Pojdi na glavno vsebino

Supermoški, superženske, superotroci

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Supermoški, superženske, superotroci

Le kdo nas je prepričal, da je možno biti gotovi in suvereni med tujci že prvi hip?.

Vedno je mogoče narediti vtis, da vse obvladujemo, doseči od sebe, da nihče ne opazi, ko se zmedemo. Kako se vedno pojavljati pred ljudmi v najboljši formi, tega se lahko naučimo. A zakaj je potrebno?

Vak dan preko medijev nezavedno pijemo sporočilo, da so plahost, negotovost in zadrega neuporabne in v bistvu nečastne ovire, bremena brez vrednosti ... Sramotno je, če vsi vidijo tvojo zadrego, nekaj je narobe s tabo, če ne znaš odbiti kritike suvereno in bleščeče. Dokazati moramo, da znamo iz sebe ustvariti uspešnega človeka, ki bo vedno na višini. Prav isto velja za naše otroke, ki morajo čim prej premagati vsako negotovost. Skratka, če ugotovimo, da nismo obvladani in briljantni, je skrajni čas, da se prevzgojimo in iz uboge reve postanemo učinkoviti režiserji svojega življenja.

Sliši se imenitno. Le kdo naj bi bil ponosen na svojo plahost?

Toda ljudje smo naravna in ne le kulturna bitja, zato ostajamo vezani na svoj praizvor, na organski svet, iz katerega smo se prikobacali po vseh štirih.

Mačje strategije

Tudi domača muca rabi svoj čas, ko jo postavimo v nov prostor. Ne boji se vtisa, ki ga bo naredila, te kulturne pridobitve še ne pozna. Kaj, ko bi si priznali, da imamo podobne potrebe?

Novi prostor mora pregledati, si ga udomačiti, zarisati svoj teritorij, ugotoviti, koliko je zanesljiv in primeren za varno bivanje. Šele nato se sprosti in se neha ukvarjati s svojo varnostjo ter postane igriva, razpoložena za stik. Mačka porabi lep čas, da vse ovoha ter si v novem prostoru poišče svoj kotiček. Tudi naše telo, ki ga z razumom ne moremo prisiliti v sprostitev, rabi svoj čas.

Človeka učiti, kako naj se počuti gotovega in učinkovitega vedno in že prvi hip, je uvajanje v nenaravno vedenje, študij vloge, saj moramo ob tem opustiti stik s svojimi občutki. Naš organizem (mirno lahko rečemo: naš živalski, čutni del) namreč ni pripravljen izvajati želenih občutkov ugodja in varnosti na ukaz, kvečjemu jih lahko uspešno zaigra. V tem primeru pa seveda odpade opazovalni čas, raziskovanje in poslušanje svojih občutkov.

V obvezno gotovost usmerjen človek je zaposlen z izpeljavo svoje samozavestne vloge.

Prepovedana negotovost

V naši družbi ne smemo na glas povedati, da se bojimo drugih, njihovega odklona, skriti moramo dejstvo, da smo ranljivi, potrebni sprejetosti in odobravanja. Vsak človek (otrok pa še posebno) se resnično sprosti šele tedaj, ko se ne boji več, ko se je prepričal, da je med prijatelji in na varnem. Začutiti mora, da je lahko neposreden ter da ga nihče nima namena ocenjevati glede na to, kako se bo predstavil ...

Naravno, da smo napeti in živčni, če mislimo, da nam pretijo osramotitev, odklon ali neuspeh ali če preprosto še nismo preverili, koliko nam bodo drugi v podporo. Vsi dobro vemo, kako se počutimo na izpitu pred nenaklonjeno avtoriteto, ki odloča o naših možnostih, v okolju, kjer ne moremo računati na nikogar. Če nam drugi pomagajo, se sprostimo, če pa ne, se naše nelagodje stopnjuje in lahko preide celo v trpljenje.

A danes se zdi, da je vse to le še nadležna motnja, ki jo moramo odpraviti. Kot da nam človekova potreba po zaledju in sprejetosti ne more povedati ničesar bistvenega o človeku ...

