Pojdi na glavno vsebino

Sprava in spomin

Članek s psihološko vsebino obravnava vprašanje zelo bolečih spominov ne nepozabne krivice in zlorabe. Sprašuje se, zakaj žrtve navadno ne morejo in tudi nočejo pozabiti prestanih muk in zakaj je pot do odpuščanja tako težka.

O spravi s preteklostjo

Ljudje se še dolga leta ali celo življenje spominjajo svojih najhujših doživetij, kot bi bilo včeraj. Običajno verjamemo, da smo vsi nemočni pred silo neizbrisnega spomina in da ne moremo storiti ničesar odločilnega, da bi se znebili strašne preteklosti. Žrtve pogosto mislijo, da si želijo pozabiti na svoje muke in da bi to storile, če bi mogle. A če jih vprašamo: «Si res želiš za vedno pozabiti na to, kot da se nikoli ni zgodilo? Če to storiš, se spomin ne bo vrnil nikoli več!« bomo s presenečenjem videli, da žrtev okleva. Čeprav so ljudje prepričani, da svojih bolečin nočejo ohranjati, se večinoma nočejo ločiti od njih. Kako je to mogoče, da nočemo zapustiti spomina na svoje gorje, čeprav ti spomini tako bolijo?

Bolečina kot zvestoba

Kadar ima strašen spomin za človeka ogromno vrednost, možgani zvesto ohranjajo bolečino živo in nedotaknjeno. Na svoje bolečine smo izredno navezani, saj so del nas, pa naj bodo še tako hude. Moreč spomin ostaja vedno živ, ker tudi aktivno (čeprav ne vedno zavestno in hoteno) obnavljamo bolečino, ki ne sme umreti. Mučni spomin čutimo kot dragoceno usedlino svoje identitete in vrednosti, kot živo (morda edino!) pričo svojega trpljenja, ki ne sme biti zapuščeno, prezrto in zanikano. Če smo vse doživeli celo čisto sami in na skrivnem, je navezanost še toliko hujša, saj smo edini varuhi spomina na krivico.

Vse krivice, ki jih doživimo kot trpljenje, težko pozabimo. Zdi se nam, da izdamo tisti razžaljeni in trpeči del sebe, ki še čaka na povračilo. Če nanj pozabimo, mu ne bo nikoli zadoščeno... Komu bo še mar za naše trpljenje, če ga zapustimo tudi mi? To čuti naša globina, naša otroška globina. Ob svoji najhujši uri postanemo kljub svojim letom nebogljeni otroci; zlomljen človek ima oči ubogega otroka, ne odrasle osebe. To še posebno velja za spomine na žgoče ali strašne krivice, na posilstva, mučenja in podobna grozodejstva, ki te prisilijo v položaj popolne izročenosti zlu. V položaj, ko si klical na pomoč, pa ni nihče odgovoril.

Žrtev si ne dovoli pozabe tudi zato, ker krivica ni bila nikoli poravnana. Pozabiti bi pomenilo, da se odpovemo pričakovanju poravnave, upanju nanjo. Kdo se bo trudil za poravnavo krivice, če ne jaz, ki sem jo doživel?

Tako postanemo živ pomnik svojih ran, a s tem postavimo tudi nagrobni kamen svoji pobiti sreči. Kajti človek, ki se preda tej bolesti, se ne zaveda, da je s tem posvetil celo svoje življenje svoji pretekli nesreči. S svojim umikom v senco se umika tudi vsemu, kar prinaša tolažbo in olajšanje. V njem ne more vzkliti novo življenje dajanja in sprejemanja ljubezni. Bil je izgnan iz občestva nedotaknjenih in domovina, v katero se vsak dan vrača, je tam, kjer so umrle sanje o sreči.

Ko ne moreš zapustiti pokopališča

Pozabiti pomeni tudi dati slovo svoji razžaljenosti, maščevalnosti ali samo želji po pravici: kar pozabiš, s tem se ne ukvarjaš več in ne bo nikoli več drugačno. Pozabiti torej pomeni tudi pristati, da v prihodnosti ne bo več prostora za ukvarjanje z lastno preteklostjo in za možnost zapoznele poravnave. Zato je razumljivo, da postane žrtev pripravljena začeti pozabljati šele tedaj, ko ji zagotovimo, da ni mogoče ničesar pozabiti (kar je tudi res): pozabiti pomeni le, da odloči, da bo zabrisala poti do svojih spominov, da jih torej ne bo več srečevala. Toda vse, kar je doživela, bi lahko priklicala v življenje vsak hip, torej ne izdaja same sebe in se ne zapušča. Muke postanejo pokopan zaklad, skrinja na dnu morja, v katerega se ne bomo več spuščali. Sedli bomo na obalo in z nežnostjo gledali, kako mučeni del naše duše, od katerega smo se poslovili, za vedno lega k zasluženemu počitku.

