Pojdi na glavno vsebino

Telo me zafrkava!

Bolečina v hrbtu, vnetje, vročina, glavbol, šibkost ... vse to lahko doživljamo kot motnjo. Poznam žensko, ki jo vedno kaj boli, ob tem pa rada uporablja tale stavek: \"Telo me zafrkava!\"

Ali lahko rečemo, da nas telo ovira, moti, celo kaznuje? Da je organizem nemaren paglavec, ki ne uboga gospodarja, izdajalec ali celo neusmiljen rabelj, ki nas krotoviči in uživa, da trpimo? Po moji izkušnji ni tako. Telo se poskuša razodevati, priti do besede, prebija se iz molka, ker ga ne slišimo. Vedno je usmerjenjo v skrb za našo osebnost. Toda ko se dobro počutimo, telesa največkrat ne upoštevamo. Kdo posluša svoje občutke, ko drvi skozi svoje dneve, če je čil in zdrav? Kdo se zaveda svojega čustvovanja in svojih najglobljih potreb, kadar se počuti odlično in mu gre vse gladko? Potopljeni smo predvsem v svoje misli, manj pa opažamo svoja čustva in še najmanj telesne občutke, zato se mora telo oglašati burno in glasno. Ko nas bolečina ustavi, se končno osredotočimo na svojo notranjost, doživljanje sebe se poglobi in spremeni. Prisluškuješ bolečini, ki ne mine, motnji, ki se poglablja, šibkosti, v kateri si potreben pomoči. V nesvobodi slabega počutja postajaš končno tudi telo, vse bolj telo in včasih, ko je zelo hudo, samo še telo. Kadar nam je lepo, hočemo, da nam telo služi: naj dela za nas, saj zmore, kaj mu manjka? Šele slabost nas bo preusmerila v rahločutnost. Na žalost pa nekaterih ne ustavi niti bolečina. Drvijo naprej in ni je stiske, ki bi se jim zdela vredna odmora, usmiljenja do sebe ter razmisleka o bistvenem. Telo pa se bori za naše vsakodnevno sočutje in za pozornost. Telo ne zahteva, naj ljubimo telo, telo kliče, naj ljubimo sebe, naj opazimo tisto v nas, kar trpi. Vsak od nas ima svojo organsko šibko točko ali fizično bolečino, ki se rada oglaša in ga spremlja morda že celo življenje. V skrbi za to, kar biva v naši senci in je potrebno posebne pozornosti, lahko srečamo svoje telo in mu povemo, da spoštujemo njegovo skrivnost. Povemo, da poslušamo, da bomo poskrbeli in da ne bo zapuščeno. Ne glede na bolezen ali šibkost, ki je del nas, ljubezen vedno deluje. Kadar nas ne more ozdraviti, nas lahko odreši po drugi poti. Telo je naš zvesti varuh, čuječe jedro naše osebnosti. Zato ljubezen do telesa rešuje našo osebnost.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...