Pojdi na glavno vsebino

Strah pred napadalcem

Ko se drugega bojimo, odpiramo vrata na stežaj in naš dom bo opustošen.

Morda imate tudi vi izkušnjo, da vam kdo (lahko celo najbližji: starši, partner, otrok ...) poženejo strah v kosti. Nekaj rečejo ali naredijo, da vam začne biti srce zelo močno, da se noge tresejo, da se vsi notranji organi zvijejo ... Potem pa pride, kar pride. Vihar besed ali otrplost, solze, divji bes ... vsak ima svoj vzorec. In okrevanje lahko traja ure, dneve, tedne. Nebogljenost pa ostaja in naslednjič se bo zgodilo isto.

Panični odziv pred drugim je očiten, čeprav razumsko dobro veste, da niste v fizični smrtni nevarnosti. Odziv telesa pa kaže, da trepetate v življenjski ogroženosti. Kaj je torej res? Smo ali nismo v hudi nevarnosti? Seveda smo ogroženi, če čutimo, da bo naša potreba po varnosti, odnosu in zavetju povožena s tankom. Umestno je trepetati pred streli, ki merijo v gole prsi. Naša razgaljenost je problem, ne drugi, ki navadno sploh ni tako opremljen, kot se zdi.

Eden od razlogov, da se počutimo tako, je, da čutimo, da smo porinjeni ob zid, nemočni. Seveda to ni objektivna resnica, a mi tako čutimo. Ključno vprašanje je zato naslednje: kako si ponuditi zavetje, iz katerega bomo lahko kaj ukrepali ali sploh jasno mislili? Kako se iz kota premakniti v zavetje? Kako na gole prsi položiti ščit?

Zavetje je ustvari predvsem sprožitev notranjega ščita, ki se ga naučimo vklopiti vedno, ko se nam določena oseba približa v napadalnem stilu. Zgradimo ga iz jasne slike o naši vlogi in odgovornosti. Bolje rečeno: o tem, kar NI naša vloga.

Ni naša dolžnost, da se s to osebo borimo, ji odgovarjamo, jo prepričujemo, jemljemo nase njene občutke, upoštevamo njeno mnenje o nas, jo mirimo ali počnemo karkoli, da bi dosegli spremembo. Ni nas poverila za reševanje sebe, svoje stiske. Nismo odgovorni za njeno napadalno ranjenost, bolečino in renčanje, za njen odnos do sebe in do nas.

Naša edina naloga je skrbeti za SVOJO notranjo zaščito. To naj ima absolutno prednost, ker brez tega ne bomo občutili, videli, rekli in naredili nič pametnega, koristnega za NAŠ odnos do nje.

Poznati svoje meje je bistveno. Če se NIKOLI NE ODZOVEMO na drugega mirno in trdno, pomeni, da nismo opremljeni. Improvizirati se ne da. Potrebne so primerne veščine. Vaja, vztrajnost in skromnost. Nove poti. Oseba, ki nas tega zna naučiti. Odločenost, da še in še vztrajamo na poti do cilja. Potem pride dan, ko to zmoremo. Ko bomo znali speljati samoobrambo brez napadanja in naboja.

Biti kos napadalni osebi je vzpon na visoko in nikoli osvojeno goro. Ali plovba v viharju na barki, ki je še ne znamo voditi. Biti kos napadalni osebi, ki jo imamo radi (ali smo jo imeli radi) in se moirda predstavlja kot naša žrtev, pa je najzahtevnejša zadeva sploh. Čustveni Everest ... Ne podcenjujmo stiske, ne računajmo, da se bo rešilo samo, ne iščimo lažjih poti. Pogosto se ne branimo zato, ker si tega v globini ne dovolimo ali ker upamo, da se bo drugi spremenil in odložil orožje, če bomo dovolj ljubeči. Ni tako. Gre za oblast. Oblastnost pa se ne odziva na ponujeno ljubezen. Samo meja jo ustavi. In šele za to mejo, na kateri trdno stojimo, se lahko začne kaj, kar bo podobno ljubezni.

Trajnostne rešitve so samo tiste, ki nastajajo počasi, globoko in zares.

Zato se vprašajmo, ko bomo spet iz sebe pod streli, kaj smo zares naredili, da bi se znali odzivati drugače. Ugotovili bomo, da smo samo ponavljali vedno isto strategijo na sto načinov. Nova pot ne pride iz tega, da tuhtamo, ampak iz tega, da končno zapustimo staro prizorišče in staro vlogo in se gremo učit svobode, miru in moči tja, kjer to lahko vadimo.


Oznake: osebna rast napadalci nemoč


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...