Pojdi na glavno vsebino

Telo v ljubezni

V daljšem članku povzemam temeljne vsebine delavnice Telo v ljubezni.

Telo v ljubezni 1. del: Kaj nam preprečuje stik s pristnimi občutki v telesu? Družbeno telo in službeno telo Standardizirana občutljivost, neobčutljivost zase Ne naša kultura ne današnji trenutek nam ne pomagata živeti v stiku s telesom, v posluhu za občutke, ki nam jih sporoča. Zakaj v naši kulturi ni pozornosti do osebnih občutkov v telesu? Razlogov je veliko: top, neobčutljiv človek je idealen kupec, bitje z nakupovalno orientiranim živčnim sistemom. Organizem in osebnost vsakega posameznika sta neponovljiv svet zase, ki pa ga je treba standardizirati, če naj bo predvidljiv v svojih nagibih. Vodeni organizem, vodeni možgani, ki nehajo biti občutljivi za lastno, tako bogato in enkratno doživljanje sveta, ustvarjajo kupca, s katerim je mogoče izpeljati predvideni prodajni načrt in zanesljivo zaslužiti. Če smo standardno občutljivi, smo najprej tržno, potem pa tudi ideološko predvidljivi. Za naše (zase neobčutljivo) telo se ne potegujejo le multinacionalke, ampak tudi gospodarji politike in režiserji človekove potrebe po veri, lepoti in užitku, skratka kdorkoli želi obvladovati človekovo občutljivost. Oblast nad občutki je oblast nad čuti, oblast nad čuti je oblast nad čustvi, čustva pa vladajo nad miselnimi postopki in etično občutljivostjo (kaj doživljamo kot dobro ali slabo): dejanja so le zadnja stopnja in ljudi je najlažje usmerjati, če se posvetimo procesu že od samega začetka. Poseben pritisk na organizem izvaja tudi službeno mesto in vse, kar sodi k socialnemu dvigu, družbeni uspešnosti in odgovarjanju na pričakovanja. Telesa naj funkcionirajo, občutki naj ne motijo, oči naj vidijo, kar je treba, usta naj govorijo, kar koristi ... Če se podredimo temu slogu nastopanja in ugajanja, boja za uspeh in družbeno moč, popolnoma otopimo za vse, kar naša utelešena osebnost čuti, želi in zmore. Izrinjena občutljivost, preusmerjeno hrepenenje Naša kultura izriva prav tisto občutljivost, ki pripada svetu otroškega in naravnega. Otrokova občutljivost in vse, kar nam omogoča doživljanje v naravi ... tega ni mogoče prodajati, je zastonj in vedno novo, drugačno, neponovljivo. Za odpornost pred družbenimi pritiski moramo razviti veliko notranjo moč. Ljudje hrepenimo po užitku v telesu, po olajšanju in energiji in vse to industrija ponuja v izobilju. Tem ponudbam se ne moremo izogniti - razen v primeru, da znamo v svoje življenje samostojno vnašati dovolj užitka, energije in globokih, novih občutkov. Če v naši vsakdanjosti ni velikih čustev, spoznanj, bogatih stikov ... doživljamo upad veselja do življenja in cel organizem kliče po hrani za svojo vitalnost. Potem pa se zatečemo v zapravljanje, nakupovanje, iščemo vznemirljivo, ki ga je treba drago plačati, novo, ki ga kdo drug izdela za nas. Preganja nas prazna, plitva vsakdanjost in človek v njej ne preživi. Nekaj mora storiti, da si preganja nesmisel. Skratka, bolje je, da si priznamo svojo lahkoto, svoje želje, svoje neskončno hrepenenje po življenju, polnem dobrih, pretresljivih občutkov. Vir teh občutkov pa je naš organizem, naša utelešena osebnost. Častiti telo Telo se je izpopolnjevalo za svojo nalogo - nas ohranjati pri življenju ob nenehnem prilagajanju notranjim in zunanjim spremembam - milijone let. Samo od sebe koordinira neskončno zapletene sisteme, se vsak hip obnavlja in brani pred boleznijo mimo naše zavesti ... a telo naša civilizacija obravnava zviška in ne sprašuje po njegovi izkušnji. Nekako nočemo ozavestiti, da daleč prekaša našo zavest, ker občudujemo predvsem (ali samo) um. V svoji razumarski nadutosti prezremo, da ne vemo natančno, kako delujejo možgani, sedež uma, in da naš um odlično opravi večino dela brez našega vodstva ... Znanost to objest podpihuje, namesto da bi jo (znanstveno utemeljeno, kot je njena naloga) kritizirala. Statistični podatki o raziskovalnih dosežkih v iskanju novih zdravil namreč povedo, da je tega, kar o zdravljenju telesa vemo, veliko manj kot tega, kar vemo. Z nekaterimi boleznimi se že desetletja borijo tisoči raziskovalcev, uspehi so zelo počasni in delni kljub vloženim sredstvom in delu, odličnost dosegamo predvsem (ali le) na področju kirurgije in razvoja aparatur. Kljub temu pa zviška posegamo