Pojdi na glavno vsebino

Sprejeti opravičilo, ki to ni?

Sprejeti opravičilo, ki to ni?

Ljudje težko dojamejo, da so nas prizadeli. Še težje se iskreno in zares opravičijo. Poravnati pa večinoma sploh ne mislijo. Toda ...

Opravičila so navadno zelo površna, če jih sploh dočakamo. Ljudem, ki bi bili pred seboj radi plemeniti, je nerodno, ko nastopijo grobo in krivično. Potem se opravičijo in v tem prevladuje želja, da bi sebi potdili, da so dobri. A prav zato bodo drugič naredili isto, ker se niso poglobili v svoje dejanje. Manjka pa predvsem bistveno: niso se zares želeli vživeti v občutenje drugega.

kaj je drugi čutil? Kako mu je bilo ob napadu? Kako zdaj čuti odnos z nami?

Malokdo se sprašuje o tem, ko se hoče opavičiti.

Naj torej zavrnemo tako opravičevanje?

Po moji izkušnji je koristno sprejeti, kar je drugi dal, pa četudi se nam zdi prvi hip bedno. To je očitno vse, kar trenutno zmore. Lahko cenimo, da je sploh opazil svoj naboj in krivičnost. Lahko upoštevamo, da je to njegov prvi korak. Morda je že desetič naredil isto in se "opravičil"? Lahko se zahvalimo za opravičilo in povemo, da nam je bilo res in ponovno hudo. Počakamo, da vidimo odziv. Koliko moje bolečine drugi lahko nese? Koliko zmore čutiti sočloveka? Morda se bo začel braniti. Zdaj vem: ne zmore vživljanja. Na meni je, če hočem iz tega kaj narediti. Predvsem: ali mi je do tega? Ali to, da sprejmem opravičilo, odpre mojo ustvarjalnost, me razbremeni? Kako se bo počutil in kako deloval, če opravičilo zavrnem? In kako to deluje name?

Povem vam svojo izkušnjo.

Zavrniti opravičilo mi je vedno zapustilo težo na srcu. Zdaj se raje zadovoljim s tem korakom in ga ne razvrednotim. V meni ostaja zavest, da zadeva ni poravnana, ker drugi ne more sodelovati. Tak je in v to ne moremo posegati. A jaz lahko stvar spravim tja, kamor sodi: v arhiv neporavnanih zadev, ki jih odložim, pustim, da se razkrojijo in pokažejo svojo sestavo, postanejo izkušnja in nazadnje bogastvo. Naučila sem se, kaj lahko dobim, česa ne, in kako s tem živeti brez grenkobe, a tudi brez naivnosti. Pozabila ne bom, a v spominu bo mir. Obenem bom upoštevala, da lahko z drugim kaj malega ustvarim kljub temu, kar je bilo. Del pokrajine med nama je zaraščen, a drugod je še dovolj prostora za rast, če razširim svoj pogled.

In tako spet izberem življenje in med mano in svetom se odpre mirno valovanje majske trave. Zdaj se me lahko dotakne živa moč bitja, ki v sebi ne nosi zamer in zato lahko prejema vse dobro okrog sebe v čistem veselju.

Vse tu najde svoj pomen in vse lahko obrodi.. Ko bom drugič doživela, da mi kdo noče odpustiti, ker mi ni bilo dovolj žal in ker hoče, da mi je bolj žal ... bom razumela. V drugi vlogi, zdaj kot tista, ki je naredila krivico, bom vedela, kaj za drugega pomeni odpustiti - in kako je zahtevno.


Oznake: osebna rast odpuščanje


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...