Pojdi na glavno vsebino

Srce hoče sijati

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Srce hoče sijati

Kaj se dogaja, ko dajem iz srca?

Dajanje je nam vsem skupna sposobnost in notranji žar, a pogosto se naše toplo sonce skrije za oblake slabih izkušenj. Ali pa mislimo, da dajemo, pa ni res, ker to počnemo z namenom, ki ni čist: ker je treba, ker je prav, ker drugi hoče, ker ne znam reči ne, ker hočem pridobiti naklonjenost, ker hočem pokazati, da znam dati, ker se hočem braniti pred očitki in slabo vestjo. Ob takem početju smo vse bolj oblačni, drugi pa se gotovo ne bodo zahvaljevali za to, kar so prejeli, ker jih hladi.

Večinoma pristnega dajanja tudi nikoli nismo videli okrog sebe. Tudi zaprt ali napadalen temperament nas lahko ustavlja. Morda smo zadržani in plahi, razlogov za umik je še in še. Bistveno je, da se na ta način prikrajšamo za vedno nov in osrečujoč razmah.

Ko kaj dam iz srca, za hip pozabim na svoje potrebe, zahteve, razočaranja, pričakovanja. V trenutku čistega dajanja nehamo trpeti pomanjkanje. Za nekaj minut ali za veliko več časa ostajamo v stanju odprtosti, v siju svojega bogastva. Koliko širine, svežine in radosti lahko občutimo, ko smo v predajanju zastonj. Ko to mine, v nas ostane pečat dobrega, ki se je zgodilo. Ne potrebujemo zahvale, da občutimo to resnico.

Poskusimo kdaj za minuto narediti kaj v čistem dajanju. Pogled, beseda, gib, molčeča bližina, darilo … Brez preračunavanja, ali bo vrnjeno. V globinskem uvidu, kaj drugi potrebuje. Če se izkaže, da ni bilo cenjeno, odneham tu in nadaljujem drugje ali drugič. A doživeto je ostalo v meni, je moje za vedno, potone vame kot zlato. Nihče ne more reči, da ponujeno zlato ni dragocenost.

Naša sposobnost, da dajemo, hoče sijati. Tako kot rastlina išče svetlobo, tako kot izvir išče prehod, tako tudi naše srce išče pot, da bi razživelo svojo potrebo po dajanju.


Oznake: osebna rast dajanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...