v občutljive mehanizme telesa, namesto da bi upoštevali, kako malo vemo, ter skromno pristopali k vrhunski zapletenosti ter samourejevalni kompetenci organizma. V javno zavest ne prodrejo informacije, ki dokazujejo, da še zdaleč nismo sposobni učinkovito zdraviti večine človekovih tegob in da je zato povsem upravičeno misliti, da je vir našega psihofizičnega zdravja predvsem v spoznavanju ter spoštovanju modrosti našega telesa. Ne gre zato, da bi uradno medicino podcenjevali, temveč zato, da bi jo postavili na mesto, ki ji pripada, ter si ob tem prevzeli polno odgovornost za stik s telesom kot bistveno sestavino človekovega življenja. Tako kot nakupujemo, tako se tudi učimo in zdravimo A tega odnosa do zdravljenja nima le uradna medicina, na podoben način se pogosto spozabijo tudi psihiatri in drugi terapevti za duševno zdravje. Vsi, ki učijo ali zdravijo, so izpostavljeni tej nevarnosti. Zakaj? Terapija (therapeia) in vzgoja pomenita spremljanje, podpiranje na poti v ozdravljenje ali samouresničenje, saj vemo, da največje delo opravi predvsem telo samo oziroma osebnost v celoti. A danes živimo v času, ko vsi radi postrežejo s hitrimi in še najraje osupljivimi rezultati. Utelešena osebnost pa brez pametnega razloga svojega ravnovesja ne opusti, saj pozna svojo preteklost in vse razloge zanjo. Ničesar ne more storiti v smer svojega osvobajanja, če organizmu to nezavedno prepovedujemo. Telo ima zato svoje še kako utemeljene razloge, da se ali da se ne spreminja. Preden posegamo, bi morali najprej opazovati in poslušati. In prav to pogosto manjka, saj se sodobni človek ne otrese svoje civilizacijske nadutosti in težnje, da bi manipuliral s telesom (sočloveka ali sebe) samo zato, ker je postal terapevt. V zahodnem človeku prevladuje neljubeč, nasilen odnos do življenja, ki se zato vrine vsepovsod, tudi tja, kjer naj bi se ga osvobajali ... Storilnostno, prenapeto izobraževanje in »delo na sebi« lahko skriva pohlep, težnjo po prevladovanju. Hitenje (in pod njim strah, da bomo kaj zamudili, izpadli iz pomembnih dogodkov, izgubili ključno priložnost) v izobraževanju, komunikaciji in delu onemogoča pristno izkušnjo, ker izključuje telo in reorganizacijo organizma pod vplivom novih doživetij. Zato zapušča občutek praznine in frustracije ali pa nenasitno slo, ki žene naprej. Iz nedoživetosti in posledično iz praznine se pri nekaterih razvije hlastanje po znanju, hipertrofija osebnosti, ki hoče čutiti, da ve, zna, razume, zmore vedno več ter je vedno vplivnejša. Ali je samo slučaj, da imamo med terapevti toliko samoljubnih in tekmovalno razpoloženih osebnosti, ki ne zmorejo pristnega dialoga med seboj? Šele ko se zliješ z doživljanjem, to postaja izkušnja in ti daje občutenje smisla. Občutek smisla namreč pomeni, da čutimo, da gre zares, da se nekaj resnično dogaja, da je prodrlo in da je zagnalo velika kolesja našega organizma, oplodilo celice, prižgalo nevrone, se vselilo v organsko življenje. Kadar znanje ni integrirano, ne postane »hrana za osebnost« in pridobljenih dobrin ne asimiliramo. Kljub obilju hrane bomo ostajali nerazviti. Vneseno bogastvo nič ne pomaga, ostajamo nekultivirano primitivni ali sterilno zagledani vase. Vsakodnevno življenje, polno globokega doživljanja sebe in drugih, narave in kulture, je polno smisla, razkošno in obenem skromno pred presežnim. Telo, vsak hip vključeno v naše doživljanje, prispeva k polnosti in razvoju nas samih in cele skupnosti. Telo, ki ni doživelo pozornosti Opazovanje je že zdravljenje telesa: spoštljivo (ne zvedavo, nasilno, ciljno) opazovanje je blagodejno, ker ob tem ne prekinjamo, ne pospešujemo in ne ustavljamo ničesar. (Odnos do veličine opazovanja smo dolžni predvsem vzhodni civilizaciji). Telo pridobiva nove izkušnje s tem, da smo pozorni na dogajanje v njem, na lastne občutke, deležno je naše pozornosti in s tem opore, ljubezni. Ali ni v odnosu do prav pozornost prva in temeljna oblika ljubezni? S tem nudimo organizmu nove elemente za nove izbire, nove izkušnje, ki jih lahko uporabi. Okušanje pozornosti je za telesa mnogih ljudi prva izkušnja ljubečega stika, saj je niso nikoli doživeli. Bili so ranjeni v ljubezni do sebe, v silni potrebi po opaženosti. Morda so bili zanemarjeni, morda razvajeni, morda prenapeto vzpodbujani, morda razpuščeno sami ... a moči pogleda, iz katerega bi lahko črpali občutek, da obstajajo za drugega, ne poznajo. Sodobni ljudje živijo v telesih, ki niso doživela pozornosti. Gospodarji svojega telesa? Pozornost ni to, da gledam, kaj je treba popraviti. Pozornost je zbranost, pripravljenost na to, da vidim karkoli in da morda ne razumem, je gola ljubeča navzočnost ... in nič drugega. Tudi za pozornost do sebe velja isto. Prav tega je v naši družbi tako zelo malo in prav to je eden največjih virov nasilja. Razglabljanje, razlaganje, pritiski v to ali ono smer ne sodijo v pozornost do telesa. Telo reagira z občutki, z gibi, z organi, razume z občutkom, z gibom, z organom. Svoje navade spreminja s tem, da vnese nova doživetja ter jih vgradi v to, kar pozna. Telo ne premleva, ne načrtuje in se nikoli ne premisli, to lahko dela le razum. Z milijardami reakcij spremlja vse, kar mislimo, čutimo in želimo, organsko beleži našo jezo in žalost, hrepenenje in nemoč, stare spomine, ki še žgejo, sliši naše prošnje in vzgibe najglobljega hotenja ...Skratka, deluje v neizgovorljivem in neskončnem vesolju elementov, vibracij, praznine, utekočinjanja in izgorevanja ... mimo naše zavesti in volje. Ko je vse pripravljeno, nenapovedano izvede svoj premik ... Nenadoma se zavemo, da čutimo drugače, hodimo drugače, dihamo drugače. A trenutka nismo določili sami, kot tudi nismo režiserji vesolja, ki nas giblje. Veličini telesa smo lahko le sočutni in lojalni sopotniki, kajti gospodarjev ne priznava. Kvečjemu mora prenašati naše prepovedi in se kriviti pod našimi pritiski, a na ukaz ne bo delovalo nikoli. Ne odloča namesto nas, a si tudi ne pusti ukazovati. Tej dvojini psihičnega in fizičnega, tej obojestranski suverenosti ostaja zvesto do našega konca. Bolezen in nemoč v telesu Bolezen telesa (trpljenje telesa) izraža stisko naše prisilne identitete. Naši neizraženi (čustveni, duhovni, umski, fizični, socialni ...) potenciali trpijo in hočejo na dan. Organski govor ima svoja pravila, svoj slovar in slovnico, ki pa sta zelo zapletena, vtkana v osebno zgodbo. Lahko bi rekli, da vsako telo govori svoj jezik, in da dva nista enaka! Vsaka osebnost ima svoje ritme in svoj ples bolečine, splošnih receptov pa ni. Svoje ozdravljenje išče in narekuje telo samo in samo kdor ga prebiva, ga lahko usliši. Bolezen lahko razsuje naš um (duševna bolezen), lahko uniči telo (organska bolezen), lahko prehaja z ene ravni na drugo v nepredvidljivem nihanju, lahko se izrazi kot duhovna zabloda. Človek lahko izgubi stik z resnico samega sebe na kateremkoli področju in kadarkoli, ne glede na stopnjo razvoja. V vsakem primeru je okrnjena naša zdrava moč, naša sposobnost, da bi doživljali globok, ljubeč stik s telesom. Tam živijo temeljni občutki in tam se razpredajo korenine naše osebne resnice. Telo rabi najprej stik s koreninami, z nagoni, s temeljnimi silnicami preživetja in razvoja, seksualnosti in agresivnosti, a tudi s čustvi v prsnem košu, z možgani in umom, rabi pretakanje, v katerem lahko cel organizem čuti, se spominja in odloča, možgani pa čutijo in mislijo telo. Telo rabi zelo različne trenutke: resnost, igrivost, zanos in počitek, strast in disciplino, rabi nas vsak hip, tu in zdaj, da lahko zaživimo polno. 2. del: Povratek v otroštvo Raziskati svojo nemoč, odkriti svojo zapuščeno moč, vzpostaviti svoj odnos do telesa, dobiti sebe nazaj Nezavedni in nedostopni začetki: vnos tujega občutenja Drugi razlog za našo ločenost od telesa je oseben in prihaja iz naše zgodbe ter bioloških zakonitosti zgodnjega otroštva. Najintenzivnejši občutki, najbolj živa in pristna občutljivost izvira iz prvega leta našega življenja. A ta obdobja niso dostopna za našo pozornost, vanje se ne moremo usmeriti ali se odločiti, da jih bomo poiskali in našli. Ti (implicitni) spomini, ki ne poznajo ne besed ne zavedanja sebe, so se rojevali mimo naše pozornosti in so sedali v naš organizem ne glede na to, če in kaj smo hoteli doživljati. V popolni nemoči in izročenosti svoji materi oziroma svojim varuhom smo se napili njihove bližine ter spremenili v svojo lastno snov njihovo občutenje sebe, sveta in nas samih. Kljub temu, da smo bili že od prvega hipa osebnost s svojim temperamentom, so se naša čutila, možgani, tkiva, notranji organi, imunski sitem, mišice ... dokončevali veliko let v