Pojdi na glavno vsebino

Svobodna hvaležnost

Kadar nam kdo naredi kaj dobrega, je hvaležnost na mestu. A to ne pomeni, da se moramo počutiti krive in zadolžene pred njim.

To velja zlasti za odnose z ljudmi, ki so nam dali veliko, na primer starši, ožji sorodniki, prijatelji. Hvaležnost je stanje duha, v kateremo čutimo srčno ljubezen, obenem pa popolno svobodo. Čutimo željo, da bi drugega obdarili, ker čutimo pretok dobrega med nami. A počutimo se tudi svobodne, da lahko odločamo, kaj in koliko in kdaj bomo kaj dali. Ko začnejo dragi ljudje zahtevati od nas, da kaj storimo, ker so nam veliko dali, je čas, da potegnemo mejo. Nihče ni poverjen, da bi nam predpisoval dejanja, s katerimi naj se oddolžimo. Ne sme postati gospodar naše vesti. Ko si draga oseba česa zelo želi, a tega ne moremo narediti iz srca, premislimo o alternativah in rešitvah, s katerimi spoštujemo sebe in njo. Vedno rešujmo enakopravnost in svobodo. Če se samo silimo v ustrežljivost, stopimo na pot, ki vodi daleč od iskrenosti, bližine in topline. Sprejemanje prisile je podrejanje, ki ga drago plačamo. Vsaka prisila upogne telo in dušo. Naša notranjost je nepodkupljiva in bo izstavila račun z računovodsko natančnostjo. Izpeljali bomo obveznost krčevito, navidezno ljubeče, a imela bo neprijetne in nepričakovane posledice. Jaz ali drugi bova nezadovoljna in nejasno prizadeta, čeprav ne bo besed ali zavedanja. Vse se bo dogajalo globoko na skritem, a neizbežno. Če to počenjamo redno, postane ustrežljivost kronična. Vodi nas v izgubo notranje poštenosti, občutka za resnico in prosojnosti odnosa. Prej ali slej izbruhnejo čustva, ki ranijo, ker resnica o nesvobodi, podrejanju in igri moči ne more biti zadušena. Lahko smo hvaležni in vendar v določenem trenutku nepripravljeni za določena dejanja ... in pripravljeni za druga dejanja v drugem trenutku in iz srca. Skratka, hvaležnost ni nekaj, kar lahko kdo spremeni v zadolžitve, dolžnost, spisek naročenih dokazov, da hvaležnost obstaja. Ne moremo čutiti po naročilu. Hvaležnost in opravljena dolžnost se izključujeta. Drugi ni vedno sposoben videti naše hvaležnoasti in jo sprejeti. Morda ne zmore občutiti, da je cenjen, ljubljen, želen. Včasih mu nikoli ni dovolj in njegove nepotešenosti nihče na svetu ne more pomiriti. Merilo naše iskrenosti niso drugi. Bistveno je, da vemo, kaj čutimo, in da sami določamo, v kateri obliki bomo izkazovali svojo ljubezen. Lahko si jemljemo pravico živeti hvaležnost v skladu s svojim občutenjem sebe, lastnih sposobnosti, želja, svoje vesti. Kdor nam je storil kaj dobrega, nima s tem še nobenih pravic nad našo vestjo. Nihče je nima. Toda isto velja za nas. Tudi mi nimamo nobene pravice nad drugim, če smo storili zanj kaj dobrega. Hvaležnost si lahko pričakujemo, to je človeško, a jo zahtevati ne sodi v naše pravice. Lahko zavarujemo svoje pravice in potegnemo meje, to nam pripada. Kaj več pa ne. Vsak ljubljeni človek naj nam daje v obliki, ki jo čuti kot svojo. Če njegovo svobodo sprejmemo kot upravičeno, nam ne bo težko dopuščati drugim, da izbirajo svoje oblike hvaležnosti. Zdaj namreč vemo, da hvaležnost živi na svobodi in umre v ujetništvu. Pred tistimi, ki so nas obdarili, bomo svobodni le, če bomo tudi mi sami odvezali vse svoje dolžnike in dali svobodo vsem, ki smo jih kdaj obdarili. Samo kar znamo dati, to si bomo znali tudi vzeti.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...