Pojdi na glavno vsebino

Sram me je, ker rabim pomoč

Sram me je, ker rabim pomoč

Ko si zlomim nogo, me ni sram prositi za pomoč. Ko mi je težko pri srcu in ne vem, kako naprej, me je pa sram prositi za posluh, bližino in podporo.

Večkrat sem opazila, da sem nekje na dnu prepričana, da bi morala biti sposobna sama priti iz vsake težave. Če mi ne gre, pomeni, da sem nezrela, lena, ne dovolj zavzeta in delavna, odločna itd. Torej naj bi šlo za pomanjkanje osebne razvitosti, za otročjo odvisnost od drugih, ki morajo reševati mojo nedoraslost.

No, to je, zdaj vidim, bridka zmota. To sem dojela, ko sem opazovala posledice tega sramu pri sebi in pri drugih. Ta sram je samo drugi obraz prevzetnosti. Vzvišenost pa je neosnovana in zato ne moremo pristno verjeti vanjo. Vse naše bitje čuti, da si lažemo. Kdor si laže, ta se utemeljeno sramuje samega sebe, ker se lahko spoštujemo samo, če smo v resnici pred seboj.

Vsi, ki so prepričani, da zmorejo sami, preprosto ne vidijo, koliko pomoči prejemajo. Ne vidijo, kaj bi se začelo dogajati, ko bi drugi odtegnili vsako obliko sodelovanja in podpore zastonj. Na to niti ne pomislijo.

Za vse tem stoji naš dobro znani ego. Ta nam vsiljuje svojo krivo vero v samozadostnost.

S tem potvarja realnost in nam prepričuje, da bi bili stvarni in obenem hvaležni.

Potreba po podpori je zakon narave, telesnega, čustvenega in duhovnega življenja. Če ga kršimo, se vse začne rušiti. Povezane so trave, nebo in zemlja, ptice in veter, organi telesa, človek in njegovi bližnji.

Kdor se hoče iz tega iztrgati in biti sam svoj gospod, bo riba, ki je zaplula v razkužene, sterilne vode. V telesu vse sodeluje in vsak organ podpira ostale. Pljuča ne delajo zase in niso avtonomna. Nihče od nas ne more skrbeti zase tako, da se odreče podpori in da v sebi zaduši klic v stiski.

Zato je prositi za pomoč dejanje notranje resnice in obenem avtonomije. S tem namreč s samostojnim spoznanjem o tem, kar zmoremo samo in česa ne, izberemo naslednji korak, smer, v kateri iščemo, in cilj svojega delovanja. Iskati podporo ali se redno vračati v družbo ljudi, kjer dobimo podporo, je odgovorno in odraslo ravnanje, odločanje za soodvisnost po meri človeka.

Drža žrtve je nekaj drugega: pasivno očitam in pričakujem, kar bi drugi morali storiti sami od sebe. V tem ni dostojanstva in ni nobene jasnosti o pravicah sebe in drugega.

Zato moje priznanje, da sem VSAK DAN potrebna podpore, priznanja, topline, razumevanja, globokega stika … ni razsajanje ega, ki hoče vse. Je glas srca, ki mi govori o tem, kdo sem in kaj so drugi zame in jaz zanje.


Oznake: osebna rast potreba po drugih

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...