Pojdi na glavno vsebino

Tekma za ljubezen

Pogosto vidimo starše, ki imajo celo življenje zelo različen odnos do svojih otrok. Sinovi in hčere neredko trpijo zaradi tega in nezavedno tekmujejo za ljubezen, pa čeprav so že odrasli.

To razlikovanje postane na primer očitno, ko se starši odzivajo na darila ali pomoč svojih otrok. Zunanjemu opazovalcu bo takoj jasno, da hvaležnost staršev ni v sorazmerju s tem, kar kdo od otrok zares naredi zanje. Nepriljubljeni otrok lahko za starše naredi kaj, kar terja veliko časa, žrtev in denarja ... pa vse to ni kaj prida cenjeno. Najljubši otrok pa naredi kaj nepomembnega, a starši bodo polni hvaležnosti in se jim bo zdelo, da gre za dokaz velike ljubezni. Taki dogodki so za odrasle otroke lahko vir velikih bolečin, saj to doživljajo kot očitno krivico in razvrednotenje. Zakaj se to dogaja? Starši nezvedno bolj cenijo tistega otroka, ki jim prebuja prijetno občutenje sebe. Otrok, ki dobro dene Starši se odzivajo bolj na ljubezen tistega otroka, ki jim ne vzbuja slabe vesti in težkih občutkov. Če ima ta otrok značajske poteze, ki jih pomirjajo, potem bo vse, kar stori zanje, ovrednoteno kot pomembno in zlata vredno. V resnici ni cenjeno dejanje samo na sebi, cenjeno je, kar v njih prebujata sin ali hči. Otroka čutijo blizu, ne ogroža jih, ni se potrebno počutiti krive pred njim, za nič se ni treba oddolžiti. Otrok deluje na starše blagodejno, saj jim omogoča, da se počutijo dobre, uspešne in upravičeno ljubljene starše. Otrok, ki vznemirja Otrok, ki ima drugačen značaj in živi življenje, ki ga ne morejo odobravati,jih nehote ogroža in jim vzbuja občutek, da svoje naloge niso dobro opravili. Predstavlja jim živi očitek in doživljajo ga kot nekaj bolečega, kot kazen za krivdo. Zato nima nobenega smisla, da otrok, ki se ne počuti cenjenega, skuša narediti za svoje starše še več in tako poskuša doseči sprejetost. Lahko se dobesedno izniči zanje, pa ne bo pomagalo. Najljubši otrok jih bo s šopkom rož veliko bolj osrečil kot tisti, ki bo staršem plačal drago potovanje. Hči, ki jim vsak dan čisti, ne bo doživela toliko hvaležnosti kot tista, ki enkrat na mesec telefonira, a jo obožujejo. Trud je zaman Če se trudimo v to smer, samo še bolj trpimo. Doživljali bomo nenehne potrditve, da je naš trud prezrt in da ne moremo dvigniti svoje vrednosti. Občutenje krivice pa še poveča zamero in grenkobo. \"Zakaj so taki z mano? Ali ne vidijo, kako so krivični? Tega jim ne morem odpustiti ...\" Pot, ki pelje v olajšanje, je treba iskati v drugo smer. Obrniti hrepenenje drugam Najprej je koristno dojeti, kako smo nabiti z očitki in napadalnostjo. Nikar si tega ne prikrivajmo, ne tlačimo otroškega hrepenenja, ki je bilo tisočkrat pohojeno. Brez tega prvega dejanja resnice ne pridemo nikamor. Ko bolečino izjokamo in jo dojamemo v njeni destruktivni moči in trdovratnosti, jo lahko počasi tudi prerasemo. Potem smo pred naslednjo nalogo: sprejeti odnos, ki ga imajo do nas. Sprejeti starše ne pomeni, da se pustimo poniževati, da dajemo vse od sebe kljub očitni nehvaležnosti. Ljubezen ni to, da se mučimo, izničujemo in silimo biti dobri s tistimi, ki nas ne morejo ceniti in razumeti. Sprejeti pomeni dojeti, da je njihov odnos do nas del njihove zgodbe, zadeva, ki izvira iz njihovega doživljanja sebe, na kar pa kot otroci ne moremo bistveno vplivati. Njihovo doživljanje lastnega starševstva NI naše področje. Lahko pa nehamo zahtevati, da bi nas cenili in podpirali v tem, kar nam je bistveno. Povezanost lahko gojimo v tistih (redkih ...) stičnih točkah, kjer je doživljanje bližine mogoče. Te točke je skoraj vedno mogoče najti, če jih vztrajno iščemo in če opuščamo trdovratno in neuresničljivo hrepenenje po razumevanju. Konec vojne Ko nehamo vztrajati v prošnji po spoštljivi ljubezni, se ne počutijo več ogrožene. Začutijo, da smo nehali trkati na zaklenjena vrata, tolči po zapahih, izpodkopavati njihovo stabilnost s svojim pretresljivim pričakovanjem. Ko damo slovo upanju po nežni besedi, ko nehamo čakati, kdaj nas bodo nežno pobožali, objeli in pogledali kot zaklad, takrat nas bodo verjetno nehali odbijati. Zdaj čutijo, da so naši dovolj dobri starši, saj znajo dati, kar pričakujemo. Mi namreč pričakujemo samo, kar je zanje možno. Kar želimo, je zunaj Ostalo, kar si želimo, je treba poiskati zunaj, v svetu. Pri starših tega ni, če smo jim kot otroci naporni in tuji. Posluh zase, pohvale, ovrednotenje svojih talentov in edinstvenosti nam svet lahko nakloni v izobilju, a nehati moramo stati pred zaprtimi vrati svojih staršev. Občutek, da smo zaklad, lahko dobimo drugje. Med sorodnimi dušami, v posebnih srečanjih in trenutkih milosti, ki jih je odprto življenje polno, lahko dočakamo prav vse, česar nam starši niso mogli, znali, hoteli dati. Isto velja za odnose med brati in sestrami. Tudi tu pogosto ni mogoče doseči razumevanja in sprejetosti. Ugotoviti je treba, kaj hočejo dati, to vzeti in se zahvaliti. Potem pa oditi drugam po vse ostalo. Ko dobimo od drugih, kar smo neskončno dolgo, neuspešno in boleče iskali pri starših, spoznamo eno najglobljih oblik sreče. Vsi si jo zaslužimo.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...