Pojdi na glavno vsebino

Sreča je pot, ki je ne moremo prehoditi sami

Kdor dela na sebi (priljubljen izraz), pogosto živi v monologu.

Potovanje v osrečujoče življenje lahko poteka le v pisani družbi. Potrebni so ućitelji, sopotniki in podporniki.

Zato je važno, da premislimo, česa ne znamo v življenju, pa bi bilo za našo srečo zelo pomembno znati In potem iščemo najboljšega in najbolj ljubečega učitelja in z njim vadimo tiste sposobnosti, ki jih on obvlada.

Potem iščemo sopotnike in sorodne duše, torej tiste, ki hodijo v našo smer, imajo podobne težave in podobno hrepenenje kot mi. Z njimi se povežaemo in podpiramo tisto, kar podpiramo tudi v sebi. Naša samostojnost tako raste. In naučimo se podpirati samostojnost drugih.

Tudi podpornike iščemo, torej ljudi, ki so našo pot že prehodili ali pa živijo v drugih svetovih, a nas znajo podpirati in vzpodbujati v naših odločitvah. Damo jim, kar zmoremo, in iz srca.

Tako lahko potujemo, kajti na cilj lahko pridemo le, če nas spremlja cel svet in če mi med potjo podpiramo svet, ki potuje z nami.

Ker je ciljev več, se včasih naša družba spreminja, a vedno ostajamo bitja, ki rastejo le v pogojih, ki so lastni naši človeški naravi.

Naše srce, naše telo, naša misli živijo od stika, podpore in izmenjave.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...