Pojdi na glavno vsebino

Stopnje ljubezni v dvoje

Zaživeti v občutku, da prejemamo dovolj ljubezni, je kar dolga pot, a tudi edina, ki nas resnično poteši in nam daje zaleta.

Do sreče v življenju dvoje pridemo po majhnih korakih, ki so solidni in delujejo trajnostno.

Potrebni so spoštovanje, hvaležnost in zaupanje. Najtežje je razviti medsebojno zaupanje.

Spoštovanje

Spoštovanje nam pomaga, da drugega ne ponižujemo in da si ne dovolimo nasilja in izkoriščanja. To je pogoj za ljubeyen, a še ni ljubezen. Človeka lahko spoštujemo brez ljubezni in brez zaupanja. Lahko ga občudujemo, a se ga tudi bojimo, če je do nas kritičen ali če doživljamo, da je močnejši, sposobnješi, boljši od nas … To je bila včasih najpomembnješa sestavina odnosa med otroki in starši in ni vključevala zaupanja. Zato se mnoge ženske navežejo na partnerja, ki ga spoštujejo, a se ne zavedajo, da se ga tudi bojijo. Prav tako se lahko moški naveže na žensko, ki jo občuduje in se je boji, medtem ko sebe podcenjuje.

Hvaležnost

Hvaležnost nam pomaga, da znamo videti, kaj prejemamo, in da se zavedamo, kaj vse drugi daje, pa čeprav ni tisto, kar si najbolj želimo. Brez hvaležnosti ni mogoče noben odnos. Če namreč mislim, da mi je drugi kaj dolžan, ne moremo biti hvaležni, saj menimo, da je le opravil svojo dolžnost in nam dal, kar mi itak pripada. To je nekako kot pogodba v službi: če dobim plačo, se pač ne bom zahvaljeval, saj sem naredil, kar je treba, oni pa so dolžni plačati.

Za tokar čutimo kot opravljeno dolžnost drugemu potemtakem ne moremo biti hvaležni. Ocenjujem njegova dela kot kdo, ki ima pravico, da drugim nalaga njihove obveznosti do sebe. V takem odnosu ni prostora za dvojino in srečanje

Partnerstvo je svobodna izbira

Če upoštevam, da je partnerstvo prostovoljna izbira, drugi nima dolžnosti. Daje, kar svobodno izbira, da bo dal. Mi imamo seveda pravico, da občutimo, ali nam je dovolj, kar prejemamo. A to ne pomeni, da imamo pravico tisto dobiti od drugega. Če želi, daje, če noče, ne daje, mi pa odločamo, kaj storiti s tem. Lahko izražamo, kaj si želimo, a pravice zahtevati nimamo. V odnosih je vse prostovoljno ali pa ne sodi v območje odnosa. Če ni prostovoljno, gre za neko obliko pogodbe. Ko živimo skupaj, si običajno na začetku nekaj obljubimo, ker želimo skupaj graditi odnos. Torej mi obljubimo zase, kar bomo vnesli v odnos, drugi pa obljubi zase. Vsak je prost pred drugim, vsak je zavezan le pred obljubo, ki jo je dal sebi glede odnosa. Nismo mi tisti, ki lahko sodimo, kako bo drugi gojil odnos. Lhko le občutimo in povemo, kako se počutimo glede njegovih odločitev – in ukrepamo.

Drugemu smo lahko hvaležni, če vsak dan prostovoljno spet kaj stori za nas, obenem pa lahko presojamo, kaj nam manjka, in poskušamo to dobiti. Pri tem seveda tudi drugi počne isto in ima iste pravice čutiti, česa mu je ali ni dovolj.

Če imata oba svobodo čutenja in dajanja, si lahko pomagata, da ima vsak tisto, česar je najbolj potreben. V tej svobodi sta si potem lahko glonboko in iz srca hvaležna, saj prejemata po svobodni ljubezni in ne po dolžnosti.

Tak odnos zmoremo le, če drugemu nismo naložili vloge staršev (otrok pričakuje, da ima pravico dobiti vse). Če pa smo otroci, ki morajo vse dobiti, ker je drugi dolžan, da nas ljubi in poteši v vsem, kar nam je bistveno, potem ne bomo nikoli hvaležni in ljubezni ne bomo občutili kot daru.

A tudi hvaležnost še ni zaupna ljubezen. Lahko smo namreč hvaležni za vse, kar prejemamo, a se drugemu ne razkrijemo in ostajamo v globini sami in nezaupljivi do možnosti, da bi lahko btli zares sprejeti v svoji goloti in ranljivosti.