Strašni spomini potonejo na dno, ko prodre sporočilo, da je oddaljitev od bolečine utemeljena, moralna, pravična za žrtev in njeno sedanjost. V nasprotnem primeru pa stalni priklici delujejo naprej in spomin ostaja živ kot rana, ki jo vsak dan na novo odpremo. Dovoliti si je treba olajšanje, kajti šele to lahko razgradi nasprotno in razpredeno morda leta in desetletja delujoče) navodilo: tvoja dolžnost je, da se ukvarjaš s poravnavo! Krivci naj plačajo! Ker krivci običajno niso več živi ali dosegljivi, ta poravnava seveda pomeni, da iščemo poravnavo v boju z življenjem, ki naj “plača”. Nekateri ljudje ostanejo celo življenje bivši mučenci in nič drugega več. Sebe in svoje najbližje so prikrajšali za dobrine življenja zaradi mračnega gneva in muk, v katerih so trpeli do konca. To velja tudi za mnoge politične zapornike, preživele iz državljanskih vojn in trpine vseh režimov. Dokler je spomin na muko nedotakljiv, pozabljenje ne more steči, bolečina se ne more omiliti, krivica žge naprej, kot da bi se bilo zgodilo včeraj. Kdor se popolnoma identificira s svojim mučeništvom, ne more več ljubiti in niti dopuščati, da bi bil ljubljen. Ljubezen namreč odpira, prinaša olajšanje in omehčanost, vključenost v svet živih in srečnih, ki ga žrtev ne čuti za svojega.

Zlo umaže žrtev

Ko žrtev ohranja spomin zaradi tega, ker upa, da bo s tem dosegla povračilo in tolažbo, se bridko moti. Družine, ki so na primer dosegle smrtno kazen za morilce svojih otrok, s tem ne najdejo miru. Tudi sodna obravnava, ki žrtvi javno povrne čast in ožigosa krvnika, sama ne prinese olajšanja. Žrtvi ne more biti nikoli zadoščeno v najglobljem pomenu besede, ker ji ni mogoče vrniti neoskrunjenega življenja. Stik z zlom, krutostjo in umazanijo nečloveškega nasilja oskruni nedolžno žrtev in jo tragično kontaminira. Ožigosanost ni niti za trohico manjša, pa naj bo krivec tudi stokrat pokončan in žrtev stokrat maščevana, kajti izkustvo pekla je storilo svoje: zmagalo je, uničilo je nedolžno vero v dobro. Nedolžnost je to, da ne poznamo zla, oskrunjenost pa pomeni, da smo ga spoznali s tem, da se je uveljavilo nad nami. Izkušnja, da kdo uživa nad tem, da trpimo in da se celo sramujemo razčlovečenja, ki ga moramo doživljati, je morda najbolj uničujoča izkušnja za človeka sploh.

Vsaka žrtev doživlja stik z zlom kot premaganost, zaradi katere je bila izločena iz sveta čistih. Drugi ljudje se ji zdijo srečneži, ki jih je življenje vzelo v varstvo in jih obvarovalo najhujšega, da so lahko ostali nedolžni v svojem nepoznavanju nevzdržnega. Žrtev se po pravici sprašuje, kje so bili njeni varuhi v trenutku največje bolečine in zavrženosti, zakaj je bilo drugim dano ostati nedotaknjeni, njej pa ne. Prav zazrtost v to temeljno neenakost, v krivico brez razloga, poglablja prikovanost v strahoto spomina. Terjanje enakosti, ki ne more biti več vzpostavljena, je neutolažljivo in nerešljivo.

Olajšanje je v slovesu

Hrepenenje po novem, sproščenem življenju ne more zaživeti na takem ozadju. Pa vendar bi bilo prav novo življenje največje in edino možno povračilo za žrtev. Kdo lahko zahteva, naj žrtev preganja svojega krvnika in ji naloži vseživljenjsko nalogo, da naj doseže pravično kazen in zmago zase ter za sotrpine? Ali nima vse pravice, da odloži orožje? Da začne sejati in roditi, nemesto da bi živela vedno v obsedenem stanju, trajno vpoklicana v vojni za svojo pravico?

