Pojdi na glavno vsebino

Tek za praznovanjem

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Tek za praznovanjem

Draga prijateljica A.Z. mi je poslala tale zapis po najinem srečanju in pogovoru o praznikih. Preberite, je zabavno in koristno. Zadnji stavek pa je biserček otroške iznajdljivosti.

Poklicala me je nova knjiga z naslovom, ki zaveje okrog srca: Darovi vetra. Na platnici zadaj je neverjetno močna misel Josipe Prebeg, ki pravi, da je "najmilejši veter naš dih, najmočnejši pa človek ob nas". Zdaj jo že držim v rokah in natanko vem, zakaj. Toplo priporočam. Alenka pa mi je podarila knjigo Pristno praznični in ob kavi sva se na kratko pogovarjali ...

Četudi bodo prazniki kmalu minili, so pred nami vedno novi (praznični izzivi). Mi pa tako radi ponavljamo stare navade, ki nam pokvarijo vzdušje in uničujejo doživetja. Že, če to storimo sami sebi, je hudo, a navadno so žrtve številčnejše. Zveni tako preprosto, zdi se, da vse vemo, da se ne moremo več ujeti v to past, pa vedno znova in znova prihajamo nazaj na stare tirnice. Kolegicam po praznikih najprej izpovemo ves svoj gnev, izlijemo utrujenost, obžalovanje, da smo ponovno zapadle v to past. Smo tako neumne, da se žrtvujemo, smo tako (ne)zmožne, da z vsemi štirimi čaramo nepozabne praznike (in komu bodo nepozabni?), ali tako nevedne, da ne poznamo nobenih alternativ? Kaj nam je in kaj nam ni jasno v zvezi s praznikom, namenom, smislom, bistvom? Vse to in več v knjigi Pristno praznični.

 Moja lahkost, spomin ...

Vrnila se bom leta in leta nazaj. Staršema sem, zelo mlada sicer, naznanila, da se bom poročila. Ostala sta osupla, čeprav sta vedela, da sem v odnosu, ki se razvija v resno zvezo. Pred 30. leti smo se tudi običajno poročali mlajši, a kljub temu jima ni bilo prav. Razlog, da sta se vidno vznemirila, pa je bil še drugje in sicer, da nista imela denarja za tak dogodek, kot bi se (tradicionalno) spodobilo in verjetno ju je skrbelo, kako bosta organizirala nekaj primernega brez zadostnih finančnih sredstev. Vendar sva s fantom uredila vse sama, saj sva bila že takrat navajena na to in sva vedela, kaj si lahko privoščiva in česa ne. Mama je šla z mano zgolj na pomerjanje (običajne, po mojih zamislih krojene) obleke, ki sem jo kupila sama. Večerjo so plačali fantovi starši, pa še tega nisva želela, a so naju preglasili. Spominjam se, kako sta se moja mama in oče držala ves čas poročnih ceremonij malce nazaj, previdno, nista rinila v ospredje, bila sta samo gosta, skromna in zadržana.

Muke porok in slavja

V zadnjih dveh, treh letih so mi mame pripovedovale o travmah, stresu, jezi, smoli, živcih, pomirjevalnih tabletah, načetem spanju, zdravju in še čem, kar so morale prenesti ob želji po popolnih praznovanjih. Skoraj pravi živčni zlomi, prepiri, nehvaležnost, strgane najlonke, podrti šivi oblek, natančno načrtovanje urnikov, do minutke ali sekunde ... zdi se mi škoda naštevanja, saj si lahko vsi bolj ali manj predstavljamo aktivnosti poročnega dne, ki jih moramo, vsaj tako kaže, imeti ženske - matere v svoji domeni. Obe materi sta na celi črti odpovedali, ob večerji obsedeli kot kup nesreče, izmozgani, omamljeni od pomirjeval, z grenkim občutkom (ki s časom, zalivan z obžalovanjem, seveda raste). Dejstvo, da nista imeli nič od tako posebnega, morda edinstvenega dogodka, v katerem bi morali občutiti nekaj povsem drugega, drugačnega, je navsezadnje boleče. Kot mama sina, ki je v odnosu in bo nemara nekega dne stopil predme z novico o svečanem dogodku (ali pa tudi ne in mi prihranil stres), razmišljam, kaj bi si želela čutiti ob poroki svojega otroka. Zagotovo bi želela praznovati svoje življenje, naše skupno, sinovo in tudi življenje njegove partnerke. Želela bi praznovati dan, ki se je čudežno rodil ob zori in bil po njiju izbran za dan ljubezni. Želela bi si praznovati dež, sonce, sneg - katerikoli naravni pojav takega dne. Želela bi, da se prelije v naslednjega in odnese s seboj vse praznično, ganljivo in tudi kakšno ljubko nepopolno zadrego ... kot potoček za potomce, da bodo (med vsemi bremeni) čutili tudi kakšno sladko vznemirjenje preteklosti.

