Pojdi na glavno vsebino

Sveta jeza

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Sveta jeza

Sveta jeza je NAŠ notranji signal in potrebni smo ga mi sami, ne drugi.

Sveta jeza je izraz, ki je včasih ustrezen in pravičen. Zagrabi nas, ko čutimo, da je kdo šel čez mejo tega, kar lahko sprejmemo.

Nimamo vsi enake meje in ni vsak trenutek ta meja enaka. Včasih smo bolj sprejemljivi in potrpežljivi, včasih manj. Prvič verjetno bolj kot desetič, če se stvar ponavlja.

Sveta jeza si zasluži to besedo, kadar čutimo, da je bil kršen jasen dogovor in da se drugi spreneveda ali nemoteno nadaljuje s tem, česar ne prenašamo. Lahko se najprej vprašamo, ali je bilo drugemu res jasno, kaj smo se dogovorili, ali se je po poti premislil in tega ni povedal. Morda ima tudi težave, ki nam jih prikriva. Možnosti je veliko in ni slabo, če razloge raziščemo. Tako imamo več podatkov za pametne odločitve.

Začetna jeza je lahko povsem upravičena. A vprašanje je, kaj je naslednja prava poteza.

Zbesneti je očiten in nedvoumen izpad, ki govori o naši prizadetosti. Včasih je koristno, da drugi vidi naša čustva in kaj njegova dejanja izzovejo. Toda še bolj je pomembno naslednje vprašanje:

»KAJ HOČEM DOSEČI S TO JEZO? KATERI JE CILJ?«

Če na primer hočem doseči kaj, za kar potrebujem sodelovanje drugega, potem ga moj izpad gotovo ne bo pritegnil, da bi konstruktivno sodeloval. Če želim samo, da neha, bo izpad morda učinkoval (do naslednjič).

Doseči spremembo je zahtevna naloga, če pa gre za najbližje in je ta sprememba nekaj, kar naj bi delovalo dolgoročno, potem je to zelo zahtevna naloga, ki se ji je treba posvetiti, drugače ne bo nič.

Zato se moramo opremiti. Bolje je, da ničesar ne storimo, dokler priprave niso izpeljane.

Potreben je mir srca. Potreben je načrt. Potrebna je podpora koga, ki je na naši strani. Potrebna je neomajna ljubezen do cilja. Potrebna je srčna ljubezen do osebe, ki nas je razočarala s svojim odnosom, in odgovor na vprašanje, zakaj si želimo biti z njo (še vedno) v ljubečem odnosu. Če se ne drži dogovorov, obrača karte na mizi, jemlje nazaj dano besedo, nas pušča na cedilu, pa je obljubila pomoč, je to gotovo rana in breme. Znamo in zmoremo to nositi brez zamere? Tudi to je pomembno vprašanje, kajti siliti sebe v velikodušnost, ki je ne zmoremo, nujno pripelje do grenkobe in trkov.

Sveta jeza je NAŠ notranji signal in potrebni smo ga mi sami, ne drugi. Ključno vprašanje je, ali lahko služi cilju. Zato je najvažnejši del odnosa do svete jeze ugotavljanje cilja.

Si želimo zbližanja?

Večjega razumevanja?

Sočutja?

Podpore?

Potem ognjevito izražena sveta jeza ne bo pravo sredstvo.

Si želimo samo pretresti koga, ki podcenjuje naše občutke, a ne hrepenimo, da bi nam kazal ljubezen?

Želimo prekiniti nevzdržno dogajanje in se ne bojimo, da drugi odide, ker je preverjeno in do konca nepošten? Ker nam je dokončno jasno (po mnogih iskrenih poskusih), da je odnos za nas škodljiv? Požar svete jeze služi svojemu cilju le, če vemo, da lahko brez škode sprejmemo razvoj dogodkov, ki bo morda sledil.

Zato velja pravilo, da trenutek premisleka nikoli ni odveč.

Sveta jeza je ognjen val. Njena zažigalna moč je vedno na voljo. A gre za orožje. Usmerjajmo jo tja, kjer res lahko naredi kaj dobrega za nas in za svet. Včasih je bolje, da postane le bakla za noč našega samospoznavanja.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...