najtesnejši odvisnosti od staršev. Čutni in bolečinski prag, razživetost, vitalni zagon ... se stabilizirajo pod vplivom izkušenj in se izrazijo kot občutenje smisla (namena) vsega in kot občutenje sveta). To je najzgodnejša, najintenzivnejša in najbolj trajnostna - v organizem zapisana - oblika učenja, kar jih kdaj doživimo, ker biološko predvidena. Možgani se organizirajo za odzivanje na življenjski stres ter ob iskanju tolažbe, pomiritve in zrcalnega usklajevanja z materjo stabilizirajo samopomiritvene strategije, ki so ključne za ravnovesje in razvoj. Nezavedno se naučimo prepoznavati osnovna čustva ter iz njih (če so neprijetna) prehajati v prijetna. Predvsem pa ob srkanju materinih (in pozneje očetovih) občutkov doživljamo smisel in sijaj svojega obstajanja. Kot rečeno, gre za občutenja lastnega smisla, ne za mišljenje. S celim telesom se doživljamo dobro-smiselno-dragoceno. Posledice te odvisnosti so ogromne in mislim, da je odpor naše kulture do tega spoznanja tako velik tudi zato, ker je to resnico težko prenesti in bi obrnila na glavo veliko zakoreninjenih stališč in verovanj naše družbe. Kam bi prišli, če bi celoten korpus znanosti in umetnosti moral vgraditi vase spoznanje, da se naš smisel življenja določa v naročju staršev v prvem letu? In da je potem zelo težko kaj bistveno spremeniti, če je ta izkušnja uničujoča? Kaj bi potem morali reči o zakonitostih zgodovine, literature, dosežkih in kriterijih medicine, izobraževanja ...? Nespoštovano in nezaščiteno otrokovo telo Otrokovo telo je danes (še vedno) pravno, zlasti pa čustveno in moralno nezaščiteno. Ne govorim le o tretjem svetu. Tudi pri nas se ravna z otrokom z manjšim spoštovanjem, kot to počnemo z odraslim. Otrok ni enakopraven, ko se rodi, ni prepoznan kot novi, častni član človeškega občestva. Če je otrok sit in suh, nima razloga za jokanje, njegovemu trpljenju ne verjamemo. Pogosto smo izgubili celo najnižjo stopnjo starševske občutljivosti, preproste, nagonske vzorce skrbnega odzivanja, ki jih sesalci še imajo. Odnosa do otroka, ki ga je oblikovala naša civilizacija, ni težko opredeliti: seštejmo otroke, ki umirajo od lakote, ki so prodani in zlorabljeni, ki umirajo v vojnah in okuženi od aidsa, ki bodo umrli nepismeni. Prištejmo spolno pohabljanje milijonov deklic, dodajmo statistike o tem, koliko naših otrok v razvitem svetu ima čustvene težave zaradi spolnega nadlegovanja, nasilja, zanemarjenosti, razpuščene razvajenosti ali slepih starševskih ambicij. Kar bo ostalo, bo tisto, kar je ljubezen do otrok. In ker ne ljubimo otrok, ne ljubimo niti teles, kajti telo e najbolj otroški del naše človeške podobe. Usoda otrok in osebna usoda Vsak od nas je otrok zgoraj opisane civilizacije in poleg tega otrok staršev, ki so doživeli vsakovrstne zlorabe. Če jih niso ozavestili, jih tudi niso presegli, ampak le pretočili v nas. Ni važno, kaj so govorili, želeli in delali, bistveno je, kaj so ob tem čutili. Vsrkali smo njihove občutke, ne njihovih izjav, pobožnih želja, dobronamernih skrbi, igranih čustev. Še najtežje je, če družinska resnica ni bila nikoli ubesedena. Kako naj obdelamo tisto, kar ni bilo imenovano? Wittgenstein pravi, da človek omeji bolečino z besedo, ker jo s tem nekaj umesti, ji pripiše pomen. Beseda bolečino tudi osmisli, omeji, vsaj delno obvlada. Dokler nas vodi moralni imperativ, po katerem je treba verjeti, da neizrečeno ne obstaja, dokler smo prisiljeni verjeti, da so nas starši srčno ljubili, ker to pravijo, in da smo imeli srečno otroštvo zato, ker se na slikah smehljamo, je telo ujeto in njegova resnica zanikana. Telo je verodostojna priča. Težava je v tem, da pogosto tudi sami čutimo, da je bilo vse v redu, pa ni tako. Največji tabu je verjetno res sprejeti dejstvo, da so v nas prehajala čustva naših staršev (bolje rečeno: celoten spekter njihovih občutkov) in da nismo imeli možnosti, da bi to preprečevali. Ta izkušnja nemoči je tako pretresljiva, da jo najraje obidemo. Doživeti, da nisi mogel nič, sprosti ne le strah, sprosti predvsem hudo, največkrat uničujočo jezo in obup. V navalu hudih čustev namreč srečamo svojo človeško naravo in vso svojo opremljenost za samoobrambo: napadalnost in sovražno nastrojenost proti napadalcu. Ugotovimo, da znamo sovražiti in divjati. Če nam strežejo po življenju, hočemo svojega sovražnika pokončati, to je otrokova naravna reakcija. Če pa otrok čuti, da je ta sovražnih njegov (edini) varuh, je jasno, da se bo uporu in uničenju svojega najdražjega bitja odpovedal, a za ceno hudega nasilja nad seboj, za ceno omračitve zavesti in prenosa morilskega impulza navznoter proti sebi. Ta obrat vidimo vsakokrat, ko kdo govori o tem, da je vse odpustil in da ljubi svoje starše, obenem pa je njegov hrbet ukrivljen, hoja težka in oči kalne. \"Bilo je grozno, a kaj hočemo, saj niso bili krivi in imam jih vseeno rad. Uničili so mi življenje, a starši so starši.