Za mučenega človeka ni večjega povračila kot čim več miru, varnosti in notranjih sladkosti. Zasluži si, da nima več nobenega stika s krutostjo in ljudmi, sposobnimi brezčutnega izživjanja. Predvsem si zasluži olajšanje ob zavesti, da se lahko neha ukvarjati s svojo minulo bolečino in da mu ni več treba iskati poravnave. Ali ni kruto, da se žrtev po prestanem trpljenju obremeni še z vseživljenjskim dolgom in se torej obsodi na trud za zmago retroaktivne pravice? Poleg tega je taka zmaga izredno redka in le delna). Prav v tej mučni navezanosti, ki je v resnici obsojenost na sožitje s krivico, se pokaže, da žrtev še ne zmore usmiljene ljubezni do sebe. Ne more si dati olajšanja in tolažilne pozabe, kot bi si ne mogla odpustiti tega, kar se ji je zgodilo, in kot da bi morala stokrat dokazati sebi in svetu, da bo znala preklicati, razveljaviti, kar ji je bilo storjeno.

Neutolažljivo ukvarjanje s prestano krivico skriva tudi poskus, da bi izbrisali preteklost z odrešilnim in dokončnim dejanjem, ki naj vzpostavi izgubljeno srečo. V tem začaranem krogu se vrtijo mnoge žrtve in njihovi bližnji, saj ris nima izhoda.

Edini možni izhod je prizadevanje za pozabo v imenu ljubezni do sebe, v spoznanju, da ne sme biti žrtev tista, ki se celo življenje poteguje za svojo pravico, temveč da mora najti način, da to odgovornost in nalogo preloži na ljudi ter ustanove, ki niso bili in niso žrtve. Sebi ne more vrniti izgubljenga dobrega sveta, lahko pa si vrne sedanjo novo in zasluženo srečo. To velja tako za osebne usode kot za skupine in narode, ki ne morejo najti miru in sprave ter znajo samo obnavljati krvavo obračunavanje, najprej v spominih, nazadnje še v dejanjih.

Vsak poskus, da bi iz sedanjosti poravnavali krivice preteklosti, je v glavnem neuspešen, če ne sloni na najglobljem notranjem miru. Tega pa rodi samo slovo od bolečine. Seveda pa ima samo žrtev pravico, da zapusti svoj položaj žrtve. Nihče tega ne more zahtevati od nje.

Zahtevati, da pozabi, ker nas moti s svojim spominjanjem, je ponovitev nasilja.

Od-pustiti

Lepa in nazorna slovenska beseda odpustiti prikliče dejanje odslavljanja: doseči, da kdo odide, poslati ga proč, se rešiti njegove bližine. Ali ni to največje in edino dejanje zmage nad krvnikom? Ko dopustimo, da naš krvnik odide iz naših misli – morda za vedno nekaznovan –tudi sebe rešimo vloge preganjalca in obremenilne priče. Pretrgamo usodno zavezanost, v katero nas je prikoval s svojim nečloveškim dejanjem. Razklenemo obroč nesrečne dvojice krvnik-žrtev, nehamo biti njegov par. Prisilil nas je v gnusno in strašno sožitje s seboj, a končno lahko storimo tisto, česar nismo mogli nekoč: lahko se rešimo njegovega oblastnega prijema. Končno smo ločeni, močnejši do njegovega zla, ki ne določa več smeri našega delovanja. Ne potrebujemo njegovega kesanja, da mu odpustimo, nismo več odvisni od njegove volje. Odpuščen je, odslovljen iz našega sveta.

Končno pa je potrebno odpustiti sebi, da se nekoč nismo znali rešiti; da smo obupano iskali izhod in ga nismo znali najti, da nismo znali rešiti svoje nebogljenosti in smo odreveneli brez besed in brez moči. Srečati je treba tisti trenutek, ko smo pred nemim in neusmiljenim vesoljem prekleli sebe; ko smo doživeli, da ne zmoremo nič, da ne znamo nič, da nismo nič. Ko smo doživljali smrt svojih sanj o življenju.

Žrtev si zasluži svoje lastno odpuščanje. Zasluži si odvezo od greha, ki ga ni nikoli zakrivila, od zla, ki se je zajedlo vanjo.

Če bo še kdaj govorila in pričala o svojem trpljenju, naj bodo to besede brez bolečine, kajti gorje je položila k počitku.

Žrtev si zasluži potolaženo življenje, dotik miline, v kateri se posušijo solze ter se prerodita duša in telo. Lahko zapusti pekel, ki jo je zadržal v podzemlju.

Vsi mučeni lahko stopijo na novo pot. Drugim predajo svoj spomin in se ne ozirajo več nazaj na svoje muke. Odločijo, da je bilo tega dovolj.

Nikoli ni prepozno za besedo slovesa, ki nas dvigne v očiščenje in luč.

Nikoli.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...