Pojdi na glavno vsebino

Sramotna debelost?

Mnoge ženske doživljajo hude stiske zaradi prevelike telesne teže. Čustvo, ki običajno prevladuje, je osramočenost zaradi šibke volje. Le zakaj si ne morem ukazati in ne neham žreti??? V boju s kilogrami je pogosto veliko sovražnosti do sebe in obupa, ki gotovo ne pomagata pri (objektivno potrebnem) hujšanju. Zamislila sem si vajo za namišljeno žensko, ki je bila veliko let vitka, potem pa se je zredila za dvajset, trideset kilogramov ...

Brez spremembe odnosa do sebe ni mogoče trajno shujšati, to spremembo pa lahko začnemo uresničevati tako, da se naučimo drugače govoriti s seboj. Važno je tudi, da se zavedamo minljivosti in omejenosti dogajanja: težave imajo namreč veliko sugestivno moč in čim večje so, tem bolj doživljamo, da ne bodo nikoli minile. Obenem čutimo, da je stiska preplavila tudi vse ostalo, kar pa nas v osebnem ali poklicnem življenju osrečuje. Skratka, težavi je treba preprečiti, da bi nam zasedla zavest in potvarjala stvarno sliko o naši vrednosti in življenju. Pri tej vaji so odgovori že napisani, a najbolje je, če odgovorite same, z lastnimi besedami, na podlagi samostojnega razmišljanja. Vsaka ima namreč drugačne, čisto posebne občutke, ki jih je dobro upoštevati. 1.Zakaj ni sramota, da imam (20)(30) kil preveč in toliko maščobe po mišicah? Težava ni nikoli sramota. Pomeni, da sem sredi bolečine in da ne najdem poti iz nje. Ne rabim sramotenja in poniževanja, rabim toplo besedo, v kateri bom začutila podporo v iskanju trajnega olajšanja. 2.Zakaj ljubezen do vitkosti premaga hudo debelost? V ljubezni do vitkosti je moč resnice. Resnica pa je ta, da je v meni ljubezen do sebe veliko močnejša od samouničevalnosti, drugače me ne bi bilo več tu in moje življenje ne bi bilo, kar je. Ljubezen, ki je v meni, je resnična in zato sem dolgoročno gotovo in dokazano močnejša od trenutne debelosti. 3.Zakaj lahko občutek uživanja ob basanju s hrano mine in ga nadomesti olajšanje, užitek brez hrane? Vsi občutki, ki niso izraz pristnih potreb, lahko minejo. Nimajo samostojne življenjske moči. 4.Zakaj je lahko zame odklon hrane večji užitek od prenajedanja? V odklonu hrane ozavestim svojo odrešilno upornost in jo začutim. V prebujenem uporu je užitek, občutenje porajajoče svobode. Svobodo pa ljubim, to vem, v njej uživam. Tega si želim, to iščem, tej vrednoti sem že velikokrat znala biti zvesta. 5.Zakaj je prav, da srečno mislim na vitkost kljub temu, da sem tako debela? Ker se s tem obračam k cilju in se izpostavljam blaženemu sevanju, ki ga ta cilj oddaja. S tem diham in sprejemam v svoj duhovni, psihični in fizični svet prav tisto, kar srčno ljubim: sebe v svobodni vitkosti. 6.Zakaj ni treba, da se bojim občutkov nemoči, strahu, pasivnosti in obupa nad seboj? Ker so minljivi, ker jih lahko prenesem in ker sem se že velikokrat pripeljala iz teme v svetlobo. 7.Zakaj se lahko kljub trenutni poraženosti zanesem nase? Ker zanesljivost ni v tem, da ti vse vedno in takoj uspe. V neuspehu se ne obsojam in ne podcenjujem. Lahko imam težave in se kljub temu upravičeno počutim samozavestno.(glej prvi odgovor).Zato se zanesem nase: ker vem, da se znam podpirati. Ni me sram, da sem, kar sem, in tudi vem, zakaj. 8.Na kaj v svojem življenju in osebnosti sem ponosna? Na to, da si vedno skušam pomagati brez varanja sebe in zvračanja odgovornosti na druge. Cenim svoj plemenit odnos do lastnih težav.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...