\" Telo pa govori drugače, v njem hrope obup nedolžne žrtve in obenem rjove sila upora, gon po vstajenju in življenju na svobodi. Ljudje, ki doživljajo težke depresije zaradi svojega otroštva, se pogosto počutijo v grobu, iz katerega ne morejo. Mislijo, da ne želijo več živeti, a živa bolečina dokazuje, da ni tako. Niso odmrli, trpijo na živem telesu, ki mu znajo dati svobode. Luščenje občutkov pod površino Svoboda ima veliko postaj, a prva je: biti pripravljeni srečati svojo resnico. Pripuščanje pristnih (izvornih) občutkov v zavest pa je vse prej kot preprosto. Gre za luščenje plasti, ki se ovijajo okrog najstarejšega jedra. Površinski občutek (ki se zdi popolnoma pristen) je resničen, a površinski oziroma kronološko zadnji. Tako na primer lahko nenadoma sredi jutra zdrsnemo v utrujenost in se nam zazdi, da smo razdraženi, šibki in lačni. Torej je potrebna malica! V resnici pa je to lahko nekaj čisto drugega: hud napad občutenja lastnega nesmisla, obupa, odklona življenja, kar sproži občutenje teže (vleče nas k tlom, želimo sesti ali leči), lakote (čutimo odtekanje življenjske sile in grabimo po najbolj primitivnem viru moči, po hrani), krivde (ki veča krčevitost, togost v sklepih povzroča upad dihalne moči, zmanjšuje pritok kisika, usmerja kognitivne centre v zagon misli, s katerimi zavračamo svoje cilje). Od kje pa prihaja ta občutek? Lahko je povezan s tem, da smo ravnokar nameravali narediti nekaj novega in pogumnega, kar pa nam vzbuja hude občutke krivde. Pričakovani užitek se je povezan z implicitnim spominom, v katerem pa od nekdaj velja, da je užitek nedosegljiv in da bo gotovo sledila bolečina zavrnitve in izgube. Zato malica prinese olajšanje, a razloga, da se nenadoma slabo počutimo, nismo ozavestili in pravemu občutku nismo prisluhnili. Če bomo vztrajali v želji, ki je bila prekinjena, se bo spet pojavil v drugi obliki. (Nastajanje nezavednih občutkov sebe ( Antonio Damasio) Utrjeno prepričanje, da so čutni vtisi nekaj objektivnega, kar je podobno pri vseh ljudeh, ni osnovano. Raziskave Antonia Damasia o jedrni zavesti se to prepričanje ovrgle. Vsak čutni vtis je že od prvega hipa ciljno umeščen v občutenje odnosa do sebe in drugega. Organizem dojema, da se ga stvari tičejo, torej ničesar ne sprejema objektivno (dogaja se), temveč vedno osebno (dogaja se mi) in odnosno (to nekaj pomeni v mojem odnosu z drugim, s svetom). Temu pravimo porajanje nuklearne ali jedrne zavesti, ki je osebno-čutna. Tip na primer vnaša v živčni sistem in možgane občutek, da se mi nekaj dogaja in to nikoli ni isto, kot da se dogaja nekemu objektivnemu ali tujemu telesu ki ni zlito z menoj. (Če bi čutili tako, bi lahko pomenilo, da je v teku depersonalizacija). Za telesno občutenje in ohranjanje sebe je potrebno nenehno in natančno »monitoriranje« celotnega organizma, kar možgani pretvarjajo v občutke o lastnem počutju: podatki, ki prihajajo iz čutil, obenem pa informacije iz vegetativnega in imunskega sistema: krvni sladkor, kisik, temperatura, voda v organizmu, stanje organov in obtoka, možne okužbe in zastrupitve vnetja, rane .... S tem je zagotovljena homeostaza, ki je bistvena za preživetje.) Samopercepcija novorojenčka je globalna in še nediferencirana (lokalizirana) Telo natančno beleži občutke, jih obdeluje, se razvija na podlagi teh izkušenj, a mimo zavedanja. Zavest, kot jo poznamo odrasli, pri otroku še ne deluje. Nedonošenček lahko razvije fobijo pred kapico brez zavedanja, a ta fobija deluje, ker je koža na glavi postala neznosno razbolela za vsak dotik. Dojenček tudi dovolj pozorno in živo doživlja mater, da jasno loči njen vonj od ostalih, a ne moremo reči, da ga je namenoma memoriziral kot nekaj pomembnega. A moč spomina