Zaupanje

Zaupanje je občutek, da drugemu lahko povem vse, kar si želim, in da bo poslušal in razumel. Morda ne bodojel takoj in v celoti, a v bistvu čutimo, da se trudi in odziva na naše zaupanje vanj. Skratka, računamo na njegovo podporo in se ne počutimo nikoli prevarane ali razočarane od odziva, kvečjemu je treba težje situacije izpeljati v več korakih.

Pri zaupanju se naša ranljivost zelo poveča. Za spoštovanje in hvaležnost se ni treba razkriti, izpostaviti in pokazati, kaj v globini čutimo. Zato je to najmanj razvita, najzahtevnejša razsežnost partnerstva.

Mnogi zakoni slonijo na spoštovanju in hvaležnosti. Ni prepirov, ni prevar, ni izbruhov sovražnosti in bolečine. A pod vsem tem tiho plove težka reka žalosti, pomanjkanje bližine. Partnerstvo je namreč tisto območje notranjega življenja, kjer se izražajo naša najgloblja, otroška krhkost. Ta je tako velika in nenasitna, da bi je nihče ne mogel zares pomiriti. Strah pred življenjem, skrivnosti, ki jim nismo kos, stare rane, nikoli pozabljeni dogodki, ki so nas pustili prizadete in same, ko smo rabili dobro besedo …. Toda če nam uspe, da vse to izražamo po malem, sproti, po kapljicah in z vero, da je mogoče dobiti veliko in velikokrat, ta narasla reka obupa in nenasitnega hrepenenja začne upadati.

Našla je izhod in zdaj hrani naša polja, naše nasade, našo pokrajino. Žalost postane upanje, in upanje postaja zaupanje.

Potrebni smo ljubezni celega sveta

In nazadnje je potrebno objeti cel svet v občutku, da smo ljubljeni v obilju in preskrbljenosti, ker brez tega tudi ljubezen v dvoje ne cveti.

Na seminarjih Čutečega plesa Josipa Prebeg pogosto podčrta, da v partnerstvu ne moremo dobiti vsega, ker rabimo preveč: človekovo srce rabi občutek »Na tem svetu je moj dom in tu so vsi odprtih rok zame …«. Ta občutek smo iskali kot otroci in ta potreba še živi v nas, pa naj imamo tudi že sive lase. Potreba, ki ni otročja, ampak globoko zrela, duhovna in modra. Govori nam o tem, da smo sposobni zelo veliko prejeti in dati, toliko, da lahko pogosto začutimo polnost medčloveške bližine in silne moči tega občutenja.

Sprostiti potrebo po povezanosti s svetom je težko in zahteva čas, a nam podari temeljno varnost. Doživljati ljubezen celega sveta je mogoče in samo če prejemamo in dajemo iz vseh strani, lahko ljubezen v dvoje prekipeva.

Le če smo pripravljeni na mnoga srčna srečanja, bomo lahko živeli polnost partnerskega odnosa. Zato je pot do sreče v dvoje predvsem v tem, da drugemu ne naložimo svojih neskončnih čustvenih potreb. Če stojimo na svojih nogah, ga lahko objamemo in se predamo, ne da bi ga dušili. Manjka nam predvsem lastna moč, razvito zaupanje vase, s katerim bi se obračali na svet kot bitje, ki ima vse za svoje preživetje. V to sva z Josipo prepričani in zato skušava uresničevati na seminarjih prav to potrebo vseh nas.

Če se podcenjujemo, bo razkrivanje težko: čim se lotimo razkrivanja sebe, radi zdrsnemo v nemoč, v občutke starega obupa, v pričakovanje, da bomo zavrnjeni in da nikoli ne bo tega, kar nam manjka. Zato je važno, da se krepimo v mnogih odnosih, ki nas hranijo, ne le doma, in da dojamemo moč skupne pomoči. Slovenska kultura v svojih destruktivnih potezah skupnega življenja nas je naučila nezaupanja, tekmovanja, obračunavanja. Možnost imamo, da to presežemo.

Čuteči ples s svetom

Osebno življenje v dvoje nas osrečuje, a ne zadošča za ljubezensko radost.

Za izpolnjujočo ljubezen v dvoje je potrebno široko odprto življenje, prostorno dihanje in prejemanje vsega, kar nam ponuja vsakdanjost po neštetih živih bitjih, ki vstopajo v naše območje.

Treba je stopiti čez domači prag in zajeti razkošje sveta.

Utrip neizmerne ljubezni v dvoje se nas dotakne, ko stopimo v čuteči ples s svetom.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...