Bleščeč nastop ne ogreje srca ... Ljudje skušajo reševati to vprašanje na najkrajši način: zaigrajo vlogo, ki jim najbolj ustreza. Variant je veliko, vse pa imajo pa nekaj skupnega. V vlogi nikoli ne čutimo, ne čustvujemo in ne doživljamo sočloveka, naša občutljivost je otopela, register je naravnan na eno samo melodijo. Vse se vrti okrog tega, kar moramo doseči, kajti vtis, ki ga moramo ustvariti, je odvisen od našega truda in spretnosti ... Naš nastop lahko očara, a ne ogreje srca, ker ni prišlo do stika in pretakanja pristnih čustev med soljudmi. V takem nastopanju se ne razvijamo in ne spoznamo ničesar ... ne o sebi in ne o drugih.

Gotovo, biti plahi, doživljati zadrego, se počutiti odrinjene, ne priti do besede ... vse to so težave. Toda vsega tega se je treba lotevati s spoštovanjem in s čutom za človekovo pravico do drugačnosti. Tehnike, s katerimi omejimo preveliko plahost, nega samospoštovanja ... vse to so dobrodošla pomagala, a ostaja vprašanje, v službi česa so.

Dobri igralci ali ljudje

Dober igralec vestno naštudira svojo vlogo, pretehta vsak gib, oblikuje držo ter pridno vadi govor. Zato bomo v dvorani doživeli, kar on želi: dobričino, objestneža, strahopetca ali junaka, zapeljivko ali oblastno mater ... To igrano življenje ni njegovo, je le izposojeno in ponazorjeno. Naj bo izvedba še tako vrhunska, v njej se ne more prepustiti lastnemu občutenju, kajti vsa pozornost mora slediti izvedbi naučene vloge, prepričljivi izvedbi. Vrhunski igralec se tako zlije s svojim likom, da vloga oživi in lik deluje na nas kot živ človek. Pogosto to počnejo tudi sodobni ljudije in celo otroci ...

Superženske in supermoški

Problem našega časa je, da verjamemo v smisel uspešnih vsakodnevnih vlog. Ženske revije nenehoma promovirajo te vloge: skrbna mati in žena, uspešno zaposlena in neutrudna, urejena in elegantna, iskriva in energična, krasna gospodinja, zdrava in prekipevajoča od energije, športnica in izobraženka, ki obenem učinkuje kot lepotica in zapeljivka. Cela vrsta najpopularnejših sodobnih manekenk, igralk ali pevk skuša ustvariti prav ta vtis in nečloveška vloga ima nad ženskami izredno prepričevalno moč. Zadnja leta se pojavljajo tudi revije za moške, ki delujejo v podobno smer. Vse to pa seveda promovira celo vrsto proizvodov, s katerimi je mogoče posnemati ta sijajni in zvezdniški življenjski slog.

Ostanimo človeški in nasmejani ter pogosto negotovi

Ali bomo res verjeli, da je nenehna gotovost pametna, smiselna ter prinaša uspeh in zadovoljstvo? Uspešen in prepričljiv je samo živ, pristen človek, poln človeške vsebine, od ranljivosti do malih junaštev. Polni smo najrazličnejših čustev, moči in strahu, dosežkov in nemoči. Dobro je, da smo včasih zmedeni in šibki in da se s tem razgalimo kot ljudje brez mask. Svojo neučinkovitost, zadrego, negotovost in občasno (nujno) neuspešnost imejmo radi, še več, spoštujmo vse to v sebi kot dokaz, da smo si upali ostati ljudje.

Oder javnega življenja je vedno poln imenitnih primadon, mi pa si lahko dovolimo »špricanje« obvezne gala predstave. Lahko smo taki in drugačni, nepredvidljivi, neukročeni, simpatično zmedeni in veselo neučinkoviti. Zakaj si ne bi privoščili malo oddiha? Tudi našim otrokom bo dobro delo, ko bodo videli, da si upamo biti drugačni in da lahko tudi sami ostanejo, kar so. Nič ni večjega kot pristno človeško bitje sredi sveta, v katerem je žal in pogosto več igralcev kot soljudi.

Pustimo drugim, da igrajo, to je naporno življenje. Sami pa zadihajmo.


Oznake: osebni razvoj gotovost


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...