na njen vonj je mogočna: tako F. Dolto poroča, kako je neki dojenček med vojno prenehal piti, ker so mater odpeljali v bolnišnico in več dni ni bila dosegljiva. Šele ko so ovili stekleničko s krpo, v kateri je bil materin vonj, je otrok spet začel piti. Vonj je sprožil pristajanje na življenje, pripravljenost na sprejemanje vira življenja. Smisel ima, da se borim za življenje! Zato lahko rečemo, da dojenček ne sesa toliko iz nagona po hrani in preživetju, kot iz nagona po odnosu, ki mu daje smisel. Aktivacija živčnega sistema je polna, a je nezavedna in se nalaga le v implicitni spomin. Pospešeno se učimo, a brez zavestno usmerjene pozornosti, nekako tako, kot v sanjah, iz katerih se ne moremo zbuditi in v katerih ne moremo določati, kaj se dogaja z nami. Možganska kartografija in sposobnost za čutenje Vsako čustvo je v veliki meri naučeno in ima svojo nevronsko, hormonsko, mimično in motorično konfiguracijo, ta pa se sproži vedno, ko v okolju zaznamo vtis, ki jo običajno zažene. Čustva skratka nastajajo kot občutki, kot možganska ponazoritev izkušnje v odnosu (kartografija, zapis), ki zaobjema cel »paket storitev« za celostno dejavnost organizma. Oživitev sistema, ki ponazori čustveno stanje, sledi vrojeni shemi, za vsa osnovna čustva, a so bistveno odvisni od odnosov in kulture. To dogajanje poteka vsa leta doraščanja in je zelo odvisno od čustvenega življenja staršev. Čustva, ki niso poimenovana, prepoznana in vzpodbujena, zamrejo, namesto teh pa se razbohotijo druga, ki zavirajo zdrav razvoj osebnosti. Zato se telo lahko spremeni v čuteč in za čustva sebe in drugega zelo občutljiv organizem ali pa ne. Mnogo mladih je že na taki stopnji otopelosti, da med stotinami možnih občutkov poznajo le še lakoto, žejo, sitost, razdraženost, dolgočasje in nasilnost ... in ne veliko drugega. Drugi skrajnost pa je lahko mladostnik, ki živi v nenehnem prizadevanju, da bi bil popolnoma uspešen ali pa dober, vesel in ljubeč, ter sploh ne pozna sproščenega in pristnega čustvenega odzivanja. Variant zase neobčutljivega telesa je seveda nešteto ... Postopek aktivacije osnovnih čustev po Ekmanu (veselje, žalost, jeza, presenečenje, gnus strah) je skupen vsem ljudem, a razlogi, da se določeno čustvo sproži ali ne, povezanost enega čustva z drugim ter naše odzivanje na to, kar se v nas dogaja, so lahko popolnoma različni. Pomislimo le na občutenje žalosti pri egoističnem zahodnjaku, mafijcu ali budističnem menihu. Prav dejstvo, da se pri vsakem občutku prelivajo nešteti občutki vseh ravni čutnega in čustvenega repertoarja, omogoča človekovemu doživljanju modularno, torej neizmerno bogastvo vedno novih izkušenj. Telo lahko zamrzne čustvovanje Toda ostaja ključno vprašanje: kaj sem sploh sposoben doživljati? Kajti sestavine za občutke črpamo iz sebe, okolje jih lahko samo prikliče, ne pa ustvari. Nobena veselica ne ustvari razigranosti v obupanem človeku in noben še tako ganljiv prizor ne sproži sočutja v mrzlem človeku. Zato lahko rečemo, da v sebi ne moremo sprožiti nobenega čustva, za katerega nimamo čutnogibalnega gradiva oziroma dostopa do aktivacije tega gradiva. Če je na primer oživčenost čeljusti in mišic ob ustnicah s povezanimi občutki jeze in napadalnosti prekinjena v vratu in ne more zajeti telesa, ne moremo sprostiti in izraziti hude jeze. Podobno se dogaja, če višji centri prepovedujejo prehod občutka od telesa do možganske skorje, kjer ga ozavestimo, prepoznamo. Jeza se lahko ustavi v vratu ali vagusu, občutek strahu ali odpora je lahko prekinjen na otrpli koži, ki otrpne, receptor pa ne prenese naprej bolečine. Gibanje Tudi gibanje ima zelo veliko vlogo pri nastajanju občutenja sebe. Prosto gibanje daje otroku možnost, da razišče možnosti svojega telesa in mu zaupa: iztegovanje, plazenje, padanje, skakanje, vrtenje, prijemanje in metanje ... tudi to je mnogim otrokom onemogočeno ali povezano z mučnimi občutki. Moč, gibljivost, hitrost, koordinacija, ravnotežje in preciznost sestavljajo naše gibalno samozavedanje in občutenje samostojnosti. Moč nam daje občutek, da smo sposobni premagovati zunanje sile oprti na zanesljive, krepke mišice. Amplituda gibov, statična moč kljubovanja, eksplozivna moč mišic, ekonomičnost gibanja, manj utrudljivo gibanje, prožnost in varnost pred poškodbami ... vse to pomembno