Pojdi na glavno vsebino

Stopi iz občutka v svojo smer

Stopi iz občutka v svojo smer

Ne izročajmo se občutkom na milost in nemilost.

Zbudimo se lahko v obupnih občutkih. Strašne sanje, velika skrb, zelo težek dan na obzorju, nejasna tesnoba ...

A iz občutka, ki se je samodejno vklopil in nas poslal v boleče stanje, lahko izstopimo. Občutke je treba videti, ni pa jim treba slediti. Ko se počutimo grozno, je vprašanje, česa smo potrebni, ne pa, zakaj vse nam je grozno. Kajti odgovorov je veliko in naštevanje se ne bo končalo ...

Prav gotovo pa smo potrebni olajšanja, dobrih misli o resničnih in lepih stvareh v našem življenju, ki so še tam in jih občutek ne sme brisati. Ne izročajmo se občutkom na milost in nemilost. Poiščimo korak vstran, v drugo smer. Že zavest, da iščemo drugo možnost in da druga pot čutenja obstaja, spremeni naše počutje.

To sem preverila velikokrat in vedno je tako.

Zato je pomembno, da se naučimo opažati, da je vsak občutek križišče, ne edina resnica.

Jaz odločam, kam želim s tem občutkom priti, kam bom potovala, kam me kliče srce, ki išče življenje in moč za dobro, lepo in dragoceno.

Oglejmo si svoj občutek, ko nas zjutraj ali kadarkoli pograbi za srce. In ukrepajmo.

Tega se lahko naučimo. Po letih in letih Vere vase mi to kar dobro uspeva, zato trpim neprimerno manj kot včasih. In zato vas vabim na to pot, da bi ne gazili dneve in leta do vratu potopljeni skozi močvirje bolečin in obupovanja. Mnogi so za hip spremenili pot, potem pa so se spet spustili v lepljivo in neizbežno nesrečnost vsakdanjosti, ker je šlo prepočasi ... In so ugotovili, da se žalost obnavlja in obnavlja.

Ni nujno, da se vdamo. Ni treba. Ne zaslužimo si tega. Kot pravi Josipa: pripada nam, kar nas izpolnjuje in krepi. In zato imamo telo, roke, čutila, žive noge, da gremo iskat in ustvarjati, kar nas rešuje.

VSAK DAN.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...