Pojdi na glavno vsebino

Sredi neurja vozim varno

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Sredi neurja vozim varno

Sredi neurja se ustavim v zatišju.

Vozim po avtocesti in okrog mene divja neurje: blisk in grom, toča, naliv, da komaj vidim. Prav počasi se prebijam in vedno huje se mi zdi. Kako se bo končalo?

Nenadoma sem v galeriji in vse utihne, kot bi odrezal.

V hipu neslišno drsim skozi globoko tišino, na varnem pod okriljem tople zemlje.

Nobenega zvoka ni razen prijaznega brnenja avtomobila in glasbe, da lahko slišim mirno bitje svojega srca.

Na koncu galerije me spet napade trušč, zalije me voda, bliski me slepijo, toča pretresa streho ... do naslednje galerije, do naslednjega trenutka miru in varne tišine.

Ko se vse to nekajkrat ponovi, razumem.

Prav to rabim vsak dan. Galerijo v sebi. Prav tega se želim naučiti: zavoziti za hip v galerijo, ko je hudo, in se vrniti v neurje v zavesti, da vedno spet lahko najdem zavetje. Prej ali slej, sama ali ob drugem lahko zadiham, da je potem mogoče varno naprej.

Z mirom v sebi, ki tiho čaka na svojo priložnost.

V paniki pa ne vozim. Če čutim, da vožnje ne obvladam več, zapeljem na rob in počakam, da se umirim.

Brezglav strah me opozarja, da nisem opremljena za to, kar hočem speljati. Ne smem taka naprej v neurju. Naj se ustavim in poskrbim zase!

Vozite varno skozi dan, težave, življenje.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...