prispeva k otrokovemu občutenju varnosti v življenju. Veselje do življenja se vidi v vsake gibu. Čustva pomembno vplivajo tako na tonus kot na amplitudo gibov, zato je čustveno osvobajanje pomemben dejavnih telesnega osvobajanja in obratno. Občutek moči pa je v vsake primeru bistveno povezan z občutkom, da je organizem razpoložljiv za naše želje. Krivda, zavrtost, onemoglost Zavrtost dela naše gibanje težko in okorno (inhibicija gibalnih centrov v korteksu) zato nam jemlje moč, ustavlja nas ( mišična vlakna se razvijajo pod vplivom izkušenj). Krivda krči naš križ in ramena in megli naš pogled, strah nas davi, onemogoča dihanje ter pritok kisika ...Važno pa je vedeti, da imamo vsak drugače obremenjeno telo, drugačne strahove v drugih predelih organizma. Telo je osebna, skrivnostna zgodba: vsak vrat, vsako grlo, vsaka roka je svet zase in ni pravila, ki bi nam lahko pojasnilo, kateri občutki so kje skriti in zlasti - zakaj. In seveda: kako se jim približati, da bodo spregovorili in se pustili zdraviti, če bolijo? Zato je na poti stika s telesom potrebno spoštovanje in upoštevanje raznolikih usod ter svobodne volje človeka, ki to telo prebiva. Tako je gotovo žensko telo drugače zavrto kot moško, saj ima ženska le tretjino mišic in po drugi strani večjo gibčnost, prav tako je velika razlika, če zatiramo trpežnega otroka ali nežno in krhko bitje, če to počnejo redkobesedni, neizobraženi ali visoko izobraženi starši, ki veliko govorijo ... Telo svojih skrivnosti ne razkrije na ukaz in tudi ne komurkoli ... Prehod v besede Dosežek prvega obdobja je tudi uporaba besed, ki nam omogočijo, da postanejo ljudje dosegljivi na daljavo in da jasneje sporočamo svoje želje. Postopoma prehajajo želje v občutene stavke, ki imajo nalogo, da ubesedijo naše notranje dogajanje in ga naredijo dostopnega drugemu na daljavo (telo samo lahko komunicira le na blizu). Zato besede nikoli niso nevtralne oziroma jih ne doživljamo slovarsko, saj priklicujejo občutke. Besede so aktivatorji organizma in šele ob tem in potem orodje mišljenja in govora. Dojemanje besed je vezano na glas, ki jih izgovarja, glas pa je nosilec čustev oziroma odnosa. Kar govorimo in kar poslušamo, doživljamo s celim telesom, na podlagi osebne zgodbe. Zato je važno, da smo pozorni, kako besede delujejo na nas. Če poslušamo le vsebinsko - kognitivno, se ne zavedamo sebe. Naša izpostavljenost besedi nas dela ranljive, zelo smo dovzetni za odnos po besedi in zato je prav pozorno občutiti telo, ko govorimo in poslušamo. Ni vseeno, s katerimi besedami poimenujemo svoje stanje ali izkušnjo. Z izborom besed se namreč navežemo na konotativne (osebne) vsebine, ki prikličejo organsko osnovo (čutno in čustveno nevronsko, hormonsko in vegetativno omrežje). S tem torej oživimo telo in spomin, zaženemo kolesje, ki lahko slabša ali boljša naše počutje in možnosti. Besede, s katerimi poimenujemo svoje razpoloženje (tabela), priklicujejo odgovarjajoče omrežje in dajejo ustrezne napotke. Ali vemo, katere ključne besede so postale vodilo našega življenja? Besedišče našega vsakdanjega govora postaja besedišče našega življenja, meso in kri naše osebnosti. Primer. V izboru besed se zrcali odnos do sebe, občutenje sebe. Razvidno pa je tudi, katere napotke si dajemo, v katero smer nas kličejo naše lastne besede. Besedišče zelo vpliva na naše telo. krivi delno soodgovorni obupani v iskanju novih virov sreče sitni potrebni oddiha in opore razočarani izkušeni negotovi dovzetni za nove vidike brez denarja sposobni uživati, kar imajo ponižani na napačnem mestu, kjer ni pogojev za rast prestrašeni zaposleni s svojo varnostjo  Preberemo celo levo stran, potem celo desno,. Zdaj lahko primerjaš občutke, ki jih vzbuja branje.  Ali lahko rečemo, da je levi stolpec bližji resnici, verodostojnejši?  Kateri stolpec je vir moči? Obujanje zgodnjega spomina in pot do krepilnih (oralnih) občutkov Zgodnji spomini - nemi spomini Naši prvi čutni vtisi so bili zelo močni, a so nam v glavnem nedosegljivi. Posebno nedostopen nam je zgodnji in čutno - čustveni spomin iz prvega leta življenja, ko še nismo oblikovali misli in besed, doživetja pa so bila mogočna in veččutna. V telesu je ohranjen zgodnji (implicitni) spomin, ki se oblikuje v obdobju, ko še ne znamo usmerjati pozornosti in tudi ne uravnavati zaznavanja in čustvovanja. Ta spomin se ne more izraziti v besedah. Na svojo zgodnjo telesno razsežnost se lahko navezujemo samo čutno in čustveno z obujanjem svoje sedanje občutljivosti. Vsebine najzgodnejšega spomina so “neme”, ker nikoli niso bile doživete skozi misel oziroma besedo. Do njih nas lahko vodijo le sedanja podobna doživetja. Čutno - čustveno doživetje iz sedanjosti vzpostavlja vez z zgodnjim spominom in nam tako omogoči, da ga najdemo in pozneje preoblikujemo. Rahljanje naše občutljivosti, poslušanje lastne ranljivosti nam pomaga, da postopno pridemo v stik s svojo najglobljo občutljivostjo, v kateri pa leži tudi najgloblja vitalnost, sila, s katero smo »zagnali program« svoje žeje po življenju in rasti. Stik z občutki lastnega telesa je najmogočnejši vzvod za preoblikovanje našega doživljanja sveta in tudi edino sredstvo, s katerim je mogoče najti stik s pristnim občutenjem sebe kot psihofizične celote. Zato vaje nenehno sprašujejo po občutkih in ustvarjajo dialog med telesnim in psihičnim. Pomen oralnosti (prvih mesecev) v telesu Vsaka izkušnja nemoči, poraza naše volje, prikrajšanosti, izgube, bolezni, staranja ... reaktivira oralni pravzorec (prve mesece življenja do okvirno enega leta). Postanemo lahko samopodcenjevalni, očitajoči, samopomilovalni in pasivni, egoistično zahtevni, neljubeči in uničevalni. V tem obdobju naj bi nam namreč v varnem gnezdu odgnali »organi psihične samostojnosti in odpornosti«, občutki, da imamo krila, zobe in kremplje, spoznali naj bi slast dviganja in uporabe rok, osvajanje sveta ne glede na padce in udarce, bližino zvestih varuhov, ki pa negujejo našo samostojnost, slast objema in zlitja, srh in navdušenje ločevanja in odhajanja v novo. Zdrava oralnost pomeni, da hodimo vzravnani, na prožnih in gotovih nogah, naslonjeni nase in na druge, in da se znamo zamajati ne da bi se sesuli, da znamo udariti ali zadržati zamah, odvisno od tega, kako presodimo okoliščine. Zdrava oralnost ne živi sama od sebe, razvijamo jo le, če gojimo občutenje telesa, ki je bilo opisano. Občutenje telesnega položaja Oralne občutke obujamo v naslednjih položajih: o sesati dudo, vleči in požirati, iskati z ustnicami, se igrati z ustnicami o gristi o ležati na hrbtu, migetati z rokami in nogami kot dojenčki o stati in hoditi, loviti ravnotežje o se nasloniti na drugega o pustiti, da se drugi nasloni o se zviti v fetalno lego o objeti blazino o nasloniti vrat na mehko in toplo blago o proseče iztegniti roke o stisniti pesti o dvigniti roke k nebu in želeti o odkimati o prikimati o se smehljati ( z usti, z očmi) in čakati na odziv o gledati jeznega, napadalnega človeka v hrbtni legi o gledati srečnega človeka v hrbtni legi o gledati žalostnega človeka v hrbtni legi o gledati prestrašenega človeka v hrbtni legi o gledati kogarkoli od spodaj navzgor o ...in potem so tu zelo osebni vzgibi, ker ima naše telo čisto posebne izkušnje. Stik z resnico o neuslišanosti našega prvega življenjskega obdobja je prvi korak do sreče. S tem postanemo občutljivi za svoje prestano trpljenje,sočutni do sebe, lahko se od njega tudi poslovimo ... ali začutimo, da to še ni mogoče in se približamo svojim globljim čustvom in potrebi po tolažbi. Slovo od bolečine Kar ni bilo sprejeto, pa nam je bilo dragoceno, mora biti izjokano in potolaženo. Samo iz dokončnega slovesa se lahko razvije novo upanje. Vračamo se tja, kjer so pokopane neuresničene sanje, dokler ni možno slovo brez bolečine. Tu počivajo umrle sanje. Ne bomo jih obujali, po joku in zadnjem ljubečem objemu, po trganju v duši, ki ni hotela slovesa, so našle so svoj mir. Polegli smo jih, pomirili, ker nikoli ne bodo prezrte in pozabljene. Razpustila se je bolečina, ohladila jeza, razkrojil obup. In so se spremenile v novo, dehtečo, rahlo in rodovitno zemljo. Iz te zemlje klije novo cvetje hrana in moč za nova življenja, za srečo njihovih otrok. Obljubljamo jim, da bo za vse, kar se bo rodilo, poskrbljeno. Kar so zapustile, bo rešeno. Niso umrle zaman, v naši ljubezni počivajo in njihovo sporočilo bomo ponesli v življenje. Julia Cameron- predelala A.R. Sebe lahko gledamo z novimi očmi, si podarimo vse, česar nismo imeli. Sočustvujmo s svojo bolečino, a obenem jo povabimo na pot olajšanja in tolažbe.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...