Pojdi na glavno vsebino

Telo spregovori le, če mu damo besedo

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Telo spregovori le, če mu damo besedo

Večina ljudi ni imela možnosti, da bi v otroštvu spoznala potrebe svojega telesa, bolj smo se naučili prezirati občutke in se priganjati.

Redko pomislimo, da ima telo svojo govorico in da so to občutki. Zato je ukvarjanje s telesom predvsem ukvarjanje z občutki.

Ne vemo več, kdaj postanemo napeti, kdaj smo potrebni dotika in kakšnega. Pogosto niti ne opazimo, kako se nam kaj upira, kam nas vleče srce. Zato je treba vsak dan kaj storiti za oživljanje in vzdrževanje te vezi s telesom, če želimo skrbeti za zdravje do konca življenja.

Naše zdravje je bistveno odvisno od tega. Nismo se naučili sproti zaznavati, kaj se nam dogaja. Tisto daljno in bistveno obdobje je za večino izmed nas izgubljeno. Ne objokujmo ga, raje si dajmo novih možnosti. Danes in jutri lahko ogromno naredimo za blaženost v svojem telesu.

Potrebno je dvoje: vzeti si čas in biti pripravljeni za poslušanje sebe. Samo vsakodnevni stik s telesom nam vrne moč, ki je zastala v našem otroštvu ali v življenjskih dogodkih, ki so nas ločili od telesa.

Čas za občutke

Čas za občutke pomeni, da si vsak dan vzamemo vsaj zjutraj in popoldne, še bolje pa tudi večkrat sredi dneva po nekaj minut za spust vase. Zapreti oči, poslušati svoj dih deluje pomirjevalno. Zakaj? Ker ljubeča pozornost SAMA OD SEBE pomirja.

Naš organizem in naš živčni sistem se izredno močno odzivata na zanimanje, navzočnost, bližino. To je nekako tako, kot bi svojemu telesu rekli: „Tukaj sem, poslušam te. Tu sem samo zate. Povej mi, kako se počutiš in kaj potrebuješ. Z ljubeznijo sem ob tebi.”

Čeprav ne bomo mogli narediti veliko, ker so okoliščine neugodne ali celo kritične, tak predah veliko pomeni. Predstavljajte si, kaj bi vam pomenilo, če bi sredi neprijaznega dneva nekdo stopil do vas in vam namenil nekaj vzpodbudnih, toplih besed. Ali ni nenadoma vse drugače, če me kdo opazi, občuti, pohvali?

Pozornost nam razsvetli zavest in odpre nov pogled na dogajanje. Moč za modre izbire pride iz predaha. Če si redno omogočamo nekaj minut pavze, bodo naše sprotne odločitve veliko bliže našim potrebam.

Tu lahko pomagajo preprosti triki kot ura, ki zvoni ob določenem času in jo brezpogojno ubogamo, natančna izbira pavz glede na to, kdaj je najbolj verjetno, da okolje to „prenese“, in tako naprej.

Pomaga nam po eni strani ustvarjalnost (domiselnost, nekonformističen pogled na to, kaj je primerno, spodobno in normalno, in kaj ni), po drugi pa nepopustljiva odločenost, da želimo doseči ta trenutke zase. Če smo odločeni in vztrajni, bo šlo, če nismo, nas bo vsakdanjost povozila. Žal ni srednjih poti in ni mogoče računati, da bo že kako šlo in da bomo lahko improvizirali. NE BOMO. To je resnica. Po mojih izkušnjah je pritisk delovnega okolja in naših lastnih notranjih priganjačev tako intenziven in avtomatiziran, da brez organizacije in discipline sploh ni možno, da bi si vzeli čas za odmor, tudi za tri minute ne. Zmeraj bo kaj važnejše in nujnejše. Če se zavedamo, da se borimo z hidro, ki ima sto glav, imamo možnost, da se ji izmuznemo.

Vsak do nas lahko najde svoj način, da prekinja svoje drvenje, glavno je, da z gotovostjo vemo, da bomo to naredili vsak dan in večkrat dnevno. Samo to nas polagoma in globinsko pomiri. Zakaj?

Ker vemo, da lahko računamo nase. Vemo, kam se lahko vrnemo in kje bomo vedno dobili nekaj potrebne pozornosti, sočutja in modro besedo. In vse ostalo? Res, ostaja še vse ostalo, kar lahko delamo, ko utegnemo: rekreacija, šport, izometrična telovadba na stolu in v avtu, sobna telovadba, sprostilne tehnike, stimulacija točk na telesu, telovadba za oči, masaža, dihalne vaje, kratek spanec ... variant je ogromno, a ostaja ključno dejstvo: nobene od variant ne bomo izbrali, če nas bo delovna mrzlica potegnila vase.

Obiskovanje telovadnice in celodnevna rekreacija konec tedna nista dovolj za stik s seboj. Telo živi vsak dan in če ga zapuščamo pet dni na teden, bo tudi konec tedna v znamenju odtujenosti in nezavedanja o bistvenem. Morda bo telo hodilo in telovadilo, a naših občutkov ne bo tam, ker jim ni mogoče ukazati, naj delujejo občasno..

Skratka, trenutki pozornosti zase so nujna hrana za dušo, ne le za telo. Dajejo nam jasnost, moč, da se vodimo, da se ne izgubljamo, da nismo žrtev razmer.

Varujmo svoje trenutke, v njih se rojevajo najpomembnejša spoznanja in realni premiki naše usode.

Prenapeto življenje je polno nezavedanja in nas pripelje na cilj, ki ga nismo izbrali. Postajališča sredi dneva pa omogočajo drobno uravnavanje smeri in nazadnje pridemo tja, kamor smo odločili, da želimo priti.

Ena od oblik blagodejnega življenja je jasnost o tem, česa si želim, in zavest, da vedno lahko kaj storim za to.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...