Pojdi na glavno vsebino

Stati v svojih koreninah

Stati v svojih koreninah

Naši otroci so pogosto neobzirnim, surovi, nedostopni, ujeti v svojih težavah. Kam s tem, ko nas napadejo?

Nekatere ženske, ki jih poznam, pravijo, da jih to nič ne prizadene. Otrok ima težave s sabo, zato se ne bodo ubadale z izpadi. Druge se na skritem izjokajo, potem pa upajo, da bo otrok kaj opazil in popravil. Navadno tega ne dočakajo, saj so svojo prizadetost prikrile in je nihče ni opazil. Tretje se užalijo in napadejo nazaj, odnos se poslabša. Obstaja pa tudi pot zdrave samoobambe.

Vzemimo resničen primer. Ženska, ki je prestala hudo bolezen, napiše za lokalni časopis članek o svojem okrevanju in spoznanjih. Odraščajoča hči ga bere in na sredi odneha, češ, kako dolgočasno, vedno iste stvari govoriš, kdo bo bral to dolgovezenje.

Zdrav materinski odziv se začne s tem, da si priznamo, kaj res čutimo. V tem primeru je šlo za hudo prizadetost in občutek, da hči, ki se ji sicer posveča in ji je veliko dala, ne zmore ne sočutja ne spoštovanja. Kje je ljubezen? Bolečina torej. Sledi pošteno preverjanje globine te bolečine. Koliko me to res boli in na kaj vse me spominja? Nato sledi opažanje in preverjanje misli, ki zagovarjajo otroka: hči je pač nezrela in bo nekoč razumela in bo hvaležna … po moji smrti. Sledi seveda zavedanje, da to zagovarjanje NE ZDRAVI, ampak IZRIVA njeno bolečino kot neutemeljeno. Zavedanje, da si zasluži razumevanje in posluh za vse doživeto. Preusmeritev. Vrnitev v samospoštovanje, umik iz odnosa, ki trenutno rani, v vero vase. Iskanje miru, zaledja, zbranosti na svojo vrednost, ustvarjalni premik v trenutno možno olajšanje. Kaj lahko naredi zase lepega in tolažilnega? Preusmeritev na drug odnos, kjer jo znajo in želijo ovrednotiti. Povezava s telesno modrostjo: ranjeno telo sproži protibolečinske snovi, ustavi krvavenje in vse naredi, da se zaceli in okreva. Tega je potrebna! Do tega ima vso pravico. Zato bo danes naredila to in to ...

Zato se ženska posveti sebi in šele nato presodi, če in kdaj je primerno, da hčerki kaj reče, kako se želi takrat počutiti in kaj je dobro za ta odnos, samospoštovanje in odnos s hčerko. Razmejiti je potrebno dvoje: lastne občutke ranjenosti in potrebo po spoštovanju in hčerine, ki je tudi zaradi mamine bolezni trpela in bila prestrašena in sama. Vsaka ima torej svoj svet, ki ga je treba urejati. Šele ko mama uredi svojega, se lahko ozre k dogajanju v hčerki in pomisli, česa je njen otrok potreben, kako to dati in kako obenem jasno izraziti svojo moč in dostojanstvo.

Res, vse to se zdi kar dolg postopek. Z veliko vaje ga bomo lahko nekoč izvedli v nekaj minutah in speljali zdravilen odziv.

A zavedanje, da je ta postopek potreben in zdravilen, nam pomaga, da ostajamo živo drevo, ki ga pogosto kdo nalomi in grobo rani. Svojo življenjsko moč je potrebno braniti vsak dan in tudi na lastnem domu, kjer se najpogosteje dogajajo najbolj boleče in najbolj zanikane bolečine. Če pa se to odgaja z našimi starši ali na delu ali s kom, ki deluje kot šibkejši ali potrebnejši, je postopek podoben. Vedno gre za to, da stojimo v svojih živih, bogato razraščenih koreninah. V zavesti, kako mogočna podlaga je to, kako je nastajala počasi, kako je dragocena in kako lahko računamo nanjo.


Oznake: osebna rast samoobramba

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...