Ženski garaški božič

Kaj pa letošnji božič žensk, ki me obkrožajo? Tek po trgovinah, obilica okusne hrane, na žalost začinjene z grenkobo, slabo voljo, jezo, tudi samo zaradi pogrevanja juh, ki so čakale na prihod družinskih članov. Nemara se je hčerka doma želela do konca igrati s svojima otrokoma in ji ni bilo tako pomembno, da bi prispela do minute točno na večerjo ... Jeza, užaljenost, razočaranje. Postana kremna juha ni seveda zanič. Pogreta jed, ki je bila skrbno skuhana zato, da bo večerja (praznik) popolna, je v hipu eno samo razočaranje in predmet spora. Kaj (koliko) nam pomeni slabša ali boljša hrana na krožniku med prazniki? Kako jo vrednotimo v teh časih v primerjavi z vzdušjem?

Drugače?

Saj, saj prihodnjič bomo ravnali drugače. Pa bomo res? Lahko se vprašam, denimo, ali pustim v načrtu praznovanja prostor za praznični duh. Jaz, ki kar ne morem iz svojih pravljic, bi mu dala kar veliko začetnico in ga spremenila v bitje, v Duha praznikov. Sem ga povabila ali sem pozabila nanj? Mu puščam prostor, da bo tudi on lahko opravil svoje ali sem zavzela ves zrak? Da nas bo prav on presenetil, ganil, navdušil, pobožal. Morda mi pomaga, če si ga dejansko naslikam, vizualiziram, in mu namenim pogled, ko me grabi panika, da vidim, če mi pomežikne v znak, da delam prav.

Lahko za hip odmislim jedi na mizi. Prosim svoje bližnje, da jo za spremembo obložimo z najljubšimi predmeti, knjigami, igračami in povemo svoje zgodbe, namesto prevelike količine drage hrane in plohe plitkih besednih fraz.

Bi imela raje popolno mizo in ob točnem času ob njej sedela sama? Seveda lahko planiram praznične dogodke bolj ohlapno in dopuščam sproščeno druženje s spremembo načrtov. Nenaden sprehod, nenapovedan gost ali gost manj, kritika, ki me ne zbega in užali, ker vem, kaj je pomembno. Imam še toliko moči, da me kaj takega ne zbega in vrže iz tira? Če je odgovor da, potem vem, da je praznični Duh prisoten v mojem konceptu.

Seveda vem, da je gobova juha res lahko zvezda večera, da mi pet, deset, dvajset ljudi poje hvalnico ob zaključku dogodka. Da, znam biti tudi gostja, ki doprinese k vzdušju, uživa v druženju, ne deli očitajočih pogledov, če kdo v sekundi ne dotoči kozarca, prinese svežega pribora, pozabi na sladkor ob kavi ... Me res tako zelo zmotijo madeži na prtu, drobtine po tleh? Pripisujem prevelik pomen stvarem, večjo vrednost skodelici kot otroku, ki mu po nesreči pade na tla?

Prepričana sem, da se lahko spoštujem in mi ni treba pripraviti idealnega prazničnega dogodka, ker praznik ni samo tisto, kar zgnetem lastnoročno na kuhinjskem pultu, ampak je to, kar moje roke so.

Naj zaključim s kratko praznično anekdoto. Čez vikend sem imela obiske, družinico s petletnikom in sedemletnico. Petletnik se mi je pred večerjo pridružil za štedilnikom. Čisto naključno sem imela odprto omarico nad pultom in na vsem lepem je zagledal kozarec slavnega lešnikovega namaza. Otroške oči so zažarele, mene pa je upravičeno zaskrbelo, da bi to odkritje pomenilo težavo za večerni obrok. Rekla sem mu: "To je pa jutri za zajtrk, veš. Zdaj pripravljam večerjo." Deček je razumevajoče prikimal. Za hip se je oddaljil, nato pa pristopil in prijazno vprašal: "Prosim, a lahko jaz zdaj povečerjam ta zajtrk?"

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...