Pojdi na glavno vsebino

Sveta jeza

Zakaj je dobro, da občutimo svojo jezo in jo ustvarjalno preobrazimo v prizadevanje za pravično poravnavo.

Veliko ljudi ima kar nekaj težav z izražanjem jeze. Med tako imenovanimi negativnimi čustvi je na primer žalost kulturno dostopnejša ter deluje (bolj) dostojno. To seveda ni slučaj. Žalost ne ustvarja nereda, ne buri duhov in ne deluje uporno. V solzah iščemo sočutje in usmiljenje, ne pa pravico, nastopamo kot žrtev, ne dvigamo pesti proti svojemu zatiralcu. Pri odraslem človeku, ki skuša živeti pravično, jeza izraža, da je prizadet naš čut za pravico. Obenem jeza sporoča, da čutimo ujetost, saj svoje pravice ne moremo uveljaviti. Najpogostejša ovira so objestneži, ki se izživljajo nad nami, ali preprosto neobčutljivi egoisti, ki v sočloveku vidijo le sredstvo, mi pa čutimo, da smo neopremljeni. Umikamo se in jezo preusmerjamo vase ali na druge, ki niso nič krivi, kar običajno še poveča naše nezadovoljstvo s seboj. To se nam dogaja, ker z jezo nismo v prijateljskem, sodelovalnem odnosu. Jeze pogosto ne moremo niti začutiti, kaj šele, da bi jo sprostili in usmerili v pravo smer. Z drugo besedo: sveta jeza je dosežek sproščene odrasle osebnosti ... ki ga večina od nas ne zmore. Samozavest je namreč občutenje telesa, v katerem ni več potlačene jeze in zato tudi ne krivde. V čem je povezava med jezo in krivdo? Najhujšo jezo smo doživljali in spoznali kot otroci. Usmerjena je bila proti ljudem, ki so nam bili najdražji in jih nismo mogli obsoditi in zapustiti. Po statistikah so mnoge družine (morda celo več kot polovica vseh družin) gnezda nerazumevanja, zlaganosti, nasilja in osamljenosti, zato lahko mirno trdimo, da je večina ljudi zrasla v družinah, ki otroka niso spoštovale in so ga prisilile sodelovati v družinski predstavi normalnosti, v samoprepričevanju, da je ljubljen in obravnavan pravično. V resnici pa je doživljal brezizhodno zlorabo. Zloraba ni le spolna, zloraba ni le pretepanje, zloraba je vsaka uporaba otroka za lastno ravnovesje in samoprikrivanje, za družinske ambicije, za vplivanje na okolje. Tudi razvajanje je svojevrstna oblika zlorabe, saj starši otroka razvajajo prav zato, ker ga ne spoštujejo in ne ljubijo. V takem otroštvu se pač nismo mogli naučiti ključne poteze samoobrambe: odstraniti zatiralca iz svoje bližine, se upreti, oditi, ga zapustiti v njegovem peklu (kajti vsak zatiralec živi v peklu).... Jeza in samozavest pa sta neločljivo povezani. Šele ko uveljavim pravico, da pobesnim nad krivico, ugledam pred seboj krivca v vsej njegovi resnici. Moja osramočenost skopni, prikaže se njegova. Šele ko polno doživim njegovo sramotno naravnanost do sebe in jo obsodim brez zadržkov, ga lahko doživim brez občutka krivde. Če pa si ne dovolim otroške jeze, če ne sprostim telesa in mu ne dovolim, da izrazi svoje muke in bes ujetništva, prevare in prepovedane resnice, tudi danes ne morem videti, da me kdo zlorablja. Tudi tega ne vidim, da zlorabljam samega sebe, ko se nase obračam v tonu svojih (bioloških) staršev. Otroška jeza, ki jih je davila, v odraslih še živi. Igrati miroljubnost nam ne pomaga. Miroljubna upornost bo nadomestila jezo šele tedaj, ko bomo prehodili pekel onečaščenega otroka, ki gori v svoji obupani jezi brez izhoda, ko mu bomo podali roko s spoštovanjem in ljubeznijo ter mu vrnili nekoč poteptano dostojanstvo. Kdor se je kot otrok nemočno in obupano jezil in ni mogel tega nikoli izraziti in predelati, se nikoli ni srečal s svojo pravico in zato nima osnove za samozavest. Vse vzgibe po uporu še vedno doživlja kot bolečo krivdo, kot grožnjo, kot obet nesreče in osramotitve. Prizorišče svojega ponižanja danes bomo lahko zapustili le pod vodstvom tega otroka. Mnogi ljudje danes skušajo zaživeti blaženo miroljubnost in mislijo, da so s tem razorožili svoj bes in postali plemenitejši. Ta predstava ustvarja zlagano milino. Besna skrušenost se zaje v telo. V prsnem košu, v hrbtu, v vratu in čeljustih pa se kopiči strašna jeza. Vidimo jo, kako sikne v nenadni sitnosti, v nasilnem gibu, v pobegli besedi, v premikanju brez prožnosti. Vidimo jo v strupenih pismih uredništvu, v neusmiljenem opravljanju, v pijanih umetnikih, ki grmijo proti gnili družbi, v divjanju avtomobilov... Vidimo jo povsod in nikjer ni usmerjena tja, kamor bi bilo umestno. Neobvladljiva jeza bi se morala usmeriti k svojemu viru, ne k dežurnim grešnim kozlom.

Šele potem postane vir moči za ustvarjalno delovanje, v katerem se povežemo z vsemi, ki lahko sodelujejo, in ustavimo tiste, ki so prestopili mejo.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...