Pojdi na glavno vsebino

Telo na obisku pri meni

Sprejeti svoje telo je »misija nemogoče« skoraj vseh žensk (kolikor jaz poznam ženski svet, seveda).

Občutek mnogih žensk »…moje telo je debelo, nerodno, nisem dovolj gibčna in v formi itd.« ima za podlago samogovor »…kot otroka so me zavrli in zafrustrirali, življenje je krivično, ker tega se ne bom rešila nikoli …«. To je mentalna zgradba, v kateri ostajamo ločene od telesa in od njegove žive sile. Ostajati v tej zgradbi, si jo ogledovati na vedno isti način, varovati stare izkušnje, ne oditi nikamor drugam in se držati ustaljenih spoznanj, biti priča svoje krivične preteklosti v zahtevi, da bi bile minule okoliščine drugačne in v obupnem zavedanju, da se preteklost ne more spremeniti .. tako mnoge izmed nas dolga leta živijo za zaprtimi vrati, telo pa ostaja zunaj, na mrazu in v samoti.

Danes trka na vrta in jaz lahko odprem. Moj stari prijatelj je tu in me vabi na sprehod, na sprehod z roko v roki. Paziti moram, kako hodim ob njem, ker je krhek in je veliko prestal. A želi si prostosti, zraku in svetlobe v moji družbi.

Čutim, da se z njim premikam nežno in zavestno. Ne opazujem videza. Opazujem, kako lepo je hoditi in se premikati v zračnem pretakanju prostora okrog naju. Čutim ga kot dobrega prijatelja, ki je imel težko življenje in ga peljem na sprehod, da se naužije moje bližine, dobrih misli, srčne podpore. Želim, da se počuti sprejetega, spoštovanega in želenega, želim ga pogostiti, peljati v kraje, ki mu denejo dobro in jih še ne pozna, ga odeti v oblačila, ki ga božajo in grejejo, mu vlivajo veselja, mu odkrivajo bogastvo njegovih posebnosti in lastne podobe.

Lepo je stati skupaj, z roko v roki, sredi gozda ali sredi mesta, za hip zapreti oči in doživeti, da je moje telo prijateljsko bitje, zvesto in trpežno, in da ve veliko stvari o meni, ki jih želi povedati. Želi biti slišano in imeti danes tisto bližino in razumevanje, ki ga včasih ni imelo ne od mene ne od drugih. Želi občutiti, kar si nikoli ni upalo, in mi povedati, da si želi živeti. Po malem, ker se še boji. A je polno hrepenenja in upa, da razumem, da ne more takoj in vsega. Da ne želi biti sojeno, ocenjeno, kritizirano, in da beži pred nasiljem kot pred smrtjo. Želi iti z mano v prenovo in biti spremljano z dotiki, ki vračajo življenje.

Telo praznično zasije kot božično drevesce, če ga priključim na svoj vir srčne predanosti. Gleda me ljubeče in še plašno, ker ne verjame povsem, da bom nehala s preganjanjem. A obenem čuti, da je tu pri meni dobrodošlo in da mi ni odveč, kar hoče dati. Ko se vrneva domov in odvija svoja darila zam, ne sodim, ali mi je prineslo dovolj, ne gledam zviška svojega prijatelja, ki je ves navdušen nad tem, kar je pruinesel zame. Objamem ga in rečem hvala, ker mi je dal vse najboljše, kar je imel.

Praznujmo letos tudi s svojim telesom.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...