skladno in vemo, za kakšno ceno smo postali, kar smo, kdo smo zdaj in zakaj želimo delovati v izbrano smer. Sposobni smo odpuščati, se povezovati, sodelovati. Naš spomin na vse minulo trdno podpira prihodnost. Žal pa večinoma ne delujemo na tej osnovi.

Grenkoba, zamera in zastoj so odvisni od tega, da se nam naša preteklost zdi napačna, zavožena. Morda se zdi, da je čas je minil zaman in da nismo uresničili ničesar od tega, kar smo sanjali. Kako lahko komu kaj odpustimo, če je sodeloval v tej zaroti življenja proti nam, prispeval svoje grehe in bil soodgovoren, da smo nesrečne reve?

Kako ovrednotiti preteklost, če se nam zdi, da gre samo za seznam napačnih korakov, tekanja za iluzijami, izčrpavanja brez sadov, dokazov o naših porazih?

Nihče ne more biti varno naslonjen na svoje temelje, če doživlja, da sedi na majavih ruševinah in da ima morda pred seboj samo še staranje.

Ta pogled nase je krivičen in neutemeljen. Sloni na samoprevari, na prepričanju, da bi lahko delovali drugače ter prej in lažje dosegli drugačno življenje.

Za pravičen pogled na lastno življenje so namreč bistvena tri vprašanja: od kod prihajamo, od kako daleč, in koliko časa se že zavestno učimo svobodnega, samostojnega in ljubečega življenja.

Prvo in drugo vprašanje pomenita, da moramo vedeti, s kolikšno rodovno obremenitvijo smo začeli. Koliko je bilo v našem rodu sovraštva, nasilja, prevar in odpovedovanja sebi? Koliko je bilo ljubezni? Če je bilo tega veliko in je v sorodstvu veliko primerov neuresničenosti ali celo samouničevalnosti, potem pomeni, da smo morali prehoditi zelo zelo dolgo pot. Prihajamo torej iz ogromne in težko prehodne puščave. Za nami je dolga, zelo zahtevna pot. Če smo preživeli in jo prehodili in porabili za to skoraj celo življenje, si zaslužimo priznanje za junaško preteklost.

Tretje vprašanje je, kdaj smo začeli in koliko smo vložili. Če se predamo učenju novega življenja v mladih letih, je zelo drugače, kot če s tem začnemo, ko jih imamo 60 ali več. Nekaj poti bomo prehodili in veliko lahko dosežemo tudi ob poznem začetku. Seveda pa bi bilo drugače, če bi začeli desetletja prej in če bi imeli za sabo že delno osvobojen rod. Toda če danes živimo z manj zamere, grenkobe in bolečine kot prej, pomeni, si zaslužimo priznanje za vse, čemur smo se posvetili, kajti brez tega bi tonili vedno globlje v nesrečo. Delali smo zares in iz srca in kar smo naredili zares, traja in rodi. Prihodnost nam bo lahko dala še veliko, ker smo se opremili za prejemanje in dajanje in življenje podpira našo delavnost. Več bomo vlagali, več bomo lahko užili in prejeli tudi jutri.

Smo dosegli manj kot tisti, ki mu je bilo lažje ali je začel veliko prej? Ne, če je bila naša puščava veliko daljša od njegove ali če smo ktenili na pot veliko pozneje kot on.Toda ali je to vredno manj? So morda narodi, ki so šele na začetku poti iz suženjstva, manj zaslužni za vse, kar pa v resnici lahko praznujejo in dosežek, vreden počastitve? Je otrok, ki se šele uči pisati, manj vreden občudovanja kot človek z doktoratom? Ali ni mali učenec vreden vse naše podpore in občudovanja?

Od kod nam to obsojanje? To bi pomenilo, da obsodimo 99% ljudi, kajti polno uresničenih ljudi, ki so rešili večino svojih stisk, je zanemarljivo malo ali nič. To je očitna zahtevnost ega, ki ukazuje, da moramo biti prvi, najhitrejši in najaboljši, vse ostalo pa je vredno zaničevanja. Ego prezira realnost in dejstva, osebne meje in trud, zato prepreči napredovanje.

Seveda se lahko vprašamo, zakaj smo se rodili v določenem okolju. In zakaj smo toliko čakali za prvi korak ven iz bolečin? Je krivično,da smo se rodili v nesrečnih družinah in se prebudili šele v zrelih letih ali celo šele na stara leta? In kdo je kriv?

To sem se dolgo spraševala in se prepirala z usodo, tako kot večina ljudi. Lahko si odgovorimo, da doživljamo krivico. Lahko si rečemo, da ni prav. Lahko se upiramo in preklinjamo. To lahko počnemo do konca življenja in vsak dan na novo. In nič se ne bo spremenilo, ker pritoževanje niti za milimeter ne premakne naše usode. Le moč bo odtekala in čas bo mineval. Vlagati pritožbe na Usodo ali Boga pomeni izpodkopavati temelje, ki smo jih mukoma zgradili. To je nehvaležno in krivično do našega bitja, ki je dalo vse od sebe v danih okoliščinah.

Ali ni bolje in bolj pravično zavihati rokave, ker želim živeti, užiti ti in imeti čim več od tega, kar je še možno?

Kar smo bili, so naši temelji. Vložili smo, kar smo zmogli, in vse, kar smo dali od sebe, je omogočilo nadaljevanje življenja ter utrdilo dno.

Lahko gradimo naprej v novem času, če le ne rušimo temeljev.

Srečno gradite, ker je vse narejeno zdaj v